Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

o (14.251-14.275)



  1.      govédarski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na govedarje: govedarske hčere ne sme vzeti / težko prenaša njegovo govedarsko govorjenje
  2.      govédarstvo  -a s (ẹ̑) zastar. govedoreja
  3.      govédina  -e ž (ẹ̑) 1. goveje meso: radi jemo govedino; kuhana govedina; govedina v solati 2. slabš. neroden, navadno surov človek: prava govedina je / kot psovka molči, govedina neumna
  4.      govédo  -a s (ẹ̑) 1. večja domača žival z rogovi, ki se goji zlasti zaradi mesa in mleka: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved ♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus // ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo 2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano
  5.      govedoréja  -e ž (ẹ̑) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo goveda: razvoj govedoreje in prašičereje; povečati proizvodnjo v govedoreji
  6.      govedoréjec  -jca m (ẹ̑) kdor redi, vzreja govedo: posvetovanje govedorejcev
  7.      govedoréjski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na govedorejce ali govedorejo: govedorejske farme; bil je član govedorejskega društva
  8.      govéjak  -a m (ẹ̑) nar. dolenjsko pot za govedo: fanta sta se zapodila po govejaku navzgor
  9.      govéjak  tudi govéjek -a m (ẹ̑) goveji iztrebek: stopil je na govejak
  10.      govéji  -a -e prid. (ẹ̄) nanašajoč se na govedo: imajo nov goveji hlev / goveja koža; goveje meso, usnje / goveji golaž, zrezek; goveja juha / čreda goveje živine ♦ vet. goveja kuga nalezljiva bolezen goveda z vnetjem in nekrozo sluznice prebavil; zool. goveji zolj žuželka, katere ličinke se zajedajo v govedo, Hypoderma bovis
  11.      govéjščak  -a m (ẹ̑) redko goveji iztrebek; govejak
  12.      govnáč  -a m (á) 1. zool. hrošč, ki zalega jajčeca v govno, Geotrupes: gozdni govnač 2. nizko neprijeten, zoprn človek: le kaj si domišlja ta govnač
  13.      govnáčka  -e ž () zool. velika roparska morska ptica, podobna galebu, Stercorarius: velika govnačka
  14.      góvnast  -a -o prid. (ọ́) umazan od govna: govnaste roke
  15.      govnáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na govnače: govnaško ritje po blatu / ekspr. pripovedoval je govnaške šale robate, grde
  16.      góvno  -a s (ọ́) 1. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo, zlasti pri živalih: brskati po govnu; gnojiti z razredčenim govnom; kozje govno; govno in seč 2. nizko malo vreden, nepomemben človek: ne razburjaj se zaradi takega govna
  17.      govnobŕbec  -bca m () zool. hrošč kovinsko zelene barve, ki zalega jajčeca v govno domačih živali, Geotrupes stercorarius
  18.      góvor  -a m (ọ̑) 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornikiron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.« 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj ◊ lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
  19.      govoráč  -a m (á) slabš. kdor dosti in vsebinsko prazno govori: ne poslušaj teh govoračev
  20.      govoránca  -e ž () slabš. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka; govor: govoranca je dolgo trajala; na dnevnem redu je bilo veliko govoranc; kdo mu je sestavil to govoranco; bučna, dolga govoranca / pog. imeti govoranco govoriti // govorjenje, besede: njegove govorance nas niso prepričale; sit je njegovih govoranc o pridnosti
  21.      govoráncar  -ja m () slabš. kdor (rad) obširno, razvlečeno govori, pripoveduje: bil je dober delavec, le velik govorancar
  22.      govoránčenje  -a s (ā) glagolnik od govorančiti: poslušal sem svečano govorančenje mož / dovolj imam že tega govorančenja
  23.      govoránčiti  -im nedov.) slabš. 1. nastopati kot govornik: večkrat je govorančil na proslavah 2. obširno, razvlečeno govoriti, pripovedovati: govorančil je o kulturi, gospodarstvu in o vsem mogočem / govorančila bosta, da ju ne bo mogoče ustaviti pogovarjala se bosta, govorila
  24.      góvorček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od govor 5: najprej bo govorček, nato pa bodo sledile recitacije / ekspr. za vsako priliko je imel pripravljen kak govorček
  25.      govorčín  -a m () ekspr., redko kdor zna spretno govoriti, pripovedovati; govorec, govornik: ta pa je govorčin, vse užene

   14.126 14.151 14.176 14.201 14.226 14.251 14.276 14.301 14.326 14.351  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA