Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nosu (48-72)


  1.      izjáva  -e ž (ȃ) javno izraženo mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: predsednik je dal novinarjem izjavo o meddržavnih pogovorih; preklicati izjavo v časopisu; opirati se na izjave prič; neresnična izjava / pismena, ustna izjava; uradna izjava; izjava za radio, tisk / dal je izjavo, da o tem nič ne ve izjavil je / očividci so podpisali izjavo ∙ biti previden v izjavah povedati tako ali le tisto, kar glede na okoliščine ni nevarno // javno izražena odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: slišali so njegovo izjavo, da bo nerednosti preprečil / odstopna izjava / podpisati pristopno izjavo ◊ filoz., mat. izjava vsak stavek, ki je pravilen ali napačen; jur. cesijska izjava o prenosu terjatve na drugo osebo ♪
  2.      jáhati  -am tudi jášem nedov. (ā) 1. premikati se s pomočjo živali, na kateri se sedi: jahati konja; jahati na konju, na oslu; jahati proti vasi, čez travnike, po cesti; vsak dan več ur jaha; jahati brez sedla, v lahnem diru; zna dobro jahati / že več let jaha goji jahanje, se ukvarja z jahanjem; pren., ekspr. čarovnice so jahale na metlah na Klek 2. sedeti na čem tako, da je vsaka noga na drugi strani tega: jahati na veji, na zidu; deček mu je jahal na vratu / rad je očetu jahal na kolenih sedeč na njegovih kolenih posnemal jahanje; pren., ekspr. ščipalnik mu je jahal na nosu 3. pog., slabš. mučiti, trpinčiti, zlasti s pretiravanjem v zahtevah, s samovoljnostjo: prišel mu je v roke, zdaj ga pa jaha; zmeraj koga jaha; jahali bodo na njem, da bo kri znojil / lakota, revščina jih jaha / kot kletvica vrag naj ga jaha 4. pog., ekspr., v zvezi z na pretirano poudarjati, vztrajno zahtevati: jaha na disciplini, na poštevanki; ne bo mogoče stvari prikriti, oficir jaha na preiskavi ∙ pog., ekspr. jaha na vsaki besedi zahteva, da se uporabijo neke določene besede; rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem je jaháje: lovili so živali, jahaje na hitrih konjih jahajóč -a -e: bližala se jim je počasi jahajoča patrulja ♪
  3.      jávnost  -i ž (á) 1. pripadniki družbenopolitične skupnosti zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: javnost se je nad takim početjem zgražala; obveščati javnost o delu državnih organov; obrniti se na javnost s pozivom; pripraviti opravičilo za javnost; opravičevati se pred javnostjo / morali so popustiti pod pritiskom mednarodne, svetovne javnosti; s tem delom se je prvič predstavil slovenski javnosti / te stvari niso namenjene javnosti, niso za javnost za širši krog ljudi; muzej je zaradi preurejanja zaprt za javnost za obiskovalce, občinstvo; govoriti pred javnostjo pred občinstvom, publiko; publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani // s prilastkom ljudje, ki se ukvarjajo s kako dejavnostjo ali se zanimajo zanjo: želel je, da bi v reviji sodelovala naša glasbena javnost; uspeh košarkarjev je presenetil športno javnost 2. v zvezi s pred, v javno življenje, delovanje: s pesmimi je stopil pred javnost, v javnost; zaradi skromnosti ni silil v javnost; nastopati, oglašati se v javnosti / v javnosti se je o tem dosti govorilo / po bolezni se ni več pojavljal v javnosti na javnih prireditvah, na javnih mestih 3. značilnost, stanje javnega: javnost poslovanja skladov / javnost prireditve / načelo, princip javnosti / bati se javnosti česa ● knjiž. dati pesmi v javnost objaviti jih; stvar je že prišla, prodrla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; vso zadevo je spravil v javnost obvestil je o njej javnost ◊ šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna ♪
  4.      júnior  -ja m (ȗ) 1. šport. kdor je vključen v športno društvo in je star približno od štirinajst do osemnajst let; mladinec: nastop juniorjev in članov 2. kot zapostavljeni pristavek k imenu ene izmed dveh oseb z istim imenom v sorodstvenem odnosu mlajši: pokličite Janeza Dolenca juniorja [jun.] ♪
  5.      kapitalístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kapitaliste ali kapitalizem: kapitalistična miselnost, morala / odprava kapitalističnih odnosov / kapitalistični sistem kapitalizem; kapitalistična družbena ureditev / kapitalistični razred kapitalisti; kapitalistična družba razredna družba, v kateri je delavski razred v mezdnem odnosu z lastniki proizvajalnih sredstev; kapitalistična država; kapitalistična ekonomika; kapitalistična industrija industrija, ki temelji na privatni lastnini proizvajalnih sredstev; kapitalistična proizvodnja; kapitalistično gospodarstvo ◊ ekon. kapitalistično izkoriščanje izkoriščanje delavcev tako, da ustvarjajo lastniku proizvajalnih sredstev presežno vrednost; soc. kapitalistični lastnik individualni ali kolektivni lastnik kapitala; kapitalistična lastnina individualna ali kolektivna privatna lastnina ♪
  6.      karákter  -ja m (á) 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; značaj: skušal je spoznati njegov karakter / vplivati na oblikovanje karakterja / po karakterju se zelo razlikujeva / glavne značilnosti njegovega karakterja / z oslabljenim pomenom imeti omahljiv, trden karakter; pren. karakter slovenskega naroda 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec a) s prilastkom določenih lastnosti: razdvojen karakter se ne more nikjer ustaliti; tako slabega karakterja še nisem srečal / publ. taka glasba ne ustreza evropskemu karakterju b) pozitivnih lastnosti: potrebujejo predvsem karakterje; v tej družbi je malo karakterjev / drži besedo, je karakter ∙ žarg. igrati karakterje karakterne vloge // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez karakterja / ona ima karakter 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava: določiti karakter reke; spremeniti karakter pesmi / z oslabljenim pomenom gibanje ima napreden karakter / opisati karakter dela v posameznih poklicih / ti ukrepi morajo imeti karakter prisilnih ukrepov ♪
  7.      karakterístika  -e ž (í) 1. prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči a) človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; oznaka, opredelitev: avtorjeva karakteristika glavnega junaka / napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja / publ. ne more si lastiti karakteristike, da je realist b) kaj od drugega v okviru iste vrste: karakteristika dobe; uspela karakteristika resničnosti / združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije // publ., navadno v povedni rabi posebnost, značilnost: smeh je njena glavna karakteristika; ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti / poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa 2. dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga; ocena, mnenje: dati, napisati karakteristiko; oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala / žarg. imeti dobro karakteristiko 3. nav. mn., teh., navadno s prilastkom kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost, uporabnost: fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine; vozne karakteristike vozila / kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami 4. teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja: narisati karakteristiko; položna karakteristika / karakteristika elektronke krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti druge elektrode v elektronki; karakteristika motorja krivulja, ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrosti ◊ mat. karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma ♪
  8.      Karíbda  -e ž (ȋ) knjiž., ekspr., v zvezi Scila in Karibda nevarnost: zavedal se je vseh Scil in Karibd pri prenosu romana na oder ∙ knjiž. priti med Scilo in Karibdo v položaj, ko se vsaj eni izmed dveh pretečih nevarnosti ne da izogniti ♪
  9.      kíh  -a m (ȋ) sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosu: slišal se je kih za kihom ♪
  10.      kìh  medm. (ȉ) posnema glas pri kihanju: zasrbi ga v nosu in kihne: kih, kih, čih ♪
  11.      kíhati  -am nedov. (í ȋ) sunkovito, glasno izdihavati zrak zaradi dražljajev v nosu: ima nahod, zato kiha kíhati se nar. hihitati se, smejati se: za plotom so se kihala dekleta ♪
  12.      kíhavica  -e ž (í) knjiž. vnetje sluznice v nosu, ki povzroča kihanje: imela je stalno kihavico ♪
  13.      kihljáj  -a m (ȃ) sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosu: kihljaj napoveduje nahod ♪
  14.      kíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. sunkovito, glasno izdihniti zrak zaradi dražljajev v nosu: kihnil je, morda je prehlajen; brezoseb. kihnilo se mi je 2. pog., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: tam še kihniti ne smeš; niti kihnil ni, pa so ga vrgli ven ♪
  15.      kíkla  -e ž (ȋ) pog. žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa; krilo: kikla se ji opleta okrog nog; na sebi je imela dolgo, nabrano, ozko kiklo / spodnja kikla // ekspr. ženska, navadno v odnosu do moškega: nobene kikle ne pusti pri miru; že lazi, leta, nori za kiklami ♪
  16.      klán  -a m (ȃ) 1. zgod. skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki temelji na mitično sorodstvenem odnosu s svojim totemom: prepoved ženitve med pripadniki istega klana; pripadnik klana krokodila, orla 2. slabš. skupina ljudi, ki jih tesno družijo enaki interesi, prizadevanja: pripada vplivnemu klanu ♪
  17.      kliènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka: bil je klient znanega odvetnika; ta odvetnik ima mnogo klientov / je slab klient od katerega ni mnogo gmotnih koristi ♦ zgod. klient pri starih Rimljanih meščan, ki ga kot svojo delovno silo varuje, ščiti patricij // nav. ekspr. oseba v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve; (stalna) stranka: že več let je njihov klient; trgovec s svojimi klienti 2. ekspr. moški v odnosu do prostitutke: po stopnicah so se sprehajale prostitutke s svojimi klienti ♪
  18.      kómparativen  in komparatíven -vna -o prid. (ọ̑; ȋ) ki temelji na primerjanju, primerjalen: komparativne metode, znanosti; komparativno proučevanje / strokovnjak za komparativno gramatiko; oddelek za komparativno književnost ♦ ekon. komparativna prednost prednost v mednarodni menjavi, ki jo ima določena država v odnosu do druge države zaradi manjših proizvodnih stroškov kakega blaga; sam.: pog. vpisal se je na komparativno na oddelek za primerjalno književnost ♪
  19.      koníca  -e ž (í) 1. zelo zožen, priostren končni del česa: obrusiti, odlomiti konico; puščična, šivankina konica; ošiliti topo konico svinčnika / svetleče se konice zvonikov / zamenjati je treba konico strelovoda / jedi dodaj za noževo konico paprike // končni, ožji del česa sploh: konice čevljev; konica jezika, nosu / konice dreves / hoditi po konicah prstov // tako oblikovan predmet: izdelovati, vgrajevati diamantne konice; luknje dela z jekleno konico / pero ima iridijevo konico ♦ arheol. na eni strani priostreno prazgodovinsko orodje ali orožje iz kamna, kosti, kovine 2. publ. čas, ko se kaj pojavlja v najvišji meri, stopnji: promet ob konicah je izredno gost; prodajne zmogljivosti v konicah ne zadoščajo / elektrika nove hidroelektrarne bo le za kritje konic / prometne konice // navadno v povedni rabi najvišja dosegljiva ali dosežena stopnja: pri tem vozilu je konica 140 km na uro; prav v vojni tematiki je pisatelj dosegel svojo kvalitetno konico vrh, višek ♪
  20.      korelacíjski  in korelácijski -a -o prid. (ȋ; á) nanašajoč se na korelacijo: korelacijske dopolnitve / gre za korelacijsko zvezo med njima korelativno ♦ adm. korelacijski koeficient koeficient, ki izraža stopnjo povezanosti med dvema spremenljivkama; lingv. korelacijski fonemi fonemi, ki so v enakem medsebojnem odnosu ♪
  21.      korelatíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. medsebojno odvisen, soodvisen: korelativni pojavi / predmeta sta v korelativnem odnosu ♦ filoz. korelativni pojmi soodnosni pojmi, ki so podrejeni skupnemu pojmu ♪
  22.      korén  -a m (ẹ̑) 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2 ● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše ◊ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti ♪
  23.      kŕcniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. lahno udariti s prsti, navadno za svarilo: močno ga je krcnil po nosu / krcnila je po sveči in jo ugasnila // ekspr. kratko, močno udariti: krcnil ga je po roki 2. ekspr. ostro, učinkovito odgovoriti, zavrniti: dobro si ga krcnil ♪
  24.      krílo 2 -a s (í) 1. žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa: obleči krilo in bluzo; biti v krilu; dolgo krilo; nabrano, nagubano krilo; široko športno krilo / hlačno krilo krojeno kot hlače / spodnje krilo del ženskega spodnjega perila v obliki krila // ekspr. ženska, navadno v odnosu do moškega: ogreje se za vsako krilo; samo za krili leta 2. star. naročje: vzeti otroka na krilo; položiti glavo materi v krilo / knjiž. vrnil se je v krilo domovine ● star. hodi še v krilu je še otrok; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere ♪
  25.      kŕščenec  -nca m (ŕ) rel. kdor je bil krščen ali se pripravlja na krst: krščenca so prinesli v cerkev; krščenci in birmanci // krščen človek v odnosu do svojega botra: obiskal ga je njegov krščenec ♪

   1 23 48 73 98 123 148 173 198 223  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA