Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nosa (101-125)


  1.      nènaklónjen  -a -o prid. (ȅ-ọ́) navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki ni naklonjen: čutili so, da jim je nenaklonjen / komisija je postajala tej zamisli vedno bolj nenaklonjena / evfem. ni mogel skriti svojega nenaklonjenega odnosa do njega sovražnega ∙ publ. vreme je bilo tekmovalcem nenaklonjeno med tekmovanjem vreme ni bilo ugodno ♪
  2.      nèpodkúpen  -pna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) star. nepodkupljiv: nepodkupen mož / v njem je veliko nepodkupnega ponosa ♪
  3.      nós  -ú in -a m, mn. nosóvi (ọ̑) 1. naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje: drgniti si nos; obrisati si čelo in nos; prijeti se za nos; dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos; od pijače ima rdeč nos; potne kapljice na nosu / grški nos v isti črti s čelom; orlovski nos z izbočenim vrhnjim delom // del nosu, ki ga tvorita ti odprtini: kri mu teče iz nosa; dihati, govoriti skozi nos; s prstom vrtati po nosu; zamašen nos / kadilo mu je šlo, udarilo v nos / evfem. obriši si nos usekni se; ekspr. smrdelo je, da si je tiščal nos 2. pog., s prilastkom ta del obraza kot nosilec sposobnosti za voh: pes ima dober nos; pren., ekspr. imel je čudovit nos za odkrivanje laži 3. ekspr. prednji, nosu podoben del česa: buldožerja sta zarila v prst svoja težka nosova / avtomobilski nos; ladijski nos kljun, premec; lonec z nosom dulcem ● ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. nos se mu je podaljšal, povesil, zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; ekspr. še nosu nisem pomolila iz hiše sploh nisem šla iz hiše; zastar. od šolskega sveta je dobil nos opomin, ukor; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. avtobus ji je odpeljal izpred nosa, pred nosom ko je bila že zelo blizu; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. nesti, obesiti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. odločil se je (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; žarg., lov. srna ga je dobila v nos zavohala; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; bere, vidi se mu na nosu, da laže očitno je, da laže; pog., ekspr. daj mu eno po nosu udari ga; pog. je še moker pod nosom je še zelo mlad, neizkušen, otročji; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. trgovino ima pred nosom zelo blizu (stanovanja); ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil ◊ aer. nos letala prednji del trupa do pilotske kabine; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh ♪
  4.      nôsec  -sca m (ó) star. nosilec, nosač: nosci so postavili tram na tla ♪
  5.      nosílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) navadno z rodilnikom 1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem / nosilec štafetne palice 2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci; publ. nosilci boja za socializem borci // publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov; delavski razred kot nosilec socialistične družbene ureditve 3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza; glas — nosilec pomenskega razlikovanja 4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg 5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca 6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje 7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo 8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti 9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec 10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih; jekleni, leseni, železobetonski nosilec; prečni, vzdolžni nosilec 11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket ◊ elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja; nosilec podatkov papir, magnetofonski trak, material, na katerega se zapisujejo, na katerem se ohranjajo določeni podatki v (elektronskem) računalniku; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra; grad. ločni nosilec v obliki loka; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; lingv. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog; polit. nosilec kandidatne liste v nekaterih državah kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu ♪
  6.      nosílničar  -ja m (ȋ) 1. v nekaterih deželah kdor nosi nosilnico: nosilničarji so spet vzdignili nosilnico; kuliji in nosilničarji 2. knjiž., redko nosilec, nosač: nosilničarji z ranjenci ♪
  7.      nôšnja  in nóšnja -e ž (ó; ọ́) 1. glagolnik od nositi: nošnja ranjencev / za nošnjo so najeli nekaj domačinov / nošnja klobuka, očal; tkanina je praktična za pranje in za nošnjo 2. star., navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega področja, dobe, pripadnike kakega sloja; noša: nekdanja kmečka, študentovska nošnja; nošnje Indijcev, Kitajcev / za pusta je imel norčevsko nošnjo 3. knjiž. nosečnost, brejost: doba nošnje ∙ nar. vzhodno njegova žena je v nošnji je noseča ♪
  8.      občútek  -tka m (ȗ) 1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek 2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom 3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti 4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam 5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; žarg. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati 6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom ● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju ♪
  9.      obíčen  tudi óbičen -čna -o prid. (ȋ; ọ̑) zastar. običajen: v veseli družbi ga je minila obična resnoba / taka noša je bila takrat obična ♪
  10.      od...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja od določene točke: odbrcniti, odriniti, odvoziti b) oddaljitve, odmika od določenega kraja: odbobneti, odfrfotati, odsmučati se c) odstranitve, ločitve od česa, od celote: odbrusiti, odrezati č) konca dejanja: odigrati, odpeti d) razveljavitve stanja, kot ga izraža predpona za...: odlepiti, odpečatiti e) medsebojnega odnosa, medsebojne povezanosti: odgovoriti, odpisati f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): odcediti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: odbitek, odcepek 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: odkod, odseben, odstotek ♪
  11.      odnòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa ● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na ◊ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama ♪
  12.      odpŕhniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. s pihom, prhanjem odstraniti: odprhniti vodo iz nosa / odprhnil je drobtinice, pepel s suknjiča 2. hitro, slišno odleteti: ptič je odprhnil / zasmejala se je in kakor srna odprhnila iz sobe hitro odšla ♪
  13.      opijániti  -im dov. (á ȃ) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: opijanili so jo, da so jo lažje ogoljufali; opijaniti z vinom // povzročiti pijanost, omotico: pijača jo je hitro opijanila / ta močni vonj ga je opijanil 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: strast po hitrosti ga je opijanila / opijaniti koga z lepimi besedami opijániti se s pitjem alkoholne pijače v veliki količini postati pijan: vsako nedeljo se opijani ♪
  14.      opijánjati  -am nedov. (á) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: fantje so opijanjali dekleta; opijanjati z vinom // povzročati pijanost, omotico: pijača jo je hitro opijanjala / ta močni vonj me opijanja 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: uspeh ga opijanja / opijanjali so ga s pohvalami opijánjati se s pitjem alkoholne pijače v veliki količini postajati pijan: opijanjati se z žganjem ♪
  15.      opíjati  -am nedov. (í) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: sam ni pil, druge je pa rad opijal; opijati s slivovko // redko povzročati pijanost, omotico: pijače, ki opijajo / ta snov v večjih količinah opija 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: ljubezen ga je vse bolj opijala / oblast, ki jo ima, ga opija opíjati se s pitjem alkoholne pijače postajati pijan: nikoli se ni opijal; do nezavesti se opijati ♪
  16.      opíti  opíjem dov. (í) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: zvabili so ga v zidanico in opili // redko povzročiti pijanost, omotico: ta pijača opije / močna zdravila so ga opila 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: zmaga jih je opila / opiti koga z besedami opíti se s pitjem alkoholne pijače postati pijan: pil je, da bi se opil; opiti se z žganjem opít -a -o: opit človek; bila je nekoliko opita; opit od lepote ♪
  17.      opŕt  -i ž (ȓ) nav. mn., star. oprtnica, oprta: nosači si odvezujejo oprti / oprti nahrbtnika naramnice ♪
  18.      opŕta  -e ž (ȓ) 1. nav. mn. trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu: privaditi se oprtam; nosači z oprtami 2. mn., star. trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila; naramnica: kupiti rdeče oprte / hlače z oprtami ♪
  19.      opŕtica  -e ž (ȓ) manjšalnica od oprta: nosači si odvezujejo oprtice ♪
  20.      ostronós  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima oster, koničast nos: ostronosa ženica / ostronos obraz ♪
  21.      pakét  -a m (ẹ̑) 1. predmet, predmeti z ovojem zaradi prenosa, prevoza: nesti paket; odpreti, odviti paket; prevezati paket z vrvico; zložiti pakete na polico; velik paket / narediti paket zaviti kaj in prevezati z vrvico / darilni paket za darilo // poštna pošiljka, ki ima določeno velikost, težo, vrednost in embalažo: dostaviti, izročiti paket; oddati paket na pošto; opremiti paket s podatki; poslati kaj kot paket / interniranci so dobivali pakete od doma hrano in druge potrebščine v takih pošiljkah; poslati kaj v paketu / poštni paket 2. pog., z rodilnikom določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli; zavitek: naročil je pet paketov sveč; paket vžigalic 3. publ. več na kak način med seboj povezanih stvari: paket informacij, storitev; paket ukrepov, zakonov ◊ adm. paket kartic določeno število (luknjanih) kartic, na katerih so podatki, program; paket programov kar spada pod določen proces, operacijo; ekon. kontrolni paket delnic v kapitalistični ekonomiki večje število delnic, ki omogoča delničarjem odločanje o poslovanju delniške družbe; fiz. valovni paket skupina valov; ptt vrednostni paket v domačem prometu z navedeno vrednostjo nad določeno vsoto; v mednarodnem prometu z navedeno vrednostjo ne glede na vsoto; tur. (turistični) paket celotna penzionska oskrba z dodatnimi turističnimi storitvami ♪
  22.      pakírati  -am nedov. (ȋ) 1. dajati blago, izdelke v ovoj, škatlo, navadno zaradi zaščite, lažjega prenosa, prevoza: pakirati čevlje, izdelke; pakirati mast v tube, mleko v vrečke / pakirajo praženo in surovo kavo v različnih količinah 2. pog. pripravljati prtljago za potovanje: gotovo bo spet odpotovala, že dva dni pakira / selitev se je približala, morali so začeti pakirati pripravljati stvari za odselitev pakíran -a -o: pošiljka ni bila pravilno pakirana; blago, pakirano po vseh predpisih ♪
  23.      pentóza  -e ž (ọ̑) kem. ogljikov hidrat, katerega molekula vsebuje pet atomov ogljika: pentoza in drugi monosaharidi ♪
  24.      plémiški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na plemiče ali plemstvo: plemiški grb; plemiška noša / podedovati plemiški naslov; biti plemiškega rodu; plemiška družina / plemiški pravni sistem; plemiški stan; plemiško sodišče ♪
  25.      pobótati  -am dov. (ọ̄) s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: pobotati sprta zakonca; sporekla sta se, a sta se kmalu spet pobotala; pobotal se je z očetom ◊ jur. pobotati terjatev poravnati jo z nasprotno terjatvijo pobótati se star. dogovoriti se, pogoditi se: pobotati se za plačilo pobótan -a -o: pobotana soseda ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA