Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

o (1.676-1.700)


  1.      odlóčen  -čna -o prid., odlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se hitro in nepopustljivo odloča: odločen človek; bila je zelo delavna in odločna // ki izraža močno voljo, nepopustljivost: odšel je z odločnimi koraki; oglasiti se z odločno besedo; mož odločnih potez na obrazu 2. publ. ki ne dopušča pomislekov, dvomov: gre za njihovo odločno izjavo / zavzeti odločno stališče / potreba po odločnem boju // ki ne dopušča ugovora, oporekanja: odločen ukaz; nujni so bili odločni ukrepi proti takim težnjam / vodil je odločno vojaško politiko 3. ekspr. (zelo) velik, pomemben: pričakovali so več odločnih sprememb / ta drama pomeni odločno stopnjo naprej / naletel je na odločen odpor velik, močen 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ta slika kaže odločen preobrat k naturalizmu ● zastar. bili so za trdno odločni, da bodo šli na izlet odločeni odlóčno prisl.: odločno ukrepati, zahtevati; odločno ga je zavrnila; bili so odločno za ta predlog; obleka je odločno predraga; odločno premalo vas je ● ekspr. zima se je že odločno začela je že precej huda ♪
  2.      odlóčenost  -i ž (ọ́) 1. stanje človeka, ki se za kaj odloči: bili so trdni v svoji odločenosti; odločenost zaveznikov da ohranijo sodelovanje / redko bil mu je podoben po značaju, ni pa imel njegove odločenosti odločnosti 2. redko ločenost, oddaljenost: čutil je prijetno odločenost od vsega ♪
  3.      odločevánje  -a s (ȃ) odločanje: to ni vplivalo na moje odločevanje / pravica odločevanja ♪
  4.      odločeváti  -újem nedov. (á ȗ) odločati: o sebi hoče odločevati sam / odločevati, kaj je grdo in kaj lepo / odločevati vrhnjo plast odločujóč -a -e: odločujoče osebe / ekspr. to je bilo za razvoj šolstva odločujočega pomena zelo velikega; prisl.: s tem je odločujoče posegel v njeno življenje ♪
  5.      odločílen  -lna -o prid., odločílnejši (ȋ) 1. ki povzroči, da kaj poteka na določen način, postane takšno, kot je: zadati birokraciji odločilen udarec; imeti odločilno vlogo; to je bilo odločilno za njegov pesniški razvoj // od katerega je odvisen izid česa: to je bil zadnji, odločilni boj, napad; pri volitvah je bil njegov glas odločilen; odigrati odločilno tekmo za uvrstitev / nastopil je najodločilnejši trenutek 2. ekspr. zelo velik: to je bilo odločilnega pomena / publ. to je v odločilni meri vplivalo nanj odločilno ● publ. mladi par je dahnil svoj odločilni da se je poročil; nasprotja so pri tem imela odločilno besedo pomembno vlogo pri odločanju; publ. poslali so deputacije na razna odločilna mesta k odločujočim osebam, organom ◊ žel. odločilni vzpon največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka odločílno prisl.: to je odločilno vplivalo na njen razvoj ♪
  6.      odločítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odločiti: stvar prepušča njeni odločitvi; odlašati z odločitvijo / publ. glede izhajanja revije še ni padla odločitev se še niso odločili; postavljeni so bili pred odločitev: upreti se ali umreti izbiro; ekspr. tudi zanjo je prišla ura odločitve tudi ona se je morala odločiti ♦ jur. svoboda izbire in odločitve // kar se odloči, sklene: izpeljati, preklicati odločitev; vztrajati pri svoji odločitvi; sprejeti odločitve delavcev; grajati odločitev poveljnika za napad ♪
  7.      odločíti  in odlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik; odločil je, naj začnejo zidati takoj; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči // dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat; o sporni zadevi bo odločilo sodišče 2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal // določiti, usmeriti: prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot; s tem se je odločila njena usoda 3. star. dodeliti, nameniti: to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo // navadno v zvezi z za določiti, izbrati: nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona 4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili ● star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju; knjiž., redko ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo ◊ jur. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj odločíti se in odlóčiti se 1. z razmišljanjem priti v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: naj se že odloči in potem kaj naredi; ni se mogel odločiti; ona se počasi, težko odloči / odločil se je, da bo postal slikar; trdno so se odločili odpotovati z letalom / star. odločil sem se k pisanju namenil sem se 2. pri izbiri dati čemu prednost: pri volitvah se je večina odločila zanj; ni se mogla odločiti med plinskim in električnim štedilnikom; ne more se odločiti, katera je lepša odlóčen -a -o: za to odločen čas je hitro minil; njemu odločena soba; biti trdno odločen pobegniti ♪
  8.      odlóčnež  -a m (ọ̑) ekspr. odločen človek: ta odločnež ni nikoli popustil ♪
  9.      odlóčnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost odločnega človeka: privlačevala sta jo njegov pogum in odločnost; upirati se z vso odločnostjo; mirna, neupogljiva odločnost / odločnost besed ♪
  10.      odlòg  -óga m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od odložiti: zaradi težav je prišlo do odloga plačila; odlog kazni / reci mu, naj brez odloga pride hitro, takoj 2. podaljšanje prvotnega roka: dobiti odlog; prositi za odlog / dati komu dva dni odloga ♪
  11.      odlòk  -óka m (ȍ ọ́) kar kaj uradno določa, ukazuje: izdati, sprejeti odlok; začasni odlok o prepovedi izvoza nekaterih izdelkov ♦ jur. odlok pravni akt, ki določa, da je kaj splošno veljavno; odlok o pomilostitvi; rel. koncilski odloki ♪
  12.      odlòm  -ôma m (ȍ ó) 1. glagolnik od odlomiti: odlom zoba 2. mesto, kjer je kaj odlomljeno: brez težav je prišel čez odlom / ledeniški, skalni odlom ♪
  13.      odlomástiti  -im dov. (á ȃ) ekspr. silovito, hrupno oditi: jezen je odlomastil iz hiše / spet je nekam odlomastila odšla ♪
  14.      odlómek  -mka m (ọ̑) 1. krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega dela: objaviti, prebrati odlomek iz romana; zaigrati odlomek iz opere / ohranilo se je le nekaj odlomkov drame; slišal je samo odlomek pisma del 2. odlomljen drobec, kos: odlomki kosti / zadel ga je odlomek granate drobec, košček ● redko to ni trajalo niti odlomek sekunde delček, delec ♪
  15.      odlomíti  -lómim dov. (ȋ ọ́) z lomljenjem odstraniti: odlomiti vejo; vrh bukve se je odlomil; odlomiti si zob / odlomil je dva kosa kruha // z lomljenjem odstraniti del česa: palica je predolga, odlomi jo ∙ ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega odlómljen -a -o: odlomljen držaj; odlomljena veja ♪
  16.      odlopútniti  -em dov. (ú ȗ) glasno odpreti, zlasti vrata: odloputnil je vrata in planil ven ♪
  17.      odlótati  -am dov. (ọ̑) teh. narediti, da kaj preneha biti zalotano: odlotati spoj ♪
  18.      odlòv  -ôva m (ȍ ó) lov., rib. lovljenje divjadi, rib z namenom, da se izpustijo drugod: pri odlovu so se ujele tudi druge vrste rib; odlov gamsov / velik odlov rib ulov ♪
  19.      odložílen  -lna -o prid. (ȋ) jur. ki povzroči odložitev česa: odložilni veto / odložilni učinek pritožbe ♪
  20.      odložítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odložiti: odložitev prtljage / odložitev plačila, seje / odložitev jajčec ♪
  21.      odložíti  -ím dov., odlóžil (ȋ í) 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči / kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil / pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili // narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre ∙ ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali ◊ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu odložèn -êna -o: vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas ♪
  22.      odložljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da odložiti: odložljive naloge ♦ lov. odložljivi pes pes, ki na ukaz ostane na določenem mestu ♪
  23.      odluščíti  in odlúščiti -im dov. (ȋ ú) odstraniti v plasteh s površine: odluščiti krasto; omet se je na več mestih odluščil / odluščiti lupino od jajca; pren. odluščiti videz od bistva // odstraniti manjši predmet od snovi, na kateri je, v kateri tiči: odluščiti kamenček od zidu; odluščil je še zadnja zrna koruze s storža ● knjiž., ekspr. s svetlobo odluščiti igralca iz odrske kompozicije izvzeti, osamiti odluščíti se in odlúščiti se ekspr. ločiti se, oditi: od zidu se je odluščil moški / nekaj žensk se je odluščilo od gruče ∙ knjiž. besede so se mu s težavo odluščile od ust s težavo jih je izrekel; nerad, težko je to povedal odlúščen -a -o: omet je na več krajih odluščen ♪
  24.      odmáhati  -am, in odmáhati tudi odmaháti -am dov. (á; á á á) 1. z mahanjem odgovoriti, navadno na pozdrav: odmahala mu je v slovo / odmahala je, naj jo pusti pri miru 2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: odmahala sta jo proti mestu ♪
  25.      odmáhniti  -em, in odmahníti in odmáhniti -em dov. (á ȃ; ȋ á ȃ) z gibom roke izraziti odklonilen odnos, omalovaževanje, zavračanje: hotel jo je potolažiti, pa je le odmahnila; malomarno je odmahnil in bral dalje / malenkost, je odmahnila z roko ♪

   1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA