Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

o (15.501-15.525)


  1.      imenováti  -újem dov. (á ȗ) 1. dati, določiti ime: kako ga boš imenoval; otroka je imenoval Janez / imenoval ga je po očetu / ladjo so imenovali po njem / imenoval ga je lažnivec, lažnivca rekel mu je // redko našteti (z navedbo imena): imenovati črke abecede; imenoval mu je vse rastline, ki jih je imel na vrtu 2. reči, povedati ime koga: ni ga hotel imenovati; vse je imenoval, samo njega ne / ekspr. lahko ga kar imenuješ / pravih imen ne bom imenoval 3. izbrati, nameniti za kaj: kolektiv je imenoval novega zastopnika; imenoval ga je za svojega dediča; imenovati izvedenca za sodišče; za člana komisije se imenuje tudi on / predsednik se imenuje samo za dve leti 4. nedov., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, označenost predmeta: kritika ga imenuje največjega sodobnega misleca; še vedno ga je imenoval prijatelja; po pravici ga imenuje začetnika / smejali so se ji in jo imenovali otročjo imeli za otročjo ● ekspr. niti imenoval ga ni nihče omenil; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja imenováti se nedov. 1. imeti ime: hrib pred nami se imenuje Golovec; otrok se imenuje Tomaž / ulica se imenuje po narodnem heroju 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža istost, identičnost: ta ptič se imenuje vrabec; gibanje zračnih plasti se imenuje veter; komedija, ki jo imenujemo življenje imenován -a -o: noče biti imenovan; v komisijo je bil imenovan še en kandidat; publ. iz imenovanega kraja je prišlo veliko ljudi tega, tistega; novo imenovani načelnik novoimenovani / pri omejitvi, negotovosti v izjavi obdobje tako imenovane [t.i.] strateške omejitve ♦ mat. imenovano število količina, ki se izrazi z mersko enoto; sam.: imenovani je hitro vstal ♪
  2.      iménstvo  -a s (ẹ̑) knjiž. terminologija, nomenklatura: pravno imenstvo; imenstvo kemijskih prvin ♪
  3.      imitátor  -ja m (ȃ) 1. kdor dela kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega; posnemovalec, ponarejevalec: imitator znanih umetnin 2. knjiž. kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemovalec, oponašalec: imitator svojega vzornika / imitator živalskih glasov / slabš. epigoni in literarni imitatorji ♪
  4.      imitátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na imitatorje: opravljati imitatorsko delo / imitatorske sposobnosti / razlika med imitatorsko in originalno poezijo ♪
  5.      ìmobílen  -lna -o prid. (ȉ-ȋ) knjiž. nepremičen, nepremakljiv: po nesreči je bil dalj časa imobilen / imobilen bolnik ♪
  6.      imobiliáren  -rna -o prid. (ȃ) knjiž. nepremičninski: imobiliarno imetje ♪
  7.      imobílije  -lij ž mn. (í ȋ) knjiž. nepremičnina: prodal je mobilije in imobilije ♪
  8.      imobilizácija  -e ž (á) glagolnik od imobilizirati: imobilizacija zlomljene roke / imobilizacija in prevoz ranjenca ♪
  9.      imobilízem  -zma m (ȋ) publ. nedejavnost, nedelavnost, negibnost: v tem trenutku je imobilizem nedopusten / imobilizem filozofije ♪
  10.      imobilizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) med. napraviti negibljivo, nepremakljivo: imobilizirati (zlomljeno) roko; pren., knjiž. imobilizirati zavest ◊ ekon. imobilizirati kapital napraviti kapital nelikviden ♪
  11.      ìmobílnost  -i ž (ȉ-ȋ) med. negibljivost, nepremakljivost: imobilnost roke ♪
  12.      ìmorálen  -lna -o prid. (ȉ-ȃ) knjiž. ki ne priznava, se ne drži moralnih načel: imoralen človek ♪
  13.      ìmoralíst  -a m (ȉ-ȋ) knjiž. kdor ne priznava, se ne drži moralnih načel: nihilisti in imoralisti ♪
  14.      ìmoralízem  -zma m (ȉ-ȋ) knjiž. nepriznavanje moralnih načel: imoralizem meščanske družbe ♪
  15.      ìmorálnost  -i ž (ȉ-ȃ) knjiž. lastnost imoralnega človeka: njegova znana imoralnost ♪
  16.      imortéla  -e ž (ẹ̑) vrtn. cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; suha roža: šopek imortel ♪
  17.      imovína  -e ž (í) knjiž. premoženje, imetje: zaplenili so mu vso imovino / publ. ljudska imovina prva leta po 1945 premoženje, zaplenjeno okupatorjem ali njihovim sodelavcem / v povedni rabi to je moja imovina lastnina, last ♪
  18.      imovínski  -a -o prid. (ȋ) star. premoženjski: velika imovinska škoda / ugotoviti imovinsko stanje ♪
  19.      imovít  -a -o prid., imovítejši (ȋ) star. bogat, premožen: imovit kmet; bil je sin imovitih staršev ♪
  20.      ímperativnost  in imperatívnost -i ž (ȋ; ȋ) knjiž. lastnost, značilnost imperativnega: imperativnost samoobrambe / razne oblike imperativnosti ukazovalnosti ♪
  21.      imperátor  -ja m (ȃ) nav. ekspr. vladar (imperija): imperatorji in vojskovodje / fašistični imperator // zgod. naslov za rimske vladarje od cesarja Avgusta naprej ♪
  22.      imperátorski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na imperatorje: imperatorska oblast / imperatorske težnje ♪
  23.      ìmpersonálen  -lna -o prid. (ȉ-ȃ) knjiž., redko brezoseben: impersonalno mnenje / impersonalne izkušnje neosebne ♦ lingv. impersonalna raba brezosebna raba ♪
  24.      impertinéntnost  -i ž (ẹ̑) knjiž. predrznost, nesramnost: ni mogel prikriti svoje impertinentnosti ♪
  25.      impetuóznost  -i ž (ọ̑) knjiž., redko naglost, silovitost: njegova impetuoznost se pogosto bliža nevljudnosti ♪

   15.376 15.401 15.426 15.451 15.476 15.501 15.526 15.551 15.576 15.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA