Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

noten (31-55)

31.      judikatúra  -e ž (ȗ) knjiž. sodna praksa, sodstvo: analiza judikature; pomen javnega tožilstva za poenotenje judikature v državi / judikatura v kazenskih primerih mladoletnikov ♪
32.      karakterizácija  -e ž (á) glagolnik od karakterizirati: karakterizacija stanja v delovni organizaciji; karakterizacija in ovrednotenje pisatelja / neuspela, ostra karakterizacija oseb / pretirana karakterizacija igralcev z maskiranjem ♪
33.      klasifikácija  -e ž (á) 1. razvrstitev, razporeditev česa glede na enake ali podobne lastnosti: klasifikacija blaga; klasifikacija zemljišč / klasifikacija konj na pasme; gre za klasifikacijo dejavnosti po panogah / to ni kriterij za razredno klasifikacijo opredelitev, uvrstitev ♦ biblio. decimalna klasifikacija klasifikacija bibliotečnega in dokumentacijskega gradiva, ki temelji na decimalnem sistemu; jur. antropološka klasifikacija hudodelcev 2. knjiž., redko ocenitev, ovrednotenje: klasifikacija rezultatov testiranja / klasifikacija vedenja ocenitev, redovanje ♪
34.      kodificírati  -am dov. in nedov. (ȋ) združiti različne zakone ali nepisana pravna določila v enoten (zakonski) tekst: konferenca je kodificirala velik del pomorskega prava // knjiž. uzakoniti, normirati: ustava je kodificirala ustaljene družbene norme / kodificirati knjižni jezik kodificíran -a -o: knjižni jezik takrat še ni bil kodificiran; kodificirano pravo ♪
35.      kodifikácija  -e ž (á) združitev različnih zakonov ali nepisanih pravnih določil v enoten (zakonski) tekst: kodifikacija predpisov s področja premoženjskih odnosov; kodifikacija letalskega prava // knjiž. uzakonitev, normiranje: kodifikacija načel miroljubne koeksistence ♪
36.      kolorít  -a m (ȋ) 1. um. barve, barvni odtenki (na sliki): enoten kolorit / slika ima živahen kolorit 2. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v prevodu je ohranjen orientalski kolorit ♪
37.      komasácija  -e ž (á) združitev zemljišč vseh posestnikov na določenem področju v enoten kompleks: izvesti komasacijo in arondacijo; komasacija gozdov; zakon o komasaciji / komasacija zemljišč ♪
38.      komasírati  -am dov. in nedov. (ȋ) združiti zemljišča vseh posestnikov na določenem področju v enoten kompleks: zemljo so zaradi lažje obdelave komasirali in arondirali ♪
39.      kompákten  -tna -o prid., kompáktnejši (ȃ) 1. ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost: razmočena snov je manj kompaktna / kompaktna zgradba zemlje / kompaktno tekstilno blago trdno, močno 2. ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: dežela je nacionalno popolnoma kompaktna / kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom / gradijo kompaktna naselja strnjena, zaključena 3. publ. nerazcepljen, enoten: impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina / razbiti kompaktno večino stranke 4. knjiž. zgoščen, jedrnat: kompakten tekst; kompaktna epska pripoved ◊ anat. kompaktno kostno tkivo; les. kompaktni les les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen; masivni les kompáktno prisl.: skupina vozi kompaktno; kompaktno naseljeno prebivalstvo ♪
40.      kritêrij  -a m (é) navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje, merilo: določiti kriterij izbora avtorjev za antologijo; uveljaviti nove, strožje kriterije; zadostil je vsem formalnim kriterijem; ocenjevati po objektivnem, subjektivnem kriteriju; splošni kriteriji za določanje pokojnin / sprejema se vse, brez kriterija / upoštevati kriterij lepote, pravilnosti ◊ šport. krožna kolesarska dirka, pri kateri je zmagovalec kolesar, ki doseže največ točk ali ki ima najmanj trideset sekund prednosti ♪
41.      mehanízem  -zma m (ȋ) 1. skupek strojnih delov za uravnavanje, prenašanje gibanja, delovanja: izpopolniti, sprožiti, ustaviti mehanizem; mehanizem pisalnega stroja, ure; mehanizem za premikanje, zaviranje / krmilni, pogonski, prenosni mehanizem; pren. hoteli so biti ljudje, ne pa samo mehanizmi // publ., s prilastkom skupina organov z določeno funkcijo; aparat: menijo, da je človekov fiziološki mehanizem prirejen za toplo podnebje; gimnastične vaje ugodno delujejo na dihalni mehanizem 2. publ., s prilastkom kar omogoča, uravnava določeno delovanje, dejavnost: vodenje državnega mehanizma; potreben je enoten izvršilni mehanizem / sprostitev kreditnega, tržnega mehanizma; mehanizem cen // s prilastkom sistem, način: mehanizem mednarodne delitve dela; mehanizem produkcije / komedijski mehanizem tega dramatika se skoraj ne spreminja ◊ nav. mn., psih. obrambni mehanizem vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju; teh. ročični, vijačni mehanizem ♪
42.      merílo  -a s (í) 1. priprava z označenimi enotami za merjenje: popravljati, pregledovati merila; leseno, zložljivo merilo / milimetrsko merilo ♦ teh. globinsko merilo priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in utorov 2. navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje: določiti, uskladiti merila; za merilo so vzeli lansko povprečje; etična, politična merila; ocenjevati po objektivnih, strogih merilih; merila za delitev dohodka ● presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo 3. razmerje med merami, razsežnostmi kakega področja, predmeta na zemljevidu, shemi in njegovimi resničnimi, naravnimi merami: zmanjšati, zvečati merilo / narediti, narisati v merilu 1 : 100; zemljevid v merilu 1 : 300.000 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: to je pomembno v državnem, občinskem merilu; v svetovnem merilu je na desetem mestu; v merilu Jugoslavije to ne pomeni veliko za Jugoslavijo, v Jugoslaviji; tovarna uživa ugled v mednarodnem merilu mednarodni ugled ♪
43.      mnogolíčnost  -i ž (ȋ) knjiž. mnogovrstnost, raznovrstnost: mnogoličnost pojavov / njegov značaj je v svoji mnogoličnosti zelo enoten; obravnavati svet v vsej njegovi mnogoličnosti ♦ biol. pojav, da ima živo bitje iste vrste razne oblike; min. pojav, da nastopa ista snov v več kristalnih oblikah ♪
44.      mnogoštevílnost  -i ž (ȋ) knjiž. številnost: mnogoštevilnost naroda / spraviti mnogoštevilnost opazovanih stvari v enoten sistem množico ♪
45.      monolíten  -tna -o prid. (ȋ) 1. izdelan iz enega kosa: monoliten steber; monolitna plošča iz belega kamna / monolitna skala // arhit. ki je v enem kosu in iz enotnega materiala: monolitna plošča, stena 2. nav. ekspr. ki ni razcepljen, razdeljen na več vrst ali skupin; enoten: monolitna partija / ta država je monolitna celota / knjiž. njegova knjiga je monoliten organizem ♪
46.      nèdeljèn  -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) 1. ki ni deljen: posestvo je ostalo nedeljeno / nedeljena zavesa / nedeljeni delovni čas delovni čas samo dopoldne ali popoldne 2. publ. enoten, soglasen: vsi udeleženci so bili nedeljenega mnenja / s svojimi ilustracijami si je pridobila nedeljene simpatije najmlajših ◊ bot. nedeljeni list cel(i) list; šol. nedeljeni pouk pouk istih učencev samo dopoldne ali popoldne ♪
47.      nèdogmátičen  -čna -o prid. (ȅ-á) ki ni dogmatičen: nedogmatična definicija / ekspr. nedogmatično ocenjevanje in vrednotenje ♪
48.      nèedín  -a -o prid. (ȅ-ȋ) redko neenoten, nesoglasen: mnenja o tem so bila needina ♪
49.      nekjé  prisl. (ẹ̄) 1. izraža neznan ali namenoma neimenovan kraj: nekje je otrok dobil lešnike in jih trl; vzrok tiči nekje drugje; tu blizu nekje je steza / nekje iz gozda so se oglašali volkovi / ekspr. nekje v sebi je čutil, da ne ravna prav // neustalj. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju; kje: ali se nisi v računu nekje zmotil 2. izraža približnost a) časovne določitve: ta mladina se nekje po dvajsetem letu osamosvaja; zidava naj bi se začela nekje sredi prihodnjega leta b) knjiž. razmerja, vrednotenja: vzgojno delo mu je bilo nekje blizu po naravi in poklicu; najini usodi sta si nekje podobni / publ., z oslabljenim pomenom zdi se, da njegovemu občutku nekje prija ekspresionizem ♪
50.      objektíven  -vna -o prid., objektívnejši (ȋ) 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje // neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni 2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna 3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo // ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu ◊ filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril objektívno prisl.: govoriti, soditi objektivno; biti objektivno kriv ♪
51.      océna  -e ž (ẹ̑) 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog ● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju ◊ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost ♪
52.      osnóva  -e ž (ọ̑) navadno s prilastkom 1. kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: navodila so osnova za izpolnjevanje načrta; to odkritje je bilo osnova za razvoj vede podlaga; duhovne, idejne osnove gibanja; moralne osnove socialistične družbe; dokumenti bodo služili kot osnova za pogajanja / gimnazija da dobro osnovo za študij na univerzi podlago / publ.: delovati na osnovi pravilnika; določiti cene na osnovi ponudbe in povpraševanja; ocenjevati delo na osnovi objektivnih meril z objektivnimi merili // kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: materialna osnova družbe, družine / domača surovinska osnova ne zadošča za potrebe industrije // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je osnova naših zahtev; konferenca nima pravne osnove za sprejemanje takih sklepov / ta trditev nima osnove je neupravičena, neutemeljena; za tako ravnanje ni nobene osnove razloga, vzroka // kar služi za presojanje, vrednotenje česa: osnova za nagrajevanje naj bo delo / davčna osnova količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek; pokojninska osnova povprečje osebnega dohodka v določenem obdobju pred upokojitvijo, od katerega se odmeri pokojnina 2. bistvena sestavina: osnova teh hribov je apnenec / osnova njenih pesmi so čustvene prvine / krema je narejena na osnovi lanolina 3. nav. mn. bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema: osnove ekonomike, matematike, psihologije / osnove socialistične morale 4. lingv. s pripono razširjeni koren besede: naglas je na osnovi / ajevska, ijevska osnova; nadomestna osnova ki z drugo, glede na izvor različno osnovo, sestavlja enotno sklanjatev, spregatev; nedoločniška, sedanjiška osnova 5. tekst. sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete: nategniti osnovo // osnovne niti: osnova je bombažna, votek pa volnen / vezna, zankasta osnova ● knjiž. družina je osnova človeške družbe osnovna celica; knjiž. hiša ima trdno osnovo temelje; pog. po zvišanju ima 6.500 din osnove osebnega dohodka, brez kakih dodatkov; ekspr. njene besede so brez vsake osnove so izmišljene, neresnične; zastar. sodeloval je pri osnovi društva ustanovitvi; zastar. osnova romana osnutek, načrt; publ. akcija je bila že v osnovi napačna v začetku, od začetka; publ. to pomeni v osnovi isto pravzaprav, dejansko ◊ agr. krmna osnova vsa razpoložljiva krma; biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; gastr. kostna osnova kuhane ali pražene kosti z dodatki za pripravljanje juh, omak; mat. korenska osnova število, iz katerega se računa koren; logaritemska osnova število, na katerem temelji logaritemski sistem; osnova potence število, ki se potencira; osnova številskega sistema število, ki izraža, koliko enot nižjega reda ima enota višjega reda; obrt. vezilna osnova blago, na katerem se veze; petr. osnova glavni del predornine, navadno steklast ali drobnozrnat ♪
53.      ovrednôtiti  -im dov. (ō ȏ) določiti, ugotoviti vrednost, pomen, kakovost česa: ovrednotiti opravljeno delo, knjigo; to poezijo je treba natančneje opisati in ovrednotiti; nanovo ovrednotiti kaj; sociološko in moralno ovrednotiti / ovrednotiti delovno mesto / kritično ovrednotiti prehojeno pot, stališča, tendence // priznati komu, čemu vrednost, pomembnost: umetnika so znali prav ovrednotiti šele po smrti; to bi njegovo delo višje ovrednotilo ovrednôten -a -o: ovrednotena delovna mesta; njihovo delo ni prav ovrednoteno ♪
54.      ózek  ózka -o prid., óžji (ọ́) 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma majhno razsežnost, ant. širok: rastlina z ozkimi listi; ozek pas trave; ozek trak / ozka cesta, gaz / ozek hodnik, prehod; med mizo in klopjo je ozek prostor / zlesti skozi ozko odprtino / ozek obraz // ki ima razmeroma majhen obseg: ozek prsni koš; ozka ramena / je ozka čez pas tanka // ki se razmeroma tesno prilega telesu: rokavi pri obleki so ozki; nosi ozke dolge hlače / kroj za ozko krilo 2. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozek moralist; v estetskem, umetniškem pogledu je zelo ozek / otresti se ozkega gledanja na kaj; ozko pojmovanje kulture / ozka, provincialna miselnost // ki išče samo svoje koristi: ozki strankarski interesi 3. ki ima, obsega majhno, omejeno področje: krog njegovih delovnih nalog je ozek; za nalogo si je izbral ozko temo / ozka specializacija / publ. začeti kaj v ozkem, širokem obsegu / ekspr. človek ozkega obzorja / to stvar pozna le ozek krog strokovnjakov // publ. trden, močen: to je dokaz ozkih kulturnih vezi med narodoma; med obema literarnima smerema je ozka zveza / ozko sodelovanje tesno 4. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slabe ceste so ozko grlo za turizem; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v razvoju tovarne ◊ anat. ozka medenica; film. ozki film film, širok 16 mm; lingv. ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege; zool. ozka trakulja; žel. ozki tir tir s 670 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic ózko prisl.: ozko gledati, pojmovati kaj; to razumeš preveč ozko; ozko specializirani ljudje; ozko strokovna vprašanja; ozko odprta vrata; prim. ožji ♪
55.      ozkosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozkosrčen človek / besedilo je popravljal ozkosrčen korektor / ozkosrčno gledanje na kaj ozkosŕčno prisl.: ozkosrčno presojati ♪

   1 6 31 56 81