Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nosu (251-275)


  1.      ščipálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. zastar. ščipalnik: z nosu mu je padel ščipalec 2. nav. mn., zool. pajkovci s kratkim glavoprsjem in dolgim, členastim zadkom s strupnico na zadnjem členu, Scorpiones: ščipalci, pajki in pršice / navadni ščipalec ♪
  2.      ščípec  -pca m (ȋ) zastar. ščep, ščepec: dodati ščipec soli ● zastar. popravil si je ščipec na nosu ščipalnik ◊ zool. ščipci kleščam podobni kožni izrastki pri nekaterih iglokožcih ♪
  3.      škofíja  -e ž (ȋ) 1. samostojna upravna enota katoliške cerkve: upravljati škofijo; v tej škofiji je okoli tisoč cerkev; sedež škofije ♦ rel. lavantinska škofija ki je imela do leta 1859 sedež v Št. Andražu, nato pa v Mariboru; sufraganska škofija škofija v odnosu do svoje metropolije // poslopje, kjer je sedež te upravne enote: srečala sta se pred škofijo 2. gastr. škofovski kapi podoben zadnji del hrbta s trtico pri perutnini: obirati perutničke in škofijo / kurja škofija ♪
  4.      tamponáda  -e ž (ȃ) med. zapolnitev s tamponom, tamponi, da se zaustavi krvavitev, odstrani tekočina: tamponada nosu, rane ♪
  5.      têči  têčem nedov., têci tecíte; tékel têkla (é) 1. premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, ki nimajo svoje oblike: tekočine tečejo; voda teče čez jez, med skalami; vino teče v sod; teči po cevi, strugi; teči v curku; počasi, ekspr. leno teči; teči in kapljati / iz rane teče gnoj, kri; solze ji tečejo po licih / brezoseb.: iz noge, rane mu teče; iz nosu mu teče; ob odjugi teče s streh / po ceveh teče plin / skozi vas teče potok; Sava teče v Donavo // premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, delcev: pesek, žito teče v posodo / električni tok teče po žici 2. neprenehoma, brez prekinitve premikati se po čem: jermen, speljan po kolesu stroja, že teče / vrv se odvija in mu teče skozi dlani / predal teče po tirnicah, žlebičku / promet spet teče / ekspr., redko ladja teče po mirni gladini sorazmerno hitro plove, se premika // neprenehoma, brez prekinitve premikati se sem in tja, gor in dol ali neprenehoma vrteti se: če so kolesa dobro namazana, tečejo; žaga teče; gladko, lepo teči; teči in ustavljati se // neprenehoma, brez prekinitve premikajoč se, vrteč se delovati: kolovrat teče; motorji, stroji spet tečejo; ropotajoč, tresoč se teči / navita ura teče 3. trajati v času z neprenehnim, rednim sledenjem svojih enot: po kratkem molku pogovor spet teče; priprave za zborovanje tečejo; razprava še teče / radijska oddaja teče že dva meseca / publ., z oslabljenim pomenom: tekel je boj za človeško življenje bojevalo se je; v dvorani teče predvajanje filmov se predvajajo filmi 4. neprenehoma, brez prekinitve nadaljevati se, razvijati se: dela tečejo po načrtu; misli, stavki gladko tečejo / grški filozof je rekel: Vse teče / pripoved, zgodba teče; življenje teče dalje 5. trajati v neprenehnem sledenju svojih časovnih enot: peto leto teče, odkar je odšel; čas hitro teče 6. s prislovnim določilom obstajati v prostoru v neprenehnem sledenju svojih točk v določeni smeri: cesta teče med njivami, skozi gozd; meja teče po reki / vrstice tečejo do roba strani; na licih mu plitvo tečejo gube / cevi, žice tečejo vzporedno 7. neprenehoma, brez prekinitve slediti si: oznake tečejo po abecednem redu; lihe številke tečejo po drugi strani ulice 8. premikati se s hitrejšimi koraki tako, da sta v določenem trenutku obe nogi odmaknjeni od podlage: otrok teče po cesti; teči po stopnicah; teči domov; teči komu naproti; teči in hoditi; teči kot zajec hitro / teči na avtobus / konj, pes je začel spet teči / teči na smučeh premikati se s smučmi na nogah s hitrejšimi koraki / teči pred zasledovalci bežati // gojiti tek, ukvarjati se s tekom: teče že več let; teči in plavati // nastopati, tekmovati v teku: teklo bo deset tekmovalcev; teči na tekmovanju / teči za stavo 9. ekspr. hitro iti: nimam časa, tečem kupit kruh / teči po opravkih / pojdi hitro! Že tečem / dov. ko je pospravila, je tekla v trgovino ● ekspr. denar teče v blagajno neprenehoma, v večji količini prihaja; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; ekspr. tudi v tej deželi teče kri ljudje se bojujejo in umirajo; nar. ta lonec teče pušča; ekspr. plača mu vseeno teče osebne dohodke dobiva, čeprav dela dejansko ne opravlja; pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto; publ. rok za pritožbe še teče še ni potekel; ekspr. še bodo tekle solze še bodo ljudje jokali, trpeli; ekspr. vino je teklo v potokih spili so zelo veliko vina; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; evfem. tečejo mu zadnje ure kmalu bo umrl; knjiž. zibelka mu je tekla v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva ◊ šport. teči sto metrov pod desetimi sekundami; teči na deset kilometrov tekóč -a -e: tekoč domov, je srečal soseda; promet je tekoč; tekoča hrana; poročati o tekočih zadevah; voda, tekoča iz pipe; učenec, sposoben tekočega branja; tekoče gorivo; tekoče leto ∙ tekoči trak delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil; ekspr. težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku hitro druga za drugo; tekoča številka številka, ki brez prekinitve v določenem redu sledi številki prejšnje enote; tekoče vode naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike; publ. tekoče zlato nafta ♦ ekon. tekoči izdatki izdatki v tekoči krajši časovni enoti; fin. tekoči račun račun, ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; tekoče obresti obresti od enega do drugega obračuna; fiz., kem. tekoče agregatno stanje agregatno stanje, v katerem snov nima sama svoje oblike, ima pa gladino; mont. tekoči pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; teh. tekoči kisik pri nizki temperaturi utekočinjeni kisik; tekoči kristali tekočina iz molekul, ki so v prostoru urejene; tekoče stopnice stopnice, ki delujejo na principu tekočega traku; tisk. tekoča paginacija paginacija, ki se nadaljuje v naslednji številki revije, zvezka; trg. tekoči meter enota za merjenje dolžine ne glede na širino; prisl.: tekoče brati, govoriti; sam.: priti z delom na tekoče v stanje, ko se delo opravlja brez zaostanka, sproti; biti z dogodki na tekočem biti seznanjen z dogodki brez zamude, sproti ♪
  6.      teologíja  -e ž (ȋ) 1. veda o bogu in o stvareh v odnosu do njega, bogoslovje: študirati teologijo; islamska, katoliška, protestantska teologija; doktor teologije; predavanja iz teologije; filozofija in teologija ♦ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo; naravna teologija ki skuša spoznati Boga miselno; negativna teologija ki poudarja, da je o Bogu mogoče vedeti predvsem, kaj ni; pastoralna teologija teološki nauk o usmerjanju, vodenju vernikov k zveličanju; teologija osvoboditve katere predmet in namen je osvoboditev človeka, zlasti družbena 2. pog. teološka fakulteta: vpisati se na teologijo; študenti teologije ♪
  7.      trétji  -a -e štev. (ẹ́) 1. ki v zapovrstju ustreza številu tri: tretji dan v tednu; hodi v tretji razred; tretji rod izseljencev; dobiti tretjo nagrado; sedeli smo v tretji vrsti; otrok v tretjem letu; na tekmovanju je zasedel tretje mesto / tretji [3.] avgust; kralj Edvard III. / od doma je odšla že pred tretjo (uro) 3h; 15h / vsak tretji učenec je zbolel / tretja izdaja časopisa; strah pred tretjo svetovno vojno; tretje dejanje // po vrednosti, kvaliteti za stopnjo nižji od dobrega: cesta tretjega reda; gostišče tretje kategorije / blago tretje vrste // glede na pomembnost, odločanje na najvišji stopnji: organ tretje stopnje / v upravnem postopku ni tretje instance 2. nanašajoč se na osebe, ki niso v odnosu, razmerju z določeno osebo, skupino, niso udeležene v zadevi, stvari: to sem izvedel od tretje osebe / dokumenti ne smejo priti v tretje roke; informacija iz tretje roke ● tretji rajh nemška država od 1933 do 1945; publ. tretji svet države z nizkim narodnim dohodkom; umetnik si prizadeva ustvariti na platnu iluzijo tretje dimenzije globine, plastičnosti; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; ekspr. kovati koga v tretje nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati ◊ avt. dati v tretjo prestavo; ekon. tretja industrijska revolucija hitra kvalitetna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas; film. tretji plan kar je v prizorišču za drugim planom; jur. tretja oseba oseba, ki v pravnem razmerju ni stranka; sodišče tretje stopnje; lingv. tretji sklon; tretja stopnja pridevnika presežnik; mat. tretji koren kubični koren; tretja potenca števila; med. opeklina tretje stopnje opeklina, pri kateri so uničeni vsi sloji kože in podkožje; rel. tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; tretja božja oseba; šol. študij na tretji stopnji do 1980 študij na podiplomski stopnji; zgod. tretji stan v fevdalizmu meščani, obrtniki, trgovci, svobodni kmetje; Tretja [III.] internacionala mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943 trétji -a -e sam.: dva sta naredila izpit, tretji pa ne; posvetuj se o tem še s kom tretjim; očitali so ji to in ono in tretje ∙ star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji tretjič; žarg., avt. voziti v tretji, s tretjo v tretji prestavi; danes smo že v tretje tukaj tretjič; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima; preg. v tretje gre rado ♦ lit. tretje pri primeri tertium comparationis ♪
  8.      trnàt  -áta -o tudi tŕnat -a -o prid. (ȁ ā; ȓ) ki ima trne: trnat grm; trnato steblo ♦ bot. trnati bodič bodič, pri katerem imajo listni peclji pri dnu tridelne bodice, Xanthium spinosum ♪
  9.      udírati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) 1. pod pritiskom, težo pomikati se v navpični smeri navzdol: led, sneg se udira / razmehčana tla so se udirala pod nogami // zaradi lastne teže prodirati v navpični smeri navzdol v kaj: kolesa se udirajo v razmočeno zemljo; udiral se je do kolen v sneg; brezoseb. na pobočju se jim je do pasu udiralo 2. zaradi dotrajanosti, poškodovanosti spreminjati položaj v smeri navpično navzdol: streha se udira // zaradi dotrajanosti, poškodovanosti padati navzdol: kjer se strop udira, so velike luknje 3. pod pritiskom, težo spreminjati obliko v smeri navpično navzdol: preproge so se udirale zaradi težkega pohištva // spreminjati obliko v smeri v notranjost: ob slabi hrani so se živalim lakotnice vse bolj udirale; bolniku se udirajo oči, prsi 4. ekspr. začenjati silovito teči: solze se ji udirajo po licih; iz nosu se mu večkrat udira kri udirajóč se -a -e: udirajoča se streha; udirajoča se močvirska tla ♪
  10.      ujémati  -am nedov. (ẹ̑) (uspešno) loviti: ujemati žoge / pajki ujemajo muhe / ekspr. uho ujema različne glasove ujémati se 1. biti tak, da s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: barve se ujemajo; glasovi pevcev so se lepo ujemali / njihovi gibi, koraki so se ujemali b) logično urejeno celoto: podatki, trditve se ujemajo; oblačila igralcev so se dobro ujemala s časom in krajem dogajanja; njegova dejanja se ne ujemajo z njegovim nazorom / njihov nenadni prihod se ni ujemal z načrtom 2. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobje kolesa se ujemajo; izbokline se morajo ujemati z vboklinami 3. biti drug drugemu enak a) po obliki, velikosti: trikotnika se ujemata v dveh stranicah in kotu med njima b) po zvočnosti: v pesmi se glasovi na koncu vrstic navadno ujemajo c) količinsko: računi, številke se ujemajo; ponudba se ujema s povpraševanjem č) vsebinsko: prepis se ujema z izvirnikom; poročila se glede tega, v tem ujemajo / vse se ujema: ime, letnica, kraj — prav on je 4. biti s čim drugim prostorsko, krajevno isti: področji teh dveh pojavov se ujemata; slovenska narodnostna meja se ne ujema z državno 5. pojavljati se, biti v (približno) istem času: koledarska jesen se ujema z jesenskim vremenom / dogodka se časovno ujemata 6. biti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v takem odnosu, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: z ženinimi starši se dobro ujema / ujemati se po navadah, značaju 7. biti s kom enakega, zelo podobnega mnenja, mišljenja: glede vrednosti dela se kritiki ujemajo; v nečem pa smo se ujemali: hoteli smo pravičnejši svet; z njim se v glavnih trditvah ujemamo / ujemati se v mnenju, nazoru // zastar. soglašati, strinjati se: molče se je ujemal z ostalimi / naročniki se z odločitvijo niso ujemali ◊ lingv. ravnati se po kakem stavčnem členu v spolu, sklonu, številu in osebi; pridevnik se ujema s samostalnikom v spolu, sklonu in številu ujemajóč -a -e: ujemajoči se gibi; ne ujemajoči se liki; barvno ujemajoči se deli ♪
  11.      ulíti  ulíjem dov. (í) izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: uliti kip / uliti v bron, mavec // izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme: uliti svečo, zvon; nosilce morajo še uliti / uliti črke iz medi, svinca ulíti se 1. začeti teči silovito in v velikih količinah: voda se je ulila čez jez; blato se je ulilo po bregu / ekspr.: iz nosu, rane se je ulila kri; solze so se ji ulile iz oči, po licih // ekspr. pojaviti se v velikih količinah: besede navdušenja so se kar ulile iz njenih ust / skozi okno se je ulila mesečina 2. brezoseb. začeti zelo, močno deževati: preden so prišli do doma, se je ulilo; ulilo se je kot iz škafa zelo / v osebni rabi: iz temnih oblakov se je ulil dež; nenadoma se ulije ploha 3. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premakniti: otroci so se ulili iz šole; množica se je ulila na cesto ● pog., ekspr. zvečer so jo ulili proti gozdu in niso jih več izsledili so ušli, pobegnili; pog., ekspr. z vso močjo ga je ulil po obrazu udaril ulít -a -o: iz brona, v bron uliti zvonovi; ulita cev; biti ulit iz enega kosa, v enem kosu ∙ čevlji so kot uliti na noge se popolnoma prilegajo; obleka je na njej kakor ulita krojena kot po njenih merah; ji zelo lepo pristaja; ekspr. dan je bil kakor iz srebra ulit zelo lep, jasen; podkve so se prilegale kakor ulite zelo dobro; ekspr. figura v romanu je kakor ulita iz enega kosa skladna, harmonična ♪
  12.      urbariálen  -lna -o prid. (ȃ) urbarski: urbarialne dajatve / urbarialni patent v fevdalizmu patent, s katerim je Jožef II. leta 1789 omejil podložniška bremena na denarno dajatev, odmerjeno po donosu kmetije ♪
  13.      usékniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. odstraniti sluz iz nosu: usekniti otroka; useknila in obrisala ga je / usekniti si nos 2. star. odstraniti ogorek; otrniti: usekniti baklo / usekniti svečo usékniti se s pihanjem zraka skozi nos odstraniti iz njega sluz: vzel je robec in se useknil; glasno se usekniti ♪
  14.      usekováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. odstranjevati sluz iz nosu: usekovati otroka / usekovati si nos 2. star. odstranjevati ogorek; otrinjati: usekovati trsko / usekovati svečo usekováti se s pihanjem zraka skozi nos odstranjevati iz njega sluz: ženske so si brisale oči in se usekovale; glasno, močno se usekovati; usekovati se v robec ♪
  15.      usmíljenje  -a s (ȋ) čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga, ki se kaže v dobrohotnem, prizanesljivem odnosu do prizadetega: ob pogledu na zapuščenega otroka jo je obšlo usmiljenje; pokazati, vzbuditi usmiljenje; nepristno, veliko usmiljenje; usmiljenje do trpečih ljudi / iz usmiljenja narediti kaj / čutiti usmiljenje // dobrohoten, prizanesljiv odnos do koga: imeti, izkazovati usmiljenje; prositi usmiljenja, za usmiljenje / biti usmiljenja vreden vzbujati usmiljenje ● ekspr. on ne pozna usmiljenja ravna neusmiljeno, kruto; ekspr. izkoriščajo jih brez usmiljenja zelo; ekspr. brez usmiljenja ga je ošteval neprizanesljivo; ekspr. našli so ga v usmiljenja vrednem stanju v zelo slabem, nezadovoljivem ♪
  16.      utéž  -í tudi -i ž, daj., mest. ed. utéži (ẹ̑) 1. priprava z označenimi kilogrami, dekagrami, grami za merjenje teže ali mase česa: dati utež na tehtnico; umerjati, žigosati uteži; obremeniti vzmet z utežmi; medena utež; votle mere in uteži / gibljiva utež; kilogramska utež 2. predmet, ki služi za obtežitev: pritrditi čoln s cementnimi ali kovinskimi utežmi; storžaste uteži stenske ure; operiranec z utežjo na nogi / ribiške, tkalske uteži; ura na uteži 3. šport. telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih: diski, drogovi in uteži / dvigovalec uteži ● knjiž. romantična poezija naj s svojo posebno lepoto postane nasprotna utež stvarnosti protiutež ◊ mat. vrednost, ki se da določenemu členu celote v odnosu do drugih členov iste celote ♪
  17.      v  predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka vá- (ȃ) 1. za izražanje usmerjenosti navznoter: priti v hišo; metati v jamo; pogled v dvorano / potopiti v vodo; zabiti v zemljo; dvignjen v zrak / iti v mesto, tujino / zaviti v desno; stopiti v stran vstran / sesti v klop, naslanjač / vtirati kremo v kožo; vstopiti v sobo // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: oblačiti se v lepa oblačila; vzeti v roko / vpreči v jarem; vkovati v verige 2. za izražanje usmerjenosti kam sploh: gledati vanj; streljati v tarčo; udarec v obraz 3. za izražanje mesta kakega stanja, lastnosti: zrediti se v trebuh; rdeč v obraz 4. za izražanje določenega časa: prireditev bo v nedeljo / v drugo je le uspel vdrugo / pog. dogovoriti se za v soboto // za izražanje časa, določenega glede na količino: delati pozno v noč; zidanje se je zavleklo v zimo 5. za izražanje načina dejanja: iti v gosjem redu; ekspr. zavpiti v en glas; igrati v troje / prenašati se iz roda v rod 6. za izražanje namena: dati v najem; povedati v opravičilo; večerja v čast gosta / strašilo za v proso / vabiti v goste 7. za izražanje sredstva: brisati si roke v predpasnik; zavit v odejo 8. za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno določeno dejanje: verovati, zaupati v koga; zaljubiti se v sošolko; upanje v uspeh 9. za izražanje predmeta prehajanja, spremembe: breg se preveša v dolino; pomlad prehaja v poletje / navadno v zvezi z iz: iz kmetice se je spremenila v gospo; preračunati iz dinarjev v marke; prevajati iz nemščine v slovenščino // za izražanje predmeta, ki je posledica, učinek spremembe: voda se spremeni v led; dvom raste v obup; zmleti v prah; zabava se razvija v razgrajanje / razdeliti v dva dela 10. za izražanje predmeta, ki pomeni dejanje, stanje: spustiti se v boj; poseči v dogajanje; ekspr. lesti v dolgove; spraviti v red; stopiti v veljavo / vključiti se, vmešati se v delo 11. za izražanje zveze s celoto, ki vključuje koga ali kaj kot del: to spada v redno delo; pog. vzeti v račun; stopiti v stranko / vključiti se v skupnost; uvrstiti v zbirko II. z mestnikom 1. za izražanje mesta znotraj česa: ostati v hiši; v kotlu vre; stvar v škatli / tavati v megli; premikati se v vodi / živeti v mestu; vlak v daljavi / sedeti v klopi, naslanjaču / v besedilu ni napak / zastar. v Gorenjcih, Nemcih na Gorenjskem, v Nemčiji // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: lokal je ves v lesu, marmorju; oblečen v belo 2. za izražanje mesta kakega dejanja: skrčiti noge v kolenih; zlomiti se v sredini 3. za izražanje mesta, pojmovanega kot sestav, katerega del je kdo ali kaj: biti v odboru, vladi; živeti v skupnosti narodov; otrok v družini; pesmi v zbirki 4. za izražanje mesta, področja delovanja, nastopanja: delati v administraciji, turizmu; oglašati se v javnosti / ohraniti v spominu 5. za izražanje določenega časa: umreti v mladosti; v času kuge; v prihodnjem letu / bilo je v košnji // za izražanje časa, znotraj katerega kaj je, se zgodi: vrniti se v treh mesecih; končati v roku; publ. v teku enega leta v enem letu / najtoplejši dan v zadnjih desetih letih 6. za izražanje okoliščin dejanja: potovati v dežju; reči v jezi; delo v vročini 7. za izražanje načina dejanja: plesati v parih; vse je v redu; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; veter piha v sunkih / posneti v barvah; izdati v knjižni obliki; pogovor v ruščini 8. za izražanje sredstva: čistiti zarjavele dele v bencinu; pomagati v denarju, strokovnjakih; voziti v vozičku 9. za izražanje količine: vsega imajo v izobilju; udeležiti se v majhnem številu 10. za izražanje stanja, položaja: biti v formi, zanosu; znajti se nepričakovano v nevarnosti; živeti v pokoju; biti v sorodstvu / biti v delu, prodaji / zemljevid v velikem merilu; čokolada v prahu 11. za izražanje predmeta, na katerega je dejanje omejeno: zmagati v teku; napredovati v znanju; umirjen v vedenju / v bistvu ima prav; v vsakem oziru, pogledu 12. za izražanje istovetnosti, enakosti: v meni imaš dobrega prijatelja; v vseh ljudeh vidi sovražnike ● smehljati se v brado sam pri sebi; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati; ekspr. v obraz lagati predrzno, nesramno; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. v petek in svetek vedno, za delovne in praznične dni; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; evfem. biti v letih star, starejši; v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; prim. tjavendan, vdrugo, vkraj, vkraju, vstran, vtem ♪
  18.      vesêlje  -a s (é) 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali // izražanje te vznemirjenosti: veselje se je sprevrglo v divjanje; vsepovsod vlada veselje; ekspr. mesto hrumi od veselja; hrupno, praznično veselje; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje; opustiti ponočno veselje veseljačenje 2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja: prinesti komu veselje in mir; ekspr. veselje kar kipi v njem; živeti v sreči in veselju; vir veselja / ekspr. v tej deželi je doma, prebiva veselje so ljudje veseli / ekspr. veselje mu je sijalo iz oči; njegov nasmeh je poln veselja // čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega: ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje; ni jim maral greniti veselja; pokazati veselje nad darilom; jokati, vzklikati od veselja; ekspr. kar sije, se topi od veselja zelo je vesel; čisto, ekspr. neizmerno veselje; solze veselja / z učenjem jim dela veselje; ima veselje, če jih lahko spre; z igračo je otroku naredil veliko veselje ga je zelo razveselil; to mi je v veliko veselje 3. kar ima kdo rad, mu je prijetno: pravljice so otroško veselje; vsak človek ima kakšno veselje; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje razveseliti ga / ekspr. oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja snega // v povedni rabi, z nedoločnikom izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik: veselje ga je gledati, kako dela; veselje je hoditi po tako lepih krajih; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati ima zelo lep, zelo dober avtomobil 4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja // vnema, prizadevnost: veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela rad; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza: z veseljem vas pozdravljamo med nami; z veseljem sprejmemo vaše povabilo // v medmetni rabi, v zvezi z veseljem izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev: boste prišli? Z veseljem 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo: vojaki so izurjeni, da je veselje; zdravi so, da je veselje; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje zelo hitro; napivalo se je, da je bilo veselje dosti; krompir je obrodil, da je bilo veselje obilno, bogato // zelo dobro: plava, pleše, da je veselje; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje zelo uspešno; plezali so, da je bilo veselje zelo spretno ● otroci ji delajo veselje se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi; z njim, redko nad njim nimam nobenega veselja ni tak, kot si želim; vznes. šel je v nebeško veselje umrl je; ekspr. kratko veselje — dolga žalost; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga ♪
  19.      vónj  -a m (ọ̑) 1. hlapi, ki jih oddajajo hlapljive snovi: vonj se širi, ekspr. plava po prostoru; ekspr. vonj se razpuhti, sili, udarja v nos; dajati, oddajati vonj; puščati za seboj neprijeten vonj // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom: navzeti se vonja; vsaka roža ima svoj vonj; zaznati vonj po dimu; kiselkast, ekspr. opojen, oster vonj; močen, prijeten, zoprn vonj; vonj akacij, žganja; vonj po parfumu, svečah; plin brez vonja // občutek, ki ga povzroča ta značilnost: še zdaj čutim, ekspr. imam v nosu vonj po smrekovih gozdovih 2. redko voh: razvitost vonja; okus, vonj in drugi čuti 3. ekspr., z rodilnikom značilnost v majhni, komaj opazni stopnji, ki vzbuja, povzroča predstavo, zavest česa: vonj domače govorice / vonj spominov, svobode ♪
  20.      vŕtanje  -a s (r̄) glagolnik od vrtati: vrtanje s svedrom; ročno vrtanje; orodje za vrtanje / vrtanje po nosu / hamletovsko vrtanje po sebi ♦ geol. sondažno vrtanje; mont. globinsko vrtanje ♪
  21.      vŕtati  -am nedov. (r̄) 1. delati luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: vrtati v asfalt, skalo; vrtati s svedrom, z vrtalnim strojem; globoko vrtati; vrtati in piliti / vrtati zob / črv vrta les ♦ fiz. vrtati z laserjem // na tak način delati, oblikovati: vrtati luknje / vrtati predor, vodnjak 2. delati polkrožne gibe s konico prsta v ozki odprtini česa: ne vrtaj po ušesu; od zadrege si je vrtal po nosu 3. ekspr. pojavljati se s spreminjajočo se intenzivnostjo: telo, po katerem vrta bolečina / v meni vrta bojazen; v duši vrta misel, zakaj mi je to storil 4. ekspr. z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem skušati izvedeti: vrtal je, kako se je to zgodilo / z našim pojasnilom ni zadovoljen, zato vrta naprej / je to vse, vrta sodnik // v zvezi z v vztrajno izpraševati: ne vrtaj vame, ne bom ti odgovarjal; nehaj vrtati vanje / kaj pa ti, je vrtal vame / vrtati v koga z vprašanji 5. ekspr. z raziskovanjem, razmišljanjem skušati ugotoviti, odkriti: strokovnjaki vrtajo, zakaj upada število rojstev / pesnik vrta predvsem vase / vrtati za resnico // vztrajno razmišljati: vrtal je in vrtal, pa se ni domislil nič pametnega / v sebi vrta, kakšen smisel ima tako življenje / počiva, njegovi možgani pa vrtajo 6. pog. vztrajno prizadevati si za kaj: toliko časa je vrtal, da je dobil dovoljenje ● pog. vrtati koga za denar z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem prizadevati si pripraviti koga, da bi dal denar; ekspr. vrtati po spominu skušati se spomniti vrtajóč -a -e: vrtajoča bolečina ♪
  22.      vzajémen  -mna -o prid., vzajémnejši (ẹ̑) 1. povezan s čim enakim, ustreznim kot povračilom: vzajemna usluga; vzajemno priznavanje študijskih naslovov / vzajemen dogovor, sporazum // medsebojno povezan, odvisen: vzajemno delovanje organov / vzajemen razvoj / vzajemna določenost teorije in prakse ♦ fiz. zakon o vzajemnem učinku 2. ki se nanaša na člane kake skupine v odnosu drug do drugega: vzajemna pomoč; vzajemno spodbujanje; sovraštvo, sumničenje je bilo vzajemno // ki temelji na medsebojni povezanosti, pomoči, podpori članov kake skupnosti: prizadevati si za vzajemne odnose v družini / vzajemno sporazumevanje je bilo oteženo medsebojno 3. knjiž. skupen: imeti čut za vzajemno delo; z vzajemnim razmišljanjem najti rešitev / imeti s kom precej vzajemnih potez vzajémno prisl.: vzajemno si pomagati ♪
  23.      vzdigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil; vzdigovati z dvigalom; počasi, težko vzdigovati; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena bil je sposoben vzdigovati / vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke; pri hoji visoko vzdigovati noge; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku, pog. gor 2. delati kaj višje: vzdigovati dvorišče z nasipanjem 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati: ranjenca so vzdigovali trije moški; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: vzdigovati cene / ekspr. od veselja vzdigovati glas začenjati glasneje govoriti // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigovati življenjsko raven 5. redko sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati: vzdigovati denar; vzdigovati s hranilne knjižice 6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati: vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem 7. ekspr. povzročati, delati: knjiga vzdiguje ogorčenje ● ekspr. spet vzdigujejo glave postajajo uporni, predrzni; ekspr. zmeraj hitreje je vzdigoval noge hodil; ekspr. ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi ne bodi domišljav, prevzeten; ekspr. knjiga vzdiguje prah v javnosti povzroča razburjanje, govorice; ekspr. vzdigovati svet s tečajev spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili vzdigováti se 1. premikati se navzgor, kvišku: megla se vzdiguje; iz lonca se vzdiguje para; s tal, za avtomobili se vzdiguje prah; vzdigovati se proti najvišji točki; hitro, višje se vzdigovati / cesta se vedno bolj vzdiguje vzpenja // pog. vstajati: drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: v njenem srcu se vzdiguje upanje / počasi se vzdiguje veter začenja pihati 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: iz morja se vzdigujejo strme skale; okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto 4. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: bolnici se vzdiguje; vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage / želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered; v želodcu se mu vzdiguje ● vzdigovati se nad povprečje biti boljši od povprečja; ekspr. videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem kako je postajal jezen, razburjen vzdigováje star.: vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet vzdigujóč -a -e: počasi se vzdigujoča cesta ♪
  24.      vztrájati  -am nedov. (á) 1. kljub težavnosti, nasprotovanju še naprej biti, ostajati a) kje: vztrajati na svojem mestu, pri bolniku; eni so vztrajali, drugi so odšli / kljub obstreljevanju so vztrajali na položajih; vztrajati v podjetju / vztrajati na lastni poti b) v kakem položaju, stanju: vztrajati v neudobni drži / vztrajati v upanju, zmoti; vztrajati v zvestobi // kljub težavnosti, nasprotovanju ne prenehati opravljati svojega dela, dejavnosti: vztrajati pri delu; vztrajati v poklicu / nihalo vztraja v nihanju 2. kljub nasprotovanju ohranjati svojo voljo, svoje stališče: poslanci so vztrajali pri spremembi zakona; odločno vztraja, da se njegova pripomba upošteva / vztrajal je: Pridite takoj / vztrajal je, da denarja ni dobil vztrajno trdil // v zvezi s pri kljub nasprotovanju, oviram ostajati v pozitivnem odnosu do sprejetja, uresničitve česa: vztrajati pri nameri, predlogu; vztrajati pri zahtevi, publ. na zahtevi; trmasto vztrajati pri svojem stališču / zasliševalec je vztrajal pri podrobnostih 3. ekspr. kljub delovanju nasprotnih sil, neugodnih razmer še naprej biti, obstajati: grad še vztraja / zima letos kar vztraja vztrajajóč -a -e: vztrajajoč pri svoji zahtevi, se je marsikomu zameril ♪
  25.      vzvíšen  -a -o prid. (ȋ) 1. ki je, sega višje od okolice: vzvišen prostor, sedež; ravnina in vzvišen svet / zastar. vrh gore je vzvišen tisoč metrov nad morjem se dviga 2. ki je nad čim navadnim, povprečnim, slabim: vzvišen človek se na malenkosti, žaljivke ne ozira // ki izraža, kaže, da je kdo nad čim navadnim, povprečnim, slabim: vzvišena drža / gledati na dogajanje okoli sebe z vzvišenim mirom 3. ki v odnosu do koga ne kaže pričakovane pozornosti, navadno zaradi pretirano dobrega mnenja o sebi: ne bodi tako vzvišen; zdela se mu je zelo vzvišena / biti vzvišen do koga; meščan se je čutil vzvišenega nad kmetom // ki izraža, kaže tak odnos: vzvišen prezir; vzvišena ošabnost; vzvišeno vedenje 4. ki je po duhovnih, moralnih, estetskih lastnostih nad čim navadnim, povprečnim, slabim: pesnik je izgubil položaj vzvišenega izbranca / vzvišen cilj, poklic / vzvišen stil; vzvišene besede / vzvišen trenutek 5. star. zelo spoštovan, cenjen, plemenit: cesarica in njen vzvišeni soprog vzvíšeno prisl.: vzvišeno govoriti, se vesti; sam.: biti vnet za vse vzvišeno ♪

   26 51 76 101 126 151 176 201 226 251 



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA