Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nonšalanten (1) 
- nonšalánten -tna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. sproščen, neprisiljen: nonšalantna drža, hoja; lahkotna, nonšalantna eleganca; nonšalantno vedenje / nonšalantna gostoljubnost 2. ravnodušen, brezbrižen: nonšalantni gib roke je razodeval, da ga stvar ne skrbi / imeti nonšalanten odnos do česa nonšalántno prisl.: nonšalantno hoditi, vprašati ♪