Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

o (11.001-11.025)


  1.      dovoljênje  -a s (é) kar izraža soglasje nadrejenega z željo, prošnjo podrejenega: oče mu je dal dovoljenje, da gre v hribe; dobiti, prositi dovoljenje za kaj; brez dovoljenja je zapustil delavnico; z materinim dovoljenjem hodi na ples; pismeno dovoljenje / kot vljudnostna fraza z dovoljenjem? je vprašal in prisedel // tako soglasje v pismeni obliki: izdati dovoljenje za prevoz; mejo je prestopil brez dovoljenja / gradbeno dovoljenje; delati brez obrtnega dovoljenja; oskrbeti si potno dovoljenje; sodišče mu je odvzelo vozniško dovoljenje; dovoljenje za lov / dovoljenje mu kmalu poteče veljavnost dovoljenja ♪
  2.      dovóljenost  -i ž (ọ́) lastnost dovoljenega: dovoljenost pritožbe, ugovora ♪
  3.      dovoljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od dovoljevati: dovoljevanje posojil ♪
  4.      dovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) dajati dovoljenje, pristanek za kaj: starši mu dovoljujejo, da hodi v kino; nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom / ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje; pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale / publ. skakalnica dovoljuje skoke do sto metrov dovoljeváti si večkrat upati si, drzniti si storiti kaj: dovoljuje si obiskovati ga tudi pozno zvečer; vse si dovoljuje / kot vljudnostna fraza dovoljujem si kratko vprašanje ♪
  5.      dovôljkrat  prisl. (ȍ) izraža zadostno število ponovitev: to vem, dovoljkrat si mi že pravil; nisi ga še dovoljkrat prosil / to pot sem kar dovoljkrat prehodil velikokrat, večkrat ♪
  6.      dovóljnost  -i ž (ọ́) zastar. zadovoljnost: ohranil je dovoljnost in mir ♪
  7.      dovóljšen  -šna -o prid. (ọ̑) knjiž. zadosten: to je bil dovoljšen razlog za spopad; ljudje niso bili v dovoljšni meri politično zreli; v ljudeh je našel dovoljšno oporo ♪
  8.      dovòz  -ôza m (ȍ ó) 1. glagolnik od dovoziti ali dovažati: plačati za dovoz; reden dovoz lesa, surovin 2. kraj, prostor, po katerem se dovaža: dovozi so tu širši; urediti dovoz; dovoz na skedenj ♪
  9.      dovózen  in dovôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) navadno v zvezi s cesta, pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto ♪
  10.      dovozíšče  -a s (í) kraj, prostor, kamor se dovaža ♪
  11.      dovozíti  -vózim dov., dovóžen (ȋ ọ́) 1. končati vožnjo: gnoj je že dovozil 2. z vožnjo spraviti na določen kraj: dovozili so dovolj lesa ♪
  12.      dovprášati  tudi dovprašáti -am dov., tudi dovprášala (á á á) redko končati vpraševanje: veliko stvari ga je zanimalo, končno je le dovprašal dovprášati se tudi dovprašáti se z vpraševanjem priti kam: končno se je le dovprašal do prave poti ♪
  13.      dovréti  -vrèm dov. (ẹ́ ȅ) vreti do konca: mošt je dovrel ♪
  14.      dovŕšen  -šna -o prid. (ȓ) lingv. ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja: (končno) dovršni glagol; dovršni sedanji čas ♪
  15.      dovršênost  -i ž (é) lastnost, značilnost dovršenega: težko čakajo na dovršenost razprave / tehnična dovršenost stroja; dovršenost prevoda bralca zelo pritegne / doseči dovršenost; svojo vlogo je odigral z veliko dovršenostjo ♪
  16.      dovrševáti  -újem nedov. (á ȗ) približevati se koncu dela; dokončevati: takrat je dovrševal novele; z vso naglico so dovrševali zadnje priprave za sprejem ♪
  17.      dovršítelj  -a m (ȋ) knjiž. kdor kaj dokonča, dovrši: dovršitelj prevoda ♪
  18.      dovršítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od dovršiti: za dovršitev del so namenili precejšnja sredstva; dovršitev stavbe / dovršitev postavljenih nalog ♪
  19.      dovršíti  -ím dov., dovŕšil (ȋ í) 1. knjiž. dokončati, končati: pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij 2. živeti do določene dobe; dopolniti: otrok je dovršil sedmo leto dovršívši zastar.: dovršivši študije, je bil vzgojitelj pri grofovski družini dovršèn -êna -o 1. deležnik od dovršiti: ko je bilo delo dovršeno, se je zadovoljno nasmehnil; proces še ni popolnoma dovršen 2. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: dovršen prevod; svoje misli podaja v dovršeni obliki; pesnik je stopil v javnost kot dovršena osebnost; oblikovno dovršeni stavki; tehnično dovršen stroj; prisl.: dovršeno obvlada tri jezike ♪
  20.      dovŕšnik  -a m (ȓ) lingv. glagol, ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja: pravilna raba dovršnikov in nedovršnikov ♪
  21.      dovŕšnost  -i ž (ȓ) lingv. značilnost dovršnega: dovršnost glagolov ♪
  22.      dovŕtati  -am dov. (r̄) z vrtanjem priti do česa: dovrtal je do nasprotne strani; pren. dovrtala je do njegove skrivnosti, v njegovo notranjost ♪
  23.      dovtíp  -a m (ȋ) šaljivo, duhovito izražena misel: smejati se dovtipom; delati, pripovedovati dovtipe; napravil je slab dovtip; ekspr. stresali, zbijali so dovtipe na njegov račun; cenen, neslan, robat dovtip; dovtip v komediji ∙ pog. ta dovtip ima že brado je star ♪
  24.      dovtípen  -pna -o prid. (ȋ) 1. ki (rad) dela, pripoveduje dovtipe: dovtipen človek; vedno je vesel in dovtipen 2. poln dovtipov: dovtipni pogovori; njegovo pripovedovanje je dovtipno / delo je polno kritičnih ugotovitev in dovtipnih bodic ♪
  25.      dovtípkanje  -a s (ȋ) knjiž., nav. ekspr. delanje, pripovedovanje dovtipov: sovražil je dovtipkanje; cinično dovtipkanje ♪

   10.876 10.901 10.926 10.951 10.976 11.001 11.026 11.051 11.076 11.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA