Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

o (11.426-11.450)


  1.      duhobórec  -rca m (ọ̑) rel. pripadnik ruske verske sekte v 18. stoletju, ki nastopa proti cerkvenim obredom in verskim dogmam: preganjanje duhoborcev ♪
  2.      duhomóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki utrudljivo deluje na duha; mučen, moreč: igrali so neko nadvse duhomorno dramo; duhomorna enoličnost; kmalu je zapustil duhomorno samostansko šolo / vse bolj pogosto se predaja duhomornim razglabljanjem ♪
  3.      duhoslóven  -vna -o prid. (ọ̑) zastar. psihološki: duhoslovne znanosti / duhoslovno razglabljanje ♪
  4.      duhóven  -vna m (ọ́) star. duhovnik: duhoven je začel pridigo / vojaški duhoven ♪
  5.      duhóven  -vna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na duh duhá: a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede ∙ ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik c) duhovna bitja 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo ♦ rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik duhóvno prisl.: taka literatura človeka duhovno ne angažira; pred nastopom se je hotel še duhovno pripraviti; duhovno se zbližati; sam.: ne kaže zanimanja za duhovno ♪
  6.      duhovíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od duhovičiti: duhovitost romana se je v scenariju spremenila v duhovičenje; kosajo se v besedičenju in duhovičenju; izgubljati čas z duhovičenjem; plitvo, prazno, prisiljeno, puhlo duhovičenje / salonsko duhovičenje ♪
  7.      duhovíčiti  -im nedov. (í ȋ) 1. slabš. brezuspešno si prizadevati govoriti duhovito: profesor je rad duhovičil; duhovičijo in pametujejo o ljubezni; duhoviči z obrabljenimi frazami / znal je prav salonsko duhovičiti 2. redko duhovito govoriti: rad je duhovičil in se šalil / ekspr. pozno v noč sva duhovičila govorila, se pogovarjala ♪
  8.      duhovídec  -dca m (ȋ) knjiž. kdor misli, si predstavlja, da vidi duhove: duhovidci so trdili, da so v zvezi z višjimi silami ♪
  9.      duhovín  -a m (ȋ) star. zli duh, hudič, demon: bilo je, kot da so se vsi duhovini zarotili proti meni ♪
  10.      duhovína  -e ž (í) star. zli duh, hudič, demon: vile in duhovine / med ljudstvom so bile takrat predstave o duhovinah še močno žive o strahovih, prikaznih ♪
  11.      duhovít  -a -o prid., duhovítejši (ȋ) 1. ki je sposoben biti domiseln in šaljiv obenem: fant je nenavadno duhovit; zelo rad ima duhovito druščino; veljala je za sila duhovito žensko / njegove rjave oči imajo duhovit izraz / duhovita primera, šala 2. izvirno izpeljan, rešen: duhovita iznajdba; duhovita šahovska poteza; ta teorija je sicer zelo duhovita, toda nedokazljiva; gledalce je najbolj navdušil srednji napadalec s svojim duhovitim preigravanjem duhovíto prisl.: znal je zelo duhovito govoriti; pisatelj je duhovito opisoval napake svoje dobe; sam.: prosili so ga, naj jim pove kakšno duhovito šalo, domislico ♪
  12.      duhovítež  -a m (ȋ) ekspr. duhovit človek: pri ženskah je veljal za velikega duhoviteža; vsi so se smejali temu duhovitežu in šaljivcu ♪
  13.      duhovítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost duhovitega: očarala jo je njegova duhovitost; bil je znan po duhovitosti; igriva, prirojena duhovitost / novela je polna duhovitosti / smejali so se njegovim duhovitostim šalam, domislicam ♪
  14.      duhóvnica  -e ž (ọ́) ženska, ki opravlja bogoslužje: ponekod so bile tudi ženske duhovnice; Apolonova duhovnica ♪
  15.      duhovníja  -e ž (ȋ) 1. rel. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji: fara ima šest podružnic in eno duhovnijo 2. zastar. župnija: skoraj ni bilo hiše v naši duhovniji, ki je ne bi bila obiskala ta bolezen ♪
  16.      duhovníjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na duhovnijo: duhovnijski urad / študira stare duhovnijske kronike ♪
  17.      duhóvnik  -a m (ọ́) kdor opravlja bogoslužje: duhovnik mašuje; župnija je dobila novega duhovnika; katoliški, pravoslavni duhovnik; poganski duhovniki / vojaški duhovnik; pogreb brez duhovnika civilni pogreb; pren., ekspr. postal je duhovnik in apostol revolucionarne miselnosti ♪
  18.      duhóvniški  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na duhovnike: duhovniški poklic; duhovniška služba; duhovniško življenje / duhovniška obleka ♪
  19.      duhóvništvo  -a s (ọ́) 1. duhovniki: duhovništvo je dušilo napredno miselnost; duhovništva je primanjkovalo; biti pod pritiskom duhovništva 2. redko duhovniški poklic: posvetil se je duhovništvu / njegovo duhovništvo je bilo v tem kraju malo uspešno ♪
  20.      duhóvnost  -i ž (ọ́) knjiž. 1. usmerjenost k nematerialnim vrednotam: pesem razodeva pesnikovo izrazito duhovnost; duhovnost umetnine // duševno, duhovno življenje človeka: pisatelj se je poglobil v človeka in njegovo duhovnost 2. v idealističnih filozofijah od telesa neodvisni, samostojni del človekovega bistva: duhovnost in materialnost človeka ♪
  21.      dúhovo  -ega s (ȗ) star. binkošti: nazadnje sva se videla na duhovo ♪
  22.      duhóvski  -a -o prid. (ọ́) 1. star. duhovniški: duhovski poklic, stan; pogosto zahaja v duhovsko družbo / duhovske knjige verske, nabožne; duhovska gosposka cerkvena oblast 2. zastar. duhoven, duševen: bil nam je duhovski voditelj; nasprotja med duhovskim in materialnim delom človeka duhóvsko prisl.: duhovsko se oblačiti; sam.: v njegovem obnašanju je nekaj duhovskega ♪
  23.      duhóvstvo  -a s (ọ́) star. 1. duhovniki: nižje, višje duhovstvo; plemstvo in duhovstvo 2. duhovniški poklic: odločil se je za duhovstvo ♪
  24.      duhóvščina  -e ž (ọ́) duhovniki: svetna in redovna duhovščina; duhovščina ljubljanske nadškofije; politično življenje je bilo pod močnim vplivom duhovščine ♪
  25.      dukatón  -a m (ọ̑) num. nizozemski srebrnik, kovan od 16. do 18. stoletja: dukati in dukatoni ♪

   11.301 11.326 11.351 11.376 11.401 11.426 11.451 11.476 11.501 11.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA