Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nota (530-554)


  1.      únča  -e ž (ȗ) angleška in ameriška utežna enota, približno 28,35 g: unča masla ♦ obrt. angleška in ameriška utežna mera za zlato, drage kamne, 31,10 g // nekdaj utežna mera, približno 35 g: dobil je tri unče kruha na dan ♪
  2.      upòr  -ôra m (ȍ ó) 1. glagolnik od upreti se, upirati se: zlomiti otrokov upor / ekspr. v njem se je porodil upor 2. dejavnost, s katero se kdo upre, upira: upor izbruhne, se izjalovi, zajame vso deželo; organizirati, streti, voditi upor; knjiž. netiti upor; ekspr. potlačiti, zadušiti, zasejati upor; pozivati, ekspr. zapeljevati k uporu; sodelovati v uporu; krajevni upori; vojaški upor; upor proti okupatorju; upor na ladji; žarišče upora / dvigniti se v upor ♦ zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva 3. kar mora premagovati telo pri premikanju v tekočini, plinu ali tekočina, plin pri premikanju v ceveh: upor se poveča, zmanjša; izračunati upor; premagovati vodni, zračni upor; upor plina 4. fiz., teh., navadno v zvezi električni upor lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električni upor tuljave; žica z velikim uporom; enota električnega upora / ohmski upor zaradi katerega električna priprava, naprava oddaja toploto 5. elektr. predmet, pri katerem se izkorišča predvsem njegova električna upornost: izdelovati upore; vstaviti upor; vezava uporov; upori in tuljave / drsni upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grelni upor ki pri prehodu električnega toka oddaja toploto za gretje; odvodni upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike; plastni upor katerega upornost tvori tanka plast prevodne snovi na izolirnem materialu; spremenljivi upor ♪
  3.      upórnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost upornega človeka: krepiti, knjiž. brzdati, ekspr. zlomiti upornost koga; otrokova upornost / knjiž. pojavi upornosti na Tolminskem kmečkih uporov 2. publ. nepopustljivost, vztrajnost: upornost in doslednost pri delu 3. elektr., navadno v zvezi električna upornost lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električno upornost bakra; enota električne upornosti / upornost mikrofona, tuljave / induktivna ki je odvisna od induktivnosti in frekvence izmeničnega toka, kapacitivna upornost ki je odvisna od kapacitivnosti in frekvence izmeničnega toka; ohmska upornost zaradi katere električna priprava, naprava oddaja toploto ♪
  4.      upráva  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: modernizirati upravo; urediti upravo, sodstvo in zakonodajo; zaposliti se v upravi; vodilna mesta v upravi / civilna, vojaška uprava // organi, ki opravljajo to dejavnost: organizirati upravo; državna, občinska, zvezna uprava; struktura deželne uprave / strokovno neustrezna uprava upravni delavci // s prilastkom osnovna enota za opravljanje dejavnosti na kakem področju splošnega pomena: carinska, davčna uprava; geodetska uprava; pravosodna uprava 2. organi v kaki delovni skupnosti, ki odločajo o življenju, opravljanju temeljnih nalog v tej skupnosti: poslati dopis upravi podjetja; fakultetna, gledališka, rudniška, tovarniška uprava; pritožiti se na upravo pristanišča; prostori uprave / taboriščna uprava / biti v službi na upravi / delavci so se zbrali pred upravo upravno stavbo, upravnimi prostori 3. upravljanje: prevzeti upravo nad določenim ozemljem; priti pod državno upravo / zaupati komisiji upravo gledališča / slaba uprava stavb ● pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen ◊ jur. javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; notranja uprava dejavnost organov za notranje zadeve; obča uprava dejavnost, ki na splošno skrbi za redno delovanje zlasti državne uprave; prisilna uprava do 1977 začasna uprava v gospodarski organizaciji, ki bi lahko prišla zaradi velikih nepravilnosti v stečaj; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; vojaška uprava začasna izvršna oblast vojske na zasedenem ozemlju; uprava državne varnosti do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; uprava za notranje zadeve posebni in območni upravni organi v sestavu republiškega sekretariata za notranje zadeve; zgod. mandatna uprava med obema vojnama upravljanje tujega ozemlja, za katero določeno državo pooblasti mednarodna organizacija ♪
  5.      upráven  -vna -o prid. (á ā) nanašajoč se na upravo ali upravljanje: a) upravna razdelitev države; upravne reforme; dobiti upravno samostojnost / upravni okoliš; upravna enota; upravne meje; upravno središče otoka / upravni delavec; upravni predpis; upravne in druge javne službe; upravne zadeve / upravni aparat upravni organi kake skupnosti; upravni odbor društva; upravni organ organ, ki opravlja upravne zadeve; upravna odločba odločba, ki jo izda upravni organ; upravna taksa taksa, ki se plača v upravnem postopku b) upravna hierarhija / upravne stavbe v središču mesta c) določiti upravne naloge v delovni organizaciji; upravna opravila / upravni prostori / upravni odbor organ upravljanja v podjetju / srednja upravno-administrativna šola; višja upravna šola ◊ adm. upravni postopek postopek, po katerem poslujejo upravni organi; jur. upravni spor spor, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončne odločbe v upravni zadevi; upravna izvršba izvršba, pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ; upravno pravo predpisi, ki urejajo organizacijo in delovanje upravnih organov; upravno sodišče nekdaj sodišče, pristojno za upravne spore; ptt upravno pismo pismo v ovitku s povratnico, ki ga pošilja državni organ fizični ali pravni osebi; šol. višji upravni delavec naslov za diplomanta višje upravne šole; upravni tehnik naslov za diplomanta srednje upravno-administrativne šole uprávno prisl.: upravno kaznovati; upravno razdeliti deželo ♪
  6.      upravljálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na upravljanje: vpliv kongresa na upravljalno prakso delavskih svetov / upravljalna naprava ◊ elektr. upravljalna enota enota za krmiljenje in usmerjanje delovanja računalnika pri procesiranju, pomnjenju in prenašanju podatkov ♪
  7.      upravljálnik  -a m (ȃ) elektr. enota za krmiljenje in usmerjanje delovanja računalnika pri procesiranju, pomnjenju in prenašanju podatkov ♪
  8.      úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč // navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro) // začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro) / avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov / šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h/ ekspr. uživati ure mladosti 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino // navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem ● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi ◊ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja ♪
  9.      uràd  -áda m (ȁ á) 1. organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: urad izdaja dovoljenja, potrdila; poslati pritožbo, prošnjo uradu; voditi urad; biti v službi na uradu, v uradu; dopis, žig urada; načelnik, predstojnik urada; oddelek, odsek, referat urada; pisarne, sedež urada / carinski urad carinarnica; v nekaterih državah cenzurni, cesarski, dvorni urad; davčni urad uprava za družbene prihodke; krajevni urad upravni organ občinske skupščine zunaj njenega sedeža; matični urad oddelek občinske skupščine za matične zadeve; okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; patentni urad; tiskovni urad v nekaterih državah organ vlade za stike z javnostjo; zvezni urad za cene zvezni zavod za cene // navadno s prilastkom organ, služba ustanove, organizacije ali posameznika, zlasti funkcionarja, za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: informacijski, sprejemni, vpisni urad / škofijski, župnijski urad; v nekaterih državah urad kanclerja, komisarja; pri judih urad rabina / urad direktorja direktorjeva pisarna // knjiž., navadno s prilastkom enota, oddelek javne ustanove, javne službe za opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: brzojavni, telegrafski urad; poštni urad pošta 2. navadno s prilastkom vodstveni organ, služba mednarodne organizacije, združenja za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: združenje bo ustanovilo poseben urad / mednarodni urad za mere in uteži 3. navadno s prilastkom podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: potovalni, turistični urad / obveščevalni, poročevalski urad ustanova, organizacija za zbiranje novic, informacij in njihovo posredovanje zlasti sredstvom javnega obveščanja 4. prostor, poslopje tega organa, službe, enote: urad je še zaprt; čakati pred uradom; vstopiti v urad; preurediti prostor v urad; trg pred uradom / urad je razmetan oprema tega prostora ● ekspr. iti na matični urad poročiti se; urad za najdene predmete oddelek avtobusne, železniške postaje ali občinskega organa, ki hrani, vrača najdene predmete; urad za posredovanje v nekaterih deželah ustanova, podjetje, ki posreduje pri nakupu stanovanj, sklepanju zakonskih zvez, zaposlovanju ◊ polit. urad za narodnosti služba Izvršnega sveta Republike Slovenije za financiranje dvojezičnega poslovanja občinskih upravnih in pravosodnih organov na dvojezičnih področjih Slovenije; žel. prometni urad oddelek železniške postaje za urejanje prometa; prostor, iz katerega vlakovni odpravnik ureja promet, navadno na železniški postaji ♪
  10.      uredítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od urediti: končati ureditev; ureditev gradiva; ureditev po abecedi / ureditev pričeske; ureditev okolice novih blokov bo veliko stala / ureditev cest, zemljišč / ureditev hudournika / prostorska, urbanistična ureditev naselja / ureditev dostopa, elektrike, vode / ureditev stanovanja na podstrešju / miroljubna ureditev spora / tehnična ureditev knjige ♦ jur. ureditev meje določitev nejasne ali sporne meje zemljišča v nepravdnem postopku 2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili o tem, kakšno stanje, ravnanje je pravilno, obvezno: gospodarska, politična ureditev / sprememba ustavne ureditve / notranja ureditev je zadeva države same // kar je določeno z enotami, ki kaj sestavljajo, in odnosi med njimi: organizacijska, upravna ureditev / federativna, regionalna ureditev države 3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti: patriarhalna, rodovna ureditev je razpadla / kapitalistična, socialistična družbena ureditev ♪
  11.      uredníštvo  tudi urédništvo -a s (ȋ; ẹ̑) 1. opravljanje uredniških del: prevzeti, sprejeti uredništvo; v času njegovega uredništva je bil časopis zelo dober / delo je izšlo pod njegovim uredništvom / glavno, tehnično uredništvo 2. skupina ljudi, ki opravlja uredniška dela: uredništvo je odklonilo objavo; izvoliti novo uredništvo; seja uredništva / listnica uredništva rubrika, v kateri urednik odgovarja sodelavcem 3. oddelek, organizacijska enota, ki opravlja uredniška dela: iti na uredništvo / kulturno, športno uredništvo; uredništvo glasbenih oddaj, radijskih poročil // prostor, prostori tega oddelka, te enote: stopiti v uredništvo; vrata uredništva so zaklenjena ♪
  12.      uslužíti  in uslúžiti -im dov. (ȋ ú) zastar. narediti uslugo, ustreči: s to knjigo je matica uslužila svojim članom uslužíti se in uslúžiti se iti v službo: uslužiti se pri kmetu za pastirja / uslužiti se k notarju ♪
  13.      utéžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na utež: utežna velikost / utežna ura / utežni (merski) sistem; utežna enota; utežna mera enota za merjenje mase / razmerje med utežnimi deli snovi v zmesi ♪
  14.      valúta  -e ž (ȗ) 1. denarna enota kake države: zamenjati valuto; domača, francoska valuta; vrednost valute pada; dinar, dolar in druge valute 2. ekon. denarni sistem kake države glede na določenost vrednosti denarne enote, veljava: reforma valute / papirna ali prosta valuta pri kateri denarna enota ni določena z vrednostjo blaga, iz katerega je denar narejen; srebrna, zlata valuta pri kateri je denarna enota vezana na vrednost srebra, zlata; vezana valuta pri kateri je denarna enota vezana na vrednost kakega blaga, navadno zlata ali srebra 3. ekon. tuja, nedomača gotovina: kupovati, menjavati valuto; prodajati za valuto ● knjiž., ekspr. danes je besedna valuta razveljavljena vrednost ◊ ekon. klirinška valuta; valuta zlata v palicah zlata valuta, pri kateri je zlato v palicah plačilno sredstvo za mednarodna plačila; fin. konvertibilna valuta; devalvacija valute; jur. valuta: 31. 12. 1989 rok, čas nastanka določenega pravno odločujočega finančnega dejstva je 31. decembra 1989 ♪
  15.      vár 2 -a m (ȃ) elektr. enota za merjenje jalove moči električnega toka: meriti v varih ♪
  16.      várnost  -i ž (á) stanje varnega: zagotoviti komu varnost; varnost potnikov / imeti občutek varnosti / varnost letala; varnost plovbe / varnost države / zaradi varnosti postaviti ograjo; varnost pred napadalci, ognjem / državna, javna varnost; osebna, pravna varnost; potresna, požarna varnost stavbe; premoženjska varnost; socialna varnost pri kateri je posamezniku, družini zagotovljeno zadovoljevanje družbeno priznanih življenjskih potreb; varnost pri delu; komisija za varnost v zračnem prometu ● zastar. spraviti kaj, koga v varnost na varno ◊ jur. javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; Uprava državne varnosti [UDV] do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; polit. sistem kolektivne varnosti dogovor med več državami o medsebojni obvezni pomoči, če je katerakoli od njih ogrožena; zgod. Vojska državne varnosti [VDV] med narodnoosvobodilnim bojem odseku za notranje zadeve dodeljeni del narodnoosvobodilne vojske za varovanje narodnoosvobodilnega gibanja pred notranjimi sovražniki ♪
  17.      vát  tudi wátt -a [vat] m (ȃ) fiz. enota za merjenje moči ter toplotnega in energijskega toka: meriti v vatih; žarnica za šestdeset vatov [W] ♪
  18.      vátsekúnda  tudi wáttsekúnda -e [vat-] ž (ȃ-ȗ) fiz. enota za merjenje dela, energije in toplote; joule ♪
  19.      vèčiménski  -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) mat., v zvezi večimensko število količina, ki se izrazi z več merskimi enotami ♪
  20.      vêlik  -íka -o prid., véčji (é ȋ; sam. iz prislova ȋ) 1. ki dosega visoko stopnjo a) glede na razsežnost, ant. majhen: velik človek; ima velik nos; velika ladja, soba; dvorišče zavzema veliko površino; srednje veliko stanovanje; velik kot gora / veliko mesto; vas ni velika; Amerika, njihova velika soseda b) glede na merljivo količino: velik del proizvodnje izvozijo; ekspr. dobiti kaj za velik denar; zelo velik dvig cen; velike količine hrane; priti z veliko zamudo / publ. to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno c) glede na število sestavnih enot: velik kolektiv; velika družba, skupina / bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; veliko podjetje podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev / število a je večje od b č) glede na dolžino: dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo d) ekspr. glede na trajanje: velika časovna enota / dočakati veliko starost visoko e) glede na možni razpon: ima velike načrte; ima velik talent; jesti z velikim tekom; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost; med njimi so velike razlike / velike želje; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje; imeti veliko zaupanje v koga f) glede na čas življenja: imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: velik klanec; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.: je velik jedec; on je velik otrok otročji, naiven h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: velik veter; velika rušilna moč / velika bolečina; velika vnema / veliki upi; njena ljubezen je velika; zgodila se ji je velika nesreča i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: velik rudnik; velika kmetija j) glede na pomembnost: velik dogodek; naredil je veliko napako; velika tatvina / ekspr. izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost: dva hektara velik travnik; za dlan velika površina ● star. bil je že velik dan bilo je že zelo svetlo; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. velik v bahanju, majhen v dejanju velíki -a -o sam., nar. véliki: zgodilo se je nekaj velikega; eni kradejo po malem, drugi po velikem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; prim. več, večji, veliki, veliko ♪
  21.      veljáva  -e ž (ȃ) 1. pravna moč: zakon dobi, ohrani veljavo / odlok stopi v veljavo takoj začne veljati; prepoved ostane v veljavi / pravna, uradna veljava 2. kar je določeno z vplivom, ugledom koga ali česa zaradi določenega dejstva, lastnosti, ki se ceni, priznava: veljavo daje denar, položaj, poštenost; imeti, izgubiti veljavo pri ljudeh, v skupnosti; pridobiti veljavo, publ. na veljavi; družbena, pisateljska, politična veljava / javno mnenje dobiva vse večjo veljavo; njegova beseda ima pri njih veliko veljavo 3. v zvezi prihajati, priti do veljave postajati, postati zaradi učinka, uporabe cenjen, pomemben: železova ruda pride do veljave zlasti v bližini nahajališč premoga / glasba pride v akustičnem prostoru še bolj do veljave / dvom je prihajal vse bolj do veljave 4. ekon. denarni sistem kake države glede na določenost vrednosti denarne enote; valuta: reforma veljave / zlata veljava pri kateri je denarna enota vezana na vrednost zlata ● star. to je že ob veljavo ne velja več; se ne uporablja več; v veljavo je prišel nov vozni red začel je veljati; vstopnice ostanejo v veljavi za naslednjo predstavo ostanejo veljavne; ti znaki imajo mednarodno veljavo so mednarodno veljavni, upoštevani; publ. statistični podatki so kratkotrajne veljave veljajo kratek čas ♪
  22.      verbálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. beseden, usten: verbalno in mimično izražanje / verbalni nastop 2. ki se izraža, kaže le z besedami: verbalne obsodbe nasilja; verbalna revolucionarnost; verbalno sočutje ◊ jur. verbalni delikt; verbalna razžalitev besedna razžalitev; ped. verbalna metoda metoda, pri kateri se podaja učna snov z besednim razlaganjem; polit. verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave; psih. verbalno nasilje nasilje, povzročeno z besedami verbálno prisl.: verbalno podpirati koga ♪
  23.      vêrz  -a m (ȇ) 1. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila, vrstica: napisati, prebrati verz; rimani verzi; iz štirih, treh verzov sestavljena kitica; metrum, ritem verza / akatalektični, hiperkatalektični verz; akcentuacijski ali naglasni verz ki temelji na urejenem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov; četverostopni, jambski verz; kvantitativni verz ki temelji na urejenem menjavanju dolgih in kratkih zlogov; prosti ali svobodni verzi s prosto ali svobodno oblikovanim ritmom in z različnim številom zlogov; silabični verz ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena, zlogovni verz; silabotonični verz ki temelji na številu zlogov in enakomernem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov, zlogovno-naglasni verz; drama, roman v verzih 2. mn. pesem: delati, pisati, slabš. kovati verze / rad bere verze ♪
  24.      vikariát  -a m (ȃ) rel. 1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije // upravna enota katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija 2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat ♪
  25.      vilája  -e ž (ȃ) v nekaterih arabskih državah višja upravna enota: razdeliti državo na vilaje; načelnik vilaje ♪

   355 380 405 430 455 480 505 530 555 580  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA