Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nog (1.542-1.566)


  1.      poklekováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. postavljati telo v položaj, ko se upognjena kolena dotikajo tal, podlage: poklekovati in vstajati // v krščanskem okolju upogibati nogo v kolenu v znamenje spoštovanja: ko so šli mimo oltarja, so poklekovali ∙ ekspr. Slovencem ni treba poklekovati pred številčno večjimi narodi se ni treba poniževati pred njimi; jih ni treba zelo občudovati 2. ekspr. uklanjati se, vdajati se: pred nikomer ni poklekoval, ampak je ostal zvest svojim načelom ♪
  2.      pokljáti  -ám nedov. (á ȃ) narahlo pokati: v peči so pokljala goreča polena; pod nogami je pokljala suhljad; brezoseb. med vejevjem je pokljalo / pokljati s prsti pokljajóč -a -e: pokljajoče veje ♪
  3.      pokônci  prisl. (ó) 1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci // nav. ekspr. izraža stoječ položaj, v katerega kdo preide iz ležečega, sedečega: planiti, skočiti pokonci; vpitje nas je vrglo pokonci / če bolnik le zastoka, že je bolničarka pokonci / medved se postavi pokonci na zadnje noge; spraviti padlega konja pokonci na vse štiri noge / v medmetni rabi: otroci, pokonci; le pokonci, zaspanec vstani; kot klic za dajanje poguma glavo pokonci 2. ekspr. izraža prehod iz bolnega stanja v zdravo: bolnik je danes že pokonci; zdravila so ga kmalu spravila pokonci / slab je, komaj se drži pokonci 3. pog., navadno v zvezi biti pokonci izraža budno, nespeče stanje: do polnoči bomo pokonci; danes si že zgodaj pokonci si zgodaj vstal; zakaj ste ostali tako dolgo pokonci bili budni, bedeli 4. ekspr. izraža vznemirjenost, razburjenost: po tem zločinu je bilo vse mesto pokonci; pes je z lajanjem spravil vse domače pokonci; pog. zaradi te šale so šla vsa dekleta pokonci so bila ogorčena // izraža močno dejavnost: pri iskanju zločinca je bila pokonci vsa policija ● ekspr. trdi, da ga samo pijača še drži pokonci mu pomaga prenašati nesrečo, težave; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; pog. revijo samo on drži pokonci največ prispevkov v njej je njegovih; jo finančno vzdržuje; ekspr. deček je imel ušesa pokonci zelo pozorno je poslušal; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; neskl. pril.: tudi v nesreči je ostal pokonci mož ♪
  4.      pokopáti  -kópljem tudi -ám dov., pokôplji pokopljíte tudi pokôpaj pokopájte; pokôpal (á ọ́, ȃ) 1. navadno z določenim obredom dati, položiti truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokriti: pokopati mrtve, ubite; pokopali so ga na domače pokopališče, v rodbinsko grobnico / pokopati po cerkvenem, civilnem obredu; pokopati z vojaškimi častmi / očeta smo pokopali pred desetimi dnevi 2. nav. 3. os., ekspr., navadno v zvezi s pod seboj pokriti s seboj in s tem navadno povzročiti smrt: plaz je pokopal pod seboj skupino turistov; zrušila se je betonska streha in pokopala pod seboj sto ljudi / konj je pokopal jezdeca pod seboj // zasuti, prekriti: sneg je pokopal grmič pod seboj / val je pokopal čoln pod seboj zalil 3. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: pokopala ga je huda bolezen, pljučnica / pokopala ga je pijača, žalost / dinozavre je pokopala njihova velikost 4. ekspr. narediti, povzročiti, da a) je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: pokopala ga je neprevidnost, oholost; s to izjavo se je obtoženec dokončno pokopal b) kdo ne more, ne sme več opravljati svoje dolžnosti, funkcije: ta članek je urednika pokopal; politično se pokopati c) se kaj ne uresniči: to je pokopalo njihove ideje, načrte, želje / s tem si pokopal našo akcijo č) kaj preneha biti, obstajati: ta dogodek je pokopal vso njegovo srečo / dvostopenjski študij so na fakulteti pokopali pred desetimi leti 5. ekspr. prenehati biti v stanju, kot ga nakazuje določilo: pokopati misli na beg; pokopati svoje upe, želje / v pijači je skušal pokopati te spomine / pokopali smo preteklost in začeli novo življenje; pokopati medsebojno sovraštvo 6. krajši čas kopati: konj je pokopal s prednjima nogama / še to gredico moram pokopati ● star. nismo še pokopali vsega krompirja izkopali; pokopal ga je domači župnik obred, s katerim so ga pokopali, je opravil; ekspr. globoko je pokopala svoja čustva skrila, prikrila; ekspr. ti nas boš vse pokopala boš živela dalj kot mi; ekspr. nekatere ženske so bolnega soseda že dvakrat pokopale so že dvakrat začele govoriti, misliti, da je umrl; ekspr. ta stil so nekateri kritiki že hoteli pokopati razglasiti za nesodobnega; ekspr. dve ženi je že pokopal sta mu že umrli; knjiž., ekspr. pokopati kak dogodek v pozabo zavestno, hote pozabiti, se ga nehati spominjati; ekspr. to ga je v njihovih očeh pokopalo to je povzročilo, naredilo, da ga niso več cenili, spoštovali; da od njega niso več česa dobrega, ugodnega pričakovali; ekspr. marsikateri nadarjen človek se sam pokoplje povzroči, naredi, da se njegova nadarjenost ne uresniči pokopán -a -o: pokopani načrti, upi; v tem grobu je pokopan njegov sin; spomniti se davno pokopane ljubezni; s tem je vse naše delo pokopano ∙ ekspr. za nas je on pokopan ne želimo imeti z njim več nobenih stikov, ne zmenimo se več zanj; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪
  5.      pokórščina  -e ž (ọ̄) priznavanje oblasti, gospostva koga: kmetje so gosposki izkazovali, odpovedali pokorščino; zahtevati od otroka pokorščino; brezpogojna pokorščina; prisiliti k pokorščini / držati dežele v pokorščini; živeti v pokorščini ∙ ekspr. noge so mu nenadoma odpovedale pokorščino ni mogel hoditi ♪
  6.      pokosíti  -ím dov., pokósil (ȋ í) 1. končati košnjo: ko so pokosili, je bilo sonce že visoko; za letos smo pokosili // s koso, kosilnico odrezati travo, žito: veliko so že pokosili / pokositi deteljo / pokositi travnik 2. ekspr. s streljanjem povzročiti, da kdo pade smrtno zadet, hudo ranjen: mitraljezec je pokosil pet napadalcev / pokositi s strojnico / del armade je pokosila artilerija pobila, uničila // povzročiti, da kdo umre: pokosila ga je gripa, tuberkuloza; lakota je pokosila mnogo prebivalstva / vojna je pokosila veliko življenj ∙ ekspr. pokosila ga je smrt umrl je; žarg., šport. branilec je grdo pokosil srednjega napadalca ga udaril nizko po nogah, da je padel pokošèn -êna -o: pokošeni travniki; na vrhu so kot pokošeni popadali po tleh ♪
  7.      pokŕčiti  -im dov. (ŕ ȓ) šport. nekoliko skrčiti: pokrčiti roke; pokrčiti noge v kolenu pokŕčen -a -o: pokrčeni prsti ♪
  8.      pokúšnja  -e ž (ȗ) 1. ugotavljanje kakovosti živil zlasti glede na okus in aromo: pokušnja vin za razstavo je trajala več dni; sodelovati pri pokušnji / prirejati javne pokušnje 2. glagolnik od pokusiti: dal mu je jabolko za pokušnjo; ogled vinske kleti, združen s pokušnjo štajerskih vin / povabiti gosta v zidanico na pokušnjo / redko prinesti pokušnjo jed, pijačo za pokušnjo 3. zastar. poskus, preizkus: obdelati dogodek iz mestnega življenja za pokušnjo / po mnogih pokušnjah je o iznajdbi sporočil javnosti ♪
  9.      pokváriti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico ● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek ♪
  10.      polágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da prihaja kaj a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: mati je zaskrbljeno polagala dlan na otrokovo čelo; polagati otroka v zibel; polagati vreče po tleh; polagati in postavljati b) na podlago sploh: kadar je igral, kart ni metal, ampak polagal; polagati kocke po mizi; polagati obkladke na nogo / delegacija polaga venec na grob 2. na določen način pritrjevati na podlago: polagati parket, tapete // dajati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: delavci polagajo cevi, kabel / polagati železniško progo / polagati mine; polagati asfaltno plast / polagati traso ceste delati, graditi 3. dajati živini (živinsko) krmo: polagati govedu deteljo / polagati svinjam / pozimi so lovci polagali srnjadi 4. navadno v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja; leči: samica polaga ikre ob bregu; kukavica polaga jajčeca v tuja gnezda 5. knjiž., v zvezi z v delati, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: polagati hudomušnost v svoje odgovore; v svojo igro polaga veliko osebnega 6. publ., v zvezi z na pripisovati, dajati: velik pomen polaga na zunanjost / na te rokopise sprva niso polagali važnosti ● publ. polagati izpite delati, opravljati; pog. polagati komu karte napovedovati komu prihodnost, razkrivati preteklost na osnovi kart; polagati račun publ. inkasant polaga račun vsak teden predloži račune in izroči denar; publ. na občnem zboru polagati račun o svojem delu poročati, omogočati, da se oceni, pregleda; ekspr. zaradi tega dejanja boš polagal račun pred sodnikom se boš zagovarjal; ekspr. kosci polagajo red za redjo kosijo; vznes. polagati svoje srce k nogam koga biti čustveno popolnoma vdan komu; publ. polagati temelje čemu opravljati začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; publ. polagati upe na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; ekspr. polagati komu odgovore na jezik, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; publ. on veliko polaga na odkritosrčnost jo ceni, dá nanjo; ekspr. toplo vam polagam to na srce to vam zelo priporočam, to vas zelo prosim; fante je polagal na tla kakor snope z lahkoto jih je metal ◊ igr. polagati (si) karte igrati igro s kartami za enega igralca; polagati pasjanso igrati ♪
  11.      pólčas  -a in pólčàs -čása [u̯č] m (ọ̑; ọ̑-ȁ ọ̑-á) šport. vsaka od dveh, navadno z odmorom ločenih dob košarkarske, nogometne tekme: prvi polčas je minil brez golov; zaradi zavlačevanja je sodnik podaljšal drugi polčas za eno minuto ∙ žarg., šport. sodnik je odpiskal polčas naznanil konec prve take dobe // žarg. del košarkarske, nogometne tekme, odigrane v taki dobi: radio je prenašal samo drugi polčas ♪
  12.      póldan  -dnéva [u̯d] m (ọ̑ ẹ̑) 1. trenutek ali krajši čas v sredini dneva: bližal se je poldan; delali so od jutra do poldneva; okoli poldneva se je vrnil domov; proti poldnevu je umrl / odzvonilo, zazvonilo je poldan / redko, v prislovni rabi pridi proti poldan proti poldnevu ∙ ekspr. v trebuhu mi zvoni poldan lačen sem 2. knjiž. zenit: sonce se je vzpenjalo v poldan; sonce je bilo v poldnevu / poldan življenja / umetniški poldan njegovega pripovedništva 3. zastar. jug: vinograd je obrnjen proti poldnevu ♪
  13.      póleg  [tudi lǝg] prisl. (ọ̑) raba peša zraven: na mizo položi kruh in poleg nož; po poti hodi otrok, pes teče poleg / dela v sobi poleg / seka drva, poleg pa žvižga / pri aretacijah je bil tudi on poleg / daj otroku mleka in kaj poleg / kot ukaz psu poleg bodi ob vodnikovi levi nogi ♪
  14.      poléno  -a s (ẹ́) razžagan neobdelan kos lesa za kurjavo: v peči so prasketala polena; klati polena v trske; pobral je poleno in ga vrgel za njim; debelo, okroglo, smolnato poleno; naročje polen / metrska polena ∙ ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih ♪
  15.      poletúša  -e ž (ú) nav. mn., zool. glodavci, ki imajo med sprednjimi in zadnjimi nogami razpeto jadralno mreno, Pteromyidae ♪
  16.      poliandríja  -e ž (ȋ) knjiž. zakon žene z več možmi hkrati; mnogomoštvo: živeti v poliandriji ♪
  17.      poliéder  -dra m (ẹ́) geom. telo, ki ga omejujejo mnogokotniki: površina poliedra / pravilni polieder ki ga omejujejo skladni pravilni mnogokotniki ♪
  18.      poligamíja  -e ž (ȋ) zakon moža z več ženami ali žene z več možmi hkrati; mnogomoštvo, mnogoženstvo: živeti v poligamiji ♪
  19.      poligón  -a m (ọ̑) 1. voj. kraj, prostor a) za vadbo v streljanju s težkim orožjem: oditi na poligon; vadba na poligonu / topniški poligon b) navadno s prilastkom za preizkušanje novega orožja, zlasti težkega: raketni poligon; poligon za vodene izstrelke / preizkusni poligon; pren., publ. ta dežela je poligon za preizkušanje moči velesil 2. geom. premočrtni lik s tremi ali več stranicami; mnogokotnik: narisati poligon / tangentni poligon ◊ geod. v določenem zaporedju medsebojno povezane poligonske točke; šport. kraj, prostor za vadbo, na katerem je v zaporedju postavljeno različno telovadno orodje ♪
  20.      poligonálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki ima mnogo kotov; mnogokoten: poligonalni prostor / težka poligonalna miza iz ebenovine ♦ arhit. poligonalna apsida ♪
  21.      polihístor  -ja m (ȋ) poznavalec mnogih področij, strok: bil je polihistor; čas polihistorjev je že minil ♪
  22.      polihístorstvo  -a s (ȋ) poznavanje mnogih področij, strok: njegovo nagnjenje k polihistorstvu ♪
  23.      polimerizácija  -e ž (á) kem. spajanje zlasti organskih nenasičenih molekul v makromolekule z mnogo večjo molekulsko maso in isto procentno sestavo elementov: polimerizacija in polikondenzacija ♪
  24.      polimerizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) kem. povzročati spajanje zlasti organskih nenasičenih molekul v makromolekule z mnogo večjo molekulsko maso in isto procentno sestavo elementov: polimerizirati eten; monomeri (se) polimerizirajo v makromolekule ♪
  25.      polimórfen  -fna -o prid. (ọ̑) 1. knjiž. mnogovrsten, raznovrsten: polimorfni pojavi 2. mat. ki ima več vrednosti, pomenov, mnogoličen: polimorfna funkcija ◊ min. polimorfna snov snov, ki nastopa v več kristalnih oblikah, mnogolična snov ♪

   1.417 1.442 1.467 1.492 1.517 1.542 1.567 1.592 1.617 1.642  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA