Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

o (10.001-10.025)


  1.      dobronaméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki ima dobre, poštene namene: noben dobronameren član ne more nasprotovati temu sklepu; tako mislijo vsi dobronamerni ljudje / dobronameren opomin; dobronamerna kritika, pobuda; njene besede so dobronamerne dobronamérno prisl.: svetujem ti dobronamerno ♪
  2.      dobronamérnost  -i ž (ẹ́) lastnost dobronamernega človeka: dvomiti o dobronamernosti kritikov / dobronamernost njunega ravnanja je bila očitna ♪
  3.      dobropís  -a m (ȋ) fin. knjiženje v dobro: dobropis na kontu dolžnika // obvestilo o takem knjiženju ♪
  4.      dobrososédski  -a -o prid. (ẹ̑) publ. nanašajoč se na dobre sosede: dobrososedsko sodelovanje držav / dobrososedski odnosi ♪
  5.      dobrosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna ♪
  6.      dobrosŕčnež  -a m (ȓ) ekspr., redko dobrosrčen človek ♪
  7.      dobrosŕčnost  -i ž (ȓ) lastnost dobrosrčnega človeka: iz same dobrosrčnosti mu pomaga ♪
  8.      dôbrost  in dobróst -i ž (ó; ọ̑) zastar. dobrota: v njem ni dobrosti / marsikatero dobrost mi je storil // dobra lastnost, krepost: nravna dobrost; človek z dobrostmi in slabostmi ♪
  9.      dobróta  -e ž (ọ̑) 1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti 2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami // star. korist, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti 3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot 4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote ● ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo ◊ jur. pravna dobrota oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom ♪
  10.      dobróten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. dobrotljiv, dobrohoten: v njem sem našel dobrotnega prijatelja / blagoslov dobrotnih rok / v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda 2. redko dobrodejen, blagodejen: suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja; dobrotno sonce dobrótno prisl.: dobrotno tolažiti ♪
  11.      dobrotljív  -a -o prid., dobrotljívejši (ȋ í) ki (rad) izkazuje, deli dobrote: dobrotljiv človek; prizadeva si, da bi bil dobrotljiv ♪
  12.      dobrotljívost  -i ž (í) lastnost dobrotljivega človeka: ganila jih je njegova dobrotljivost ♪
  13.      dobrótnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote: mati je otrokova največja dobrotnica 2. iron., redko vlačuga, prostitutka: Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice (Prežihov) ♪
  14.      dobrótnik  -a m (ọ̑) kdor izkazuje, deli komu dobrote: on je naš največji dobrotnik; vse življenje mu je bil dobrotnik; slabo vrača svojemu nekdanjemu dobrotniku ♪
  15.      dobrótniški  -a -o (ọ̑) pridevnik od dobrotnik: dobrotniški nagibi ♪
  16.      dobrótnost  -i ž (ọ̑) knjiž. dobrotljivost, dobrohotnost: spoštujejo ga zaradi njegove dobrotnosti; verjeti v dobrotnost; gledal ga je z izrazom očetovske dobrotnosti ♪
  17.      dobrotováti  -újem tudi dobrótovati -ujem nedov. (á ȗ; ọ̑) star. izkazovati, deliti dobrote: preskop je, da bi dobrotoval ♪
  18.      dobrotvóren  -rna -o prid. (ọ̄) knjiž., redko dobrodejen, blagodejen: objela ga je dobrotvorna senca // zastar. dobrodelen: dobrotvorno društvo ♪
  19.      dobrovéren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) jur. prepričan, da je do česa upravičen: dobroverni posestnik / dobroverna priča priča, ki je prepričana, da govori resnico ♪
  20.      dobrovíta  -e ž (ȋ) bot. grm z belimi ali rdečkastimi cveti v ploščatih kobulih, Viburnum lantana: grmi dobrovite; dekle je tanko kot šiba dobrovite ♪
  21.      dobrovítovina  in dobrovitovína -e ž (ȋ; í) šibje dobrovite: košara iz dobrovitovine ♪
  22.      dobrovóljček  -čka m (ọ̑) ekspr. kdor je (rad) dobre volje, zlasti ob pijači: dobrovoljčki postajajo vedno bolj zgovorni; lahkoživi, vinski dobrovoljčki; njegova gostilna je shajališče dobrovoljčkov / ta otrok je tak dobrovoljček, samo smeje se ♪
  23.      dobrovóljec  -jca m (ọ̑) star. kdor stopi prostovoljno v vojsko; prostovoljec: bitke se je udeležil kot dobrovoljec ♦ zgod. solunski dobrovoljci jugoslovanski prostovoljci, ki so se borili leta 1916 na solunski fronti ♪
  24.      dobrovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. raba peša ki je (navadno) dobre volje: gostilničar je vesel dobrovoljnih gostov; dobrovoljen otrok / dobrovoljen izraz // dobrohoten, dobrosrčen: dobrovoljni možiček jih je posvaril / dobrovoljen nasmeh; dal mu je dobrovoljen nasvet 2. star. prostovoljen: dobrovoljen vojak dobrovóljno prisl.: možakar si dobrovoljno mane roke; dobrovoljno odpuščati ♪
  25.      dobrovóljnež  -a m (ọ̑) ekspr. kdor je (navadno) dobre volje ♪

   9.876 9.901 9.926 9.951 9.976 10.001 10.026 10.051 10.076 10.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA