Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

o (3.026-3.050)


  1.      okrogloglàv  in okroglogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) antr. ki ima kratko in okroglo glavo; kratkoglav: okrogloglavi ljudje / okrogloglava lobanja ♪
  2.      okrogloglávec  -vca m (ȃ) antr. človek s kratko in okroglo glavo; kratkoglavec ♪
  3.      okrogloglávost  -i ž (ā) antr. značilnost človeka s kratko in okroglo glavo; kratkoglavost ♪
  4.      okroglolíčen  -čna -o prid. (ȋ ȋ) ki ima okrogla lica: okrogloličen otrok / okrogloličen obraz ♪
  5.      okroglolísten  -tna -o prid. (ȋ) ki ima okrogle liste: okroglolistna rastlina ♦ bot. okroglolistni mošnjak; okroglolistna rosika ♪
  6.      okrogloók  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima okrogle oči: okroglooko dekle / okroglook obraz ♪
  7.      okróglost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost okroglega: okroglost predmeta / ekspr. lica so izgubila svojo okroglost / ekspr. okroglost se je stopnjevala v pijanost ♪
  8.      okrónati  -am dov. (ọ̑) 1. podeliti, priznati komu vladarski naslov s simbolično položitvijo krone na glavo: okronali so ga za ogrskega kralja; okronati v katedrali; okronati se za cesarja / Gubca so okronali z razbeljeno krono položili so mu jo na glavo; ekspr. z rožami okronati glavo okrasiti 2. vznes. zelo uspešno končati kaj: okronati vzpon s prihodom na vrh gore okrónan -a -o: z bleščečim snegom okronan vrh Triglava; ženska figura z okronano glavo; prizadevanje je bilo okronano z uspehom ♪
  9.      okròv  -ôva m (ȍ ó) del stroja, navadno zunanji, ki povezuje, drži notranje dele: okrov motorja // zunanji varovalni, vezni del kakega predmeta, naprave; ohišje: okrov ključavnice; okrov radijskega sprejemnika; okrov ure ♪
  10.      okróvje  -a s (ọ̑) več med seboj povezanih okrovov: zaščitno okrovje ♪
  11.      okróžati  -am nedov. (ọ́) redko obkrožati: celo noč sta dva stražarja okrožala taborišče / mesec okroža zemljo kroži okoli nje / dolino okrožajo gozdovi / pripovedoval je o ljudeh, ki ga okrožajo ♪
  12.      okróžen 1 -žna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na okrožje: okrožne meje / okrožni sekretar / okrožna konferenca / okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; okrožni zdravnik v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okrožju ♦ jur. okrožno sodišče prvostopenjsko sodišče za važnejše pravne zadeve in drugostopenjsko sodišče za navadne pravne zadeve ♪
  13.      okróžen 2 -žna -o prid. (ọ́) knjiž., redko krožen: okrožna cesta naj bi bila meja mestnega naselja ♪
  14.      okroževáti  -újem nedov. (á ȗ) redko obkrožati: letalo okrožuje mesto okrožujóč -a -e: okrožujoči ga ljudje so se mu smejali ♪
  15.      okrožíti  in okróžiti -im dov. (ȋ ọ́) redko obkrožiti: kragulj je okrožil čredo / prijatelji so ga okrožili in mu nazdravili ♪
  16.      okróžje  -a s (ọ̑) 1. v nekaterih državah večja upravna enota: to okrožje ima trinajst okrajev / politično, upravno okrožje ∙ okrožje od 1945 do 1947 upravna enota, večja od okraja; okrožje med narodnoosvobodilnim bojem večja upravna enota narodnoosvobodilne oblasti // organi, uradi take enote: dobiti navodila z okrožja // s prilastkom določeno ozemlje kot večja organizacijska enota za a) dejavnost kake ustanove, organizacije: sodno, šolsko okrožje b) kak dogodek, opravilo: naborno, volilno okrožje 2. knjiž., redko področje, območje: to je že okrožje drugega divjega petelina / prepovedano je streljati v okrožju petih kilometrov 3. zastar. okolica, soseščina: z vrha hriba je lep pogled na mesto in okrožje / požar je zajel tudi poslopja v okrožju 4. star. okolje, milje: vplivi okrožja na človekovo razpoloženje / živeti v ozkosrčnem okrožju ◊ voj. vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov ♪
  17.      okróžnica  -e ž (ọ̑) dopis, obvestilo več ljudem o isti stvari: izdati okrožnico; profesor je dijakom prebral okrožnico ♦ rel. okrožnica papeževo pismo o verskih, moralnih vprašanjih, namenjeno škofom in vernikom vsega sveta; žel. brzojavna, teleprinterska okrožnica uradno brzojavno, teleprintersko obvestilo vlakovnim odpravnikom o vpeljavi vlaka, njegovi sestavi, voznem redu ♪
  18.      okŕšek  -ška m (ȓ) knjiž. odkrušek: okršek opeke ♪
  19.      okrtáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. očistiti, zgladiti s krtačo: okrtačiti čevlje, klobuk; okrtačiti si obleko 2. ekspr. ošteti, ozmerjati: preveč ga je okrtačil za tako malenkost okrtáčen -a -o: okrtačeno krzno ♪
  20.      okrúšek  -ška m (ȗ) odkrušek: ledenik je vlekel s seboj skale in okruške; okruški ometa, opeke ♪
  21.      okrúšenost  -i ž (ū) stanje, lastnost okrušenega: zaradi okrušenosti je kipec manj vreden ♪
  22.      okrušíti  in okrúšiti -im, in okrúšiti -im dov. (ȋ ú; ú ū) 1. s krušenjem nekoliko poškodovati: s stolom je okrušil steno; krogle so na več mestih okrušile zid / okrušiti rob skodelice oškrbiti; pren., knjiž. poznejši razvoj je marsikaj okrušil 2. odkrušiti: s palico je okrušil kos ometa; pod nogo se mu je okrušil kamen od skale / okrušil je košček čokolade odlomil okrúšen -a -o: okrušeni stebri; okrušen zob; okrušena posoda ♪
  23.      okrúten  -tna -o prid., okrútnejši (ú ū) ki v svojem ravnanju, zlasti v odnosu do ljudi, živali uporablja veliko nasilje, velik pritisk: okruten gospodar, morilec / okruten izraz, obraz / okrutni udarci; okrutno ravnanje / okrutna zver krvoločna // ekspr. zelo hud: okrutna zima / prvo in najokrutnejše razočaranje v njegovem življenju okrútno prisl.: okrutno so ga umorili; okrutno so ga zasmehovali ♪
  24.      okrútnež  -a m (ȗ) ekspr. okruten človek: okrutnež je dal pomoriti dosti ljudi; izdajalec in okrutnež ♪
  25.      okrútnica  -e ž (ȗ) ekspr. okrutna ženska: zgodba o okrutnici / kot psovka z njihovimi čustvi se igraš, okrutnica ♪

   2.901 2.926 2.951 2.976 3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA