Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

njim (251-275)


  1.      kàr  prisl. (ȁ) nav. ekspr. 1. poudarja intenzivnost dejanja: kar čakajo, da planejo po njem; kar sijal je od ponosa // izraža močno zanikanje: tega kar verjeti ne morem; tako je divji, da si ga kar pogledati ne upam / profesor dijaka kar ne more prehvaliti 2. krepi pomen prislovnega izraza: mnenje je spremenil kar čez noč; smeti mečejo kar skozi okno; kar naenkrat je stal pred menoj; kar nič se ni obotavljal / spi kar oblečen; čakati je moral kar pet ur; kar vsega mu pa tudi ne smeš verjeti 3. s presežnikom izraža najvišjo mogočo mero: prizadevanje za kar najhitrejši podpis pogodbe / glej, da boš kar najbolje opravil; v tipkopisu naj bo kar najmanj napak 4. izraža rahlo omejitev: dekle je kar prikupno; to bo kar držalo / čevlji so še kar dobri; kako pa kaj oče? Še kar 5. izraža nepričakovanost, neutemeljenost dejanja: zakaj si kar obmolknil; kar vstal je in šel / v vezniški rabi: nisem še dolgo hodil, kar mi pripelje voz nasproti; komaj je to rekel, kar se zabliska // v zvezi kar tako izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: kar tako so ga vrgli iz službe / pog. to sem rekel kar tako 6. izraža spodbudo, poziv: kar brez skrbi bodi; kar vstopite; ali bi kar začeli / elipt.: kar na dan z besedo; kar naprej, prosim; pravi, da bo tožil. Kar (naj) ● ekspr. kar misli si, da te bom zastonj redil izraža močno zavrnitev; ekspr. kar po njem udari, napadi ga; pog., ekspr. to ni kar tak metulj, to je admiral ni navaden metulj; kar tako pog., ekspr. mož ni kar tako je pomembna oseba; pog., ekspr. ne maram denarja, dam ti kar tako zastonj; pog., ekspr. to ne bo šlo kar tako brez ovir; brez posledic, truda; pog., ekspr. živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; prim. karseda ♪
  2.      karáka  -e ž (ȃ) navt., nekdaj velika tovorna jadrnica s tremi jambori in visokim sprednjim ter zadnjim delom: dubrovniške karake ♪
  3.      kárati  -am nedov. (ā) knjiž. opominjati, oštevati: večkrat kara otroke; karal ga je zaradi malomarnosti; karal ga je, da govori nespodobno / če je jokal, ga je karal kárati se nar. belokranjsko prepirati se, prerekati se: nikar se ne karajte z njim karáje redko: karaje reči karajóč -a -e: sam sebe karajoč; karajoče besede; prisl.: karajoče pogledati káran -a -o: karani otroci ♪
  4.      karburátor  -ja m (ȃ) strojn. priprava pri motorjih z notranjim zgorevanjem, v kateri se meša hlapljivo gorivo z zračnim tokom; uplinjač ♪
  5.      kárter  -ja m (á) strojn. spodnji del okrova pri motorjih z notranjim zgorevanjem, v katerem je olje: izprazniti karter ♪
  6.      kavalírski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na kavalirje: kavalirski poklon; kavalirsko vedenje / oddolžil se jim je za njihovo kavalirsko dejanje / do žensk je zelo kavalirski / ekspr. dal je kavalirsko besedo / kavalirska čast kavalírsko prisl.: sobo je kavalirsko odstopil; z njim so ravnali kavalirsko ♪
  7.      kázati  tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo 6. delati vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot ♪
  8.      kdàj  prisl. (ȁ) 1. izraža, da se dejanje dogaja v nedoločenem času: pridi še kdaj / kdo bi bil kdaj pomislil na to / to bo moral kdaj popraviti; zdi se mi, da sem ga kdaj že videl; o tem spregovorimo kdaj drugič // izraža, da se dejanje dogaja v poljubnem času: kdor ga je kdaj videl, ga ni mogel pozabiti; danes si lepša kakor kdaj poprej; ali je sploh kdaj doma? elipt. če kdaj, danes si lahko zadovoljen 2. navadno v zvezi kdaj — kdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: pomaga kdaj temu, kdaj onemu; v hotelu je po sto, kdaj tudi po dvesto gostov // v zvezi kdaj pa kdaj izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo / kdaj pa kdaj se ozre nazaj ● elipt. rad bi se pogovoril z njim, pa ni(ma) kdaj ni(ma) časa, ne utegne; ekspr. bila je lepa kot le kdaj zelo lepa; prim. malokdaj, redkokdaj ♪
  9.      kílavec  -vca m (í) 1. slabš. šibek, slaboten, bolehen človek: to so sami kilavci, čvrstega moža ni med njimi / ali sta fanta ali sta kilavca boječa, strahopetna človeka 2. bot., navadno v zvezi goli kilavec zdravilna rastlina s poleglim steblom in zelenkastimi ali rumenkastimi cveti, Herniaria glabra ♪
  10.      kít 1 -a m (ȋ) največji, ribi podoben morski sesalec z vretenastim telesom in zakrnelimi zadnjimi končinami: zadeti kita s harpuno / lov na kite ♦ zool. brezzobi kiti ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti; grenlandski kit ki ima belkasto sivo progo na korenu repa, Balaena mysticetus ♪
  11.      klánjati se  -am se nedov. (ȃ) 1. pozdravljati z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa: že od daleč se ji je klanjal; globoko se klanjati; klanjala se je na vse strani / v meščanskem okolju, kot pozdrav klanjam se, gospa; pren., ekspr. breze se klanjajo do tal 2. ekspr. izkazovati komu čast, spoštovanje: zaslužil je, da so se mu klanjali; ob njenem zadnjem uspehu se ji je vse klanjalo / vznes. klanjati se njegovemu spominu / ženske rade vidijo, če se jim moški klanjajo če jim laskajo / klanjati se do tal zelo, pretirano ∙ slabš. nikar se ne klanjaj pred njimi ne ponižuj se 3. zastar., z dajalnikom podrejati se, uklanjati se: klanjala se je pač očetovi volji; v vsem se mora klanjati drugim klanjajóč se -a -e: klanjajoč se na vse strani, je odšel ♪
  12.      klánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na klan: klanski poglavar; klanska družina / med njimi je bila klanska povezanost ♪
  13.      klečáti  -ím nedov., klêči in kléči; klêčal in kléčal (á í) biti na nogah, upognjenih v kolenih: stati in klečati v cerkvi / klečati na eni nogi ∙ ekspr. kleči pred tem človekom ponižuje se pred njim; ga obožuje ♦ šport. klečati sonožno // klečeč prestajati kazen: moral je klečati / klečati za kazen klečé: kleče moliti, prositi klečèč -éča -e: klečeč na tleh, v kotu; klečeča množica; sam.: gledal je klečeče pred seboj ♪
  14.      kléntati  -am in klentáti -ám nedov. (ẹ̑; á ȃ) nar. težko hoditi, šepati: ob palici je klental za njim ♪
  15.      klícati  klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni ● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom ◊ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila kličóč -a -e: kličoč po maščevanju klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške ∙ žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo ♪
  16.      kobílica  -e ž (í) 1. žuželka zelene barve z zelo dolgima zadnjima nogama: po travniku so poskakovale kobilice; cvrčanje kobilic; vojakov je bilo kot kobilic 2. nav. ekspr. manjšalnica od kobila: svoje kobilice ne bi dal za štiri konje; pripeljal se je s črno kobilico 3. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: teše kobilico / ladijska kobilica; kobilica čolna / položiti, postaviti kobilico začeti graditi ladjo, čoln ◊ muz. kobilica ploščica na trupu godalnih instrumentov, čez katero so napete strune; zool. kobilica selivka žuželka, ki se v velikih rojih seli in uničuje zelenje, Locusta migratoria ♪
  17.      koketeríja  -e ž (ȋ) ekspr. koketiranje: potrebno je bilo precej koketerije, da je pritegnila njegovo pozornost; njene kretnje so bile polne premišljene koketerije / ne mara se spustiti z njim v koketerijo / uporabila je vso svojo koketerijo sposobnost koketiranja ♪
  18.      koléno  -a s (ẹ́) 1. del noge ob sklepu med golenjo in stegnom: koleno ga boli; poškodovati si koleno; poklekniti na obe koleni; oteklo, ranjeno koleno / stopiti do kolen v vodo; do kolen segajoče krilo / iztegniti, zlomiti si nogo v kolenu / kolena se mu šibijo, tresejo / upogniti koleno nogo v tem delu / ekspr. prikloniti se do kolen z globokim predklonom; pren. domačija je ležala na kolenu, ki je molelo iz pobočja // nav. mn. del noge nad kolenom: posaditi si otroka na kolena; na kolenih mu je ležala odprta knjiga; pestovati se na kolenih; od veselja se je tolkel po kolenih // pog. del oblačila, ki pokriva koleno: hlače imajo izbočena kolena / nogavice so na kolenih spet strgane ∙ ekspr. bilo ga je strah, da so se mu kolena šibila zelo ga je bilo strah; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; ekspr. upogniti koleno pred kom ukloniti, vdati se; podrediti se; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. ne seže mu niti do kolen po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden; star. to poznam že od mladih kolen iz mladosti; pog. dati otroka čez koleno natepsti; ekspr. ženske so popadale na kolena in molile pokleknile; ekspr. spraviti upornike na kolena pokoriti, premagati jih; ekspr. vrgla se mu je pred kolena pokleknila je predenj; biti na kolenih klečati; biti poražen; ekspr. prositi koga na kolenih zelo; ekspr. po golih kolenih bi šla za njim na vsak način si ga želi pridobiti; ekspr. po kolenih se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja 2. teh. kos cevi, ukrivljen v obliki četrtine kroga: zamenjati koleno pri dimovodu; koleno za vodovodno inštalacijo / dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga 3. ekspr. krivina, zavoj: reka naredi na tem mestu koleno; na kolenu reke je stal most / cesta se tam obrne v blagem kolenu 4. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: dokazal je lahko osem kolen plemenitih prednikov; posledice se lahko pokažejo pri potomcih do tretjega kolena / bratranec v drugem kolenu / zastar. biti kmečkega kolena rodu, izvora ◊ adm. knjigovodsko koleno knjigovodski mostiček ♪
  19.      kolikósten  tudi kólikosten -tna -o prid. (ọ̑; ọ̄) nanašajoč se na kolikost: med njima je precejšnja kolikostna razlika / dvigniti živinorejo tudi v kolikostnem pogledu kolikóstno tudi kólikostno prisl.: kolikostno in kakovostno neustrezna hrana ♪
  20.      koljé  -ja m (ẹ̑) knjiž. ovratni nakit z navadno bogato okrašenim sprednjim delom: verižice, ogrlice in koljeji ♪
  21.      koló  -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila: kolo se vrti; sneti, zamenjati kolo; gumijasto, leseno kolo; kolo avtomobila / voziček na dveh kolesih / rezervno kolo; plašč kolesa / sprednje, zadnje kolo // taka priprava kot del naprave, stroja, ki omogoča prenos gibanja: zob kolesa; jermen na kolesu drsi / kolesa transmisije / mlinsko kolo priprava v obliki kolesa s korci ali lopatami, ki izkoriščajo vodno energijo za pogon mlina 2. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon: sedel je na kolo in se odpeljal; voziti se s kolesom / stojalo za kolesa / dirkalno kolo; žensko kolo; kolo na prestave; kolo s pomožnim motorjem // v zvezi motorno kolo osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem: peljati se z motornim kolesom; najnovejši tip motornega kolesa / mehanik za motorna kolesa 3. ekspr., z rodilnikom, z oslabljenim pomenom kar izraža tek, premikanje tega, kar določa prilastek: kolesa časa so se vrtela; kolesa priprav so se zavrtela z veliko naglico / poganjati kolesa napredka; nihče ni mogel zaustaviti kolesa razvoja; kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj 4. zgod. srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa: bilo mu je kakor zločincu, ki ga vežejo na kolo / mučilno kolo 5. nar. primorsko, v zvezi kolo sira hlebec sira: kupiti kolo sira ● ekspr. biti (za) peto kolo nepotreben, odveč; ekspr. otrok je prišel pod kolesa avtomobil ga je povozil; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni ◊ etn. lončarsko kolo, vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri se oblikuje glinasta posoda; strojn. gonilno kolo ki žene drugo kolo; krmilno kolo del krmilnega mehanizma ladje, ki posredno deluje na krmilo tako, da se ladja premika v želeni smeri; napenjalno kolo za napenjanje jermena, ki teče čez jermenice; tekalno kolo zlasti pri žerjavih prirejeno tako, da teče po tirnicah ali vodilih; vijačno ali polžasto kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku, polžu; zobato kolo z zobmi na obodu; šport. kolo bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah; teh. gnano kolo ki ga kdo ali kaj žene; pogonska kolesa ki ženejo vozilo; zavorno kolo na katerega obod pritisne zavorni element ♪
  22.      kolotéčina  -e ž (ẹ̑) knjiž. kolesnica, tir: kolovoz je bil med kolotečinama porasel z gosto travo; spotikala sta se po suhih kolotečinah / vola sta s težavo vlekla voz po strmi kolotečini kolovozu / življenje se spet vrača v stare kolotečine ♦ avt. razdalja med sprednjima ali zadnjima kolesoma vozila ♪
  23.      kolotèk  in koloték -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. avt. razdalja med sprednjima ali zadnjima kolesoma vozila: kolotek je tisoč štiristo milimetrov / kolotek sprednjih, zadnjih koles 2. knjiž., redko krožnica, tir: zvezda ima svoj kolotek; pren. takšen je kolotek prave kulture ♪
  24.      komunicírati  -am nedov. (ȋ) 1. izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se: komunicirajo vsak v svojem jeziku; gluhonema sta uspešno komunicirala s pomočjo dogovorjenih znakov / z njim se ni dalo več komunicirati / v vesoljskem centru komunicirajo s satelitom 2. publ. biti razumljiv, sprejemljiv: ta film slabo komunicira z gledalci ♪
  25.      končáti  -ám dov. (á ȃ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati / nar., z nedoločnikom: končaj že predavati nehaj; zidati so končali še pred mrakom nehali / elipt. ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik b) dejavnosti, aktivnosti: žetev smo končali; publ. končati s poizvedbami; dvoboj se je že končal; zabava se konča šele proti jutru / današnjo sejo bomo končali ob šestih / govor je moral hitro končati dokončati / neustalj. predstava konča ob desetih se konča // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame; uvod je končal z opisom glavnih pojavov / delo so končali s pesmijo 2. s širokim pomenskim obsegom izraža celotnost, polnost dejanja: jopico je hitro končala; si že končal nalogo; kdaj boš končal sliko / šahist partije ni hotel končati / končal je pomembno delo 3. ekspr., s prislovnim določilom izraža posledico delovanja, udejstvovanja: vse kaže, da bo končal v predsedstvu; aktivistka je končala pri gestapu; končal je v ječi; fant je dobro končal; če boš tako živel, boš slabo končal / prepir so končali na sodišču / ta bo še v umobolnici končal / publ. žoga je končala v mreži // umreti: končal je na vislicah; mnogi so končali kar ob cestah; pren. knjiga je končala na smetišču 4. star. ubiti, usmrtiti: obsojenca so kmalu končali; nobene živali ne konča brez potrebe; hotel se je končati narediti samomor / odpelji ju in končaj z njima // uničiti, ugonobiti: konje je čisto končal; pijača ga je končala do kraja / če bo tako vozil, bo avto kmalu končal ● ekspr. z njo je že davno končal ni več njen prijatelj, ne ljubi je več končáti se navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje obstajanja a) glede na prostor: tu se travnik konča in začenja se gozd; cesta se konča pod hribom; ulica se slepo konča / stavek se konča s piko b) glede na čas: tudi ta mesec se bo kmalu končal; šolsko leto se konča čez nekaj dni / veseli dan se je prezgodaj končal // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: dvoboj se je končal z zmago velemojstra; tekma se je končala neodločeno / vse se je nesrečno, slabo, žalostno končalo; tožba se je zanj ugodno končala ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer končávši zastar.: končavši delo, odide domov končán -a -o: predstava še ni končana; priprave za poroko bodo kmalu končane; naročena ladja bo končana še ta mesec narejena; posvetovanje je končano / po končani vojni bo vse drugače po vojni ♪

   126 151 176 201 226 251 276 301 326 351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA