Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

o (11.726-11.750)



  1.      dvórôčen  in dvóróčen -čna -o prid. (ọ̑-ō; ọ̑-ọ̄) 1. nanašajoč se na dve roki: dvoročno delo / dvoročna sekira sekira, ki se drži z dvema rokama; dvoročna žaga žaga, ki jo vlečeta dva človekamuz. dvoročna skladba skladba, ki se izvaja z dvema rokama 2. ki ima dva roča, ročaja: dvoročni vrč
  2.      dvórôčka  -e ž (ọ̑-) arheol. vrč z dvema, navadno nesorazmerno velikima ročema
  3.      dvóróg  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dva roga: dvoroga žival / dvorogo nakovalo
  4.      dvórôgeljnik  in dvórógeljnik -a [gǝl] m (ọ̑-; ọ̑-ọ̑) nekdaj dvorogljato pokrivalo uradnikov ali vojaških oseb, zlasti višjih: uradniki v uniformah in dvorogeljnikih; Napoleon s svojim dvorogeljnikom / karabinjerski dvorogeljniki
  5.      dvórogljàt  -áta -o prid. (ọ̑- ọ̑-ā) ki ima dva roglja: dvorogljate vilice / dvorogljato pokrivalo
  6.      dvórók  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dve roki: človek kot dvoroko bitje
  7.      dvorovína  -e ž (í) jur., v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora; civilna lista
  8.      dvóróžnik  -a m (ọ̑-ọ̑) redko dvorogeljnik: klobuk dvorožnik je imel potisnjen čisto na ušesa
  9.      dvórski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorski vrt; dvorska kočija / dvorski dostojanstvenik / ima dobre zveze z dvorskimi krogi / bil je vajen dvorskega blišča; ne da se mu živeti po dvorskem ceremonialu / dvorska knjižnica
  10.      dvóséd  in dvósèd -éda m (ọ̑-ẹ̑; ọ̑- ọ̑-ẹ́) šport. vozilo z dvema sedežema, zlasti za sankanje, bob in kajak: enosedi in dvosedi / tekmovanje dvosedov
  11.      dvósédežen  -žna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva sedeža: dvosedežen čoln; dvosedežna kočija; dvosedežno letalo
  12.      dvósédežnica  -e ž (ọ̑-ẹ̑) osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji nameščena po dva sedeža
  13.      dvósédežnik  -a m (ọ̑-ẹ̑) vozilo z dvema sedežema: po cesti je pridrvel športni dvosedežnik; jadralni dvosedežnik
  14.      dvóslôjen  in dvóslójen -jna -o prid. (ọ̑-ō; ọ̑-ọ̑) ki je iz dveh slojev: dvoslojni asfalt; dvoslojna obloga
  15.      dvósméren  -rna -o prid. (ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄) ki poteka v dveh smereh: dvosmeren promet / dvosmerna cesta
  16.      dvósmérnost  -i ž (ọ̑-ẹ́) lastnost, značilnost dvosmernega: dvosmernost prometa; pren., knjiž. dvosmernost v umetnosti
  17.      dvósmíseln  -a -o [sǝl] prid. (ọ̑-) dvoumen: smejati se dvosmiselnemu dovtipu; slišati je bilo dvosmiselne medklice / dvosmiselne besede dvopomenske
  18.      dvósmíselnost  -i [sǝl] ž (ọ̑-) dvoumnost: zoprna ji je bila dvosmiselnost njegovega govorjenja / dvosmiselnost povedanega
  19.      dvósôben  -bna -o prid. (ọ̑-ō) v zvezi dvosobno stanovanje stanovanje, ki ima dve sobi: kupiti dvosobno stanovanje
  20.      dvóspèv  in dvóspév -éva m (ọ̑- ọ̑-ẹ́; ọ̑-ẹ̑) muz. skladba za dva glasova ali dve enaki glasbili; duet: dvospev Janka in Marinke iz drugega dejanja Prodane neveste // izvajanje take skladbe: vaditi dvospev / pela sta v dvospevu
  21.      dvóspôlen  -lna -o prid. (ọ̑-) biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati: dvospolna rastlina, žival ♦ bot. dvospolni cvet cvet, ki ima prašnike in pestiče
  22.      dvóspôlnica  -e ž (ọ̑-) ekspr. ženska, ki ima lastnosti, značilnosti moškega
  23.      dvóspôlnik  -a m (ọ̑-) biol. bitje, ki ima moške in ženske spolne organe hkrati: polži so večinoma dvospolniki
  24.      dvóspôlnost  -i ž (ọ̑-) biol. obstoj moških in ženskih spolnih organov hkrati pri istem bitju
  25.      dvóstanovánjski  -a -o prid. (ọ̑-) v zvezi dvostanovanjska hiša hiša, ki ima dve stanovanji: zidati dvostanovanjsko hišo

   11.601 11.626 11.651 11.676 11.701 11.726 11.751 11.776 11.801 11.826  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA