Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

o (10.201-10.225)



  1.      dojníški  -a -o prid. () nanašajoč se na dojníce ali dojenje: dojniška doba
  2.      dójnost  -i ž (ọ́) vet. zmožnost, sposobnost za dojenje: dojnost pri svinji je upadla
  3.      dojúžnik  -a m () nar. zahodnodolenjsko (dopoldanska) malica: prinesla je koscem dojužnik
  4.      dójva  -e ž (ọ̑) nar. vzhodno molža: mati je bila ravno v hlevu pri dojvi
  5.      dók  -a m (ọ̑) pristaniška naprava za popravljanje ali čiščenje podvodnih delov ladje: spraviti ladjo v dok / ladjo so gradili v doku ♦ navt. plavajoči dok na morju; suhi dok na kopnem // del zaprte luke med dvema pomoloma za nakladanje in razkladanje blaga: ladja se je zasidrala v doku
  6.      dokadíti  -ím dov., dokádil; dokajèn ( í) kaditi do konca: dokaditi cigareto, pipo / dokadil je in vstal
  7.      dókaj  in dokàj prisl. (ọ̑; ) knjiž. precéj: od takrat je minilo dokaj let; dokaj njegovih vrstnikov je že mrtvih / njegova usoda je dokaj žalostna; hlevi so urejeni dokaj sodobno
  8.      dókajkrat  in dokàjkrat prisl. (ọ̑; ) knjiž., redko večkrat: dokajkrat tvega življenje
  9.      dókajšen  in dokàjšen -šna -o prid. (ọ̑; ) knjiž. precej velik, precejšen: maloobmejni promet je bil dokajšen
  10.      dókajšnji  in dokàjšnji -a -e prid. (ọ̑; ) knjiž. precej velik, precejšnji: dokajšnje število kmetov je dobilo zemljo / delo opravlja z dokajšnjo spretnostjo
  11.      dokàz  -áza m ( á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov; predložiti, zbirati dokaze; trditev je podprl z dokazi; otipljivi, tehtni dokazi; dokazi za in proti; za to imamo že dovolj dokazov; zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen; priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti ♦ jur. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz; mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko
  12.      dokázanost  -i ž (á) značilnost dokazanega: obsodba se opira na popolno dokazanost krivde
  13.      dokázati  tudi dokazáti -kážem dov. (á á á) 1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi; na sodišču je dokazal svojo nedolžnost; dokažem ti resnico; dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi; s pričami je dokazal, da ni kriv; neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati; statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričatiekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma 2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili dokázan -a -o: dokazane trditve; krivda je dokazana; to je znanstveno dokazano
  14.      dokázen  -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material; dokazna listina; dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti ♦ jur. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec
  15.      dokazílen  -lna -o prid. () ki kaj dokazuje: dokazilna listina; zbrati dokazilno gradivo / ta pisma nimajo dokazilne moči / laboratorijska preiskava, ki jo opravimo na hitro, je manj dokazilna
  16.      dokazílo  -a s (í) dokazno sredstvo: za to imam dokazila; poskrbeti za dokazilo; neovrgljiva dokazila / prošnji priložite dokazilo o izobrazbi spričevalo, potrdilo
  17.      dokazljív  -a -o prid. ( í) ki se da dokazati: dokazljiva hipoteza; to dejstvo je dokazljivo; pravilnost te trditve ni znanstveno dokazljiva
  18.      dokazljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost dokazljivega: dokazljivost pravila, trditve
  19.      dokazoválen  -lna -o prid. () s katerim se dokazuje: dokazovalni postopek
  20.      dokazovánje  -a s () glagolnik od dokazovati: njegovo dokazovanje je pravilno; sodnik je zaključil dokazovanje; izčrpno dokazovanje; dokazovanje v matematiki; predmet dokazovanja
  21.      dokazováti  -újem nedov.) 1. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi: dokazoval je svojo nedolžnost; dokazoval je, da ni kriv; z uradnim spričevalom dokazovati; prepričevalno dokazovati 2. biti zunanji izraz, znamenje česa: povečan obisk dokazuje, da je za prireditev vedno več zanimanja; rezultati dokazujejo, da je tekmovanje uspelo / zgodovina nam dokazuje, da so imela narodna gibanja revolucionaren značaj; to nič ne dokazuje / primer zgovorno dokazuje napredek dokazujóč -a -e: hodil je po uradih, dokazujoč svojo pravico; deduktivno dokazujoča metoda
  22.      dokipéti  -ím dov., tudi dokípel (ẹ́ í) 1. kipeti, vreti do konca: v slabih zidanicah mošt ne more popolnoma dokipeti 2. ekspr. priti do viška: strasti so dokipele
  23.      dokláda  -e ž () 1. kar se doda k rednim prejemkom, k plači; dodatek: dobivati doklade; priznali so mu pravico do posebne doklade / draginjska doklada v stari Jugoslaviji dodatek zaradi draginje; dobiva otroške doklade otroški dodatek 2. lokalni dodatek k državni davščini: plačevati doklado; občinske doklade; doklada na dohodke; doklada od kmetijstva
  24.      dokládati  -am nedov. () dajati, polagati zraven: dokladati drva na ogenj
  25.      dokláden  -dna -o prid. () nanašajoč se na doklado: dokladni zavezanec

   10.076 10.101 10.126 10.151 10.176 10.201 10.226 10.251 10.276 10.301  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA