Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

njim (1.201-1.225)


  1.      uplinjáč  -a m (á) strojn. priprava pri motorjih z notranjim zgorevanjem, v kateri se meša hlapljivo gorivo z zračnim tokom: pravilno nastaviti uplinjač; čiščenje, delovanje uplinjača; deli uplinjača ♪
  2.      uporábljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga: starega avtomobila že dolgo ne uporabljajo, zato je zarjavel; kopalnico uporabljajo gostje in domači; razkužiti predmete, ki so jih uporabljali bolniki; orodje, ki se dosti uporablja, se obrabi; imeti pravico uporabljati kaj / te čevlje uporablja le v dežju nosi; prosil ga je, če sme uporabljati njegovo kolo se voziti z njim; to pot uporabljajo vsi vsi hodijo, se vozijo po njej; ti predpisi se redko uporabljajo po njih se redko ravna; če ne boš roke uporabljal, bo oslabela delal, gibal z njo; napisati navodila, kako se stroj uporablja se ravna z njim // delati, da kaj prinaša koristi, daje rezultate: uporabljati naravna bogastva; uporabljati zbrani denar / uporabljati izkušnje, znanje 2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri pomivanju uporablja krtače in krpe; uporabljati pri jedi pribor; pri prevajanju uporablja slovar; navedel je vire, ki jih je uporabljal pri pisanju knjige / v stanovanju uporabljajo copate hodijo v njih / pri zasliševanju so uporabljali različne metode / v kmetijstvu uporabljajo umetna gnojila; taki vagončki se uporabljajo v rudniku jih imajo za prevoz / tedaj so uporabljali samo orodje iz kamna imeli, poznali / ličil ne uporablja; uporablja le preizkušena zdravila // delati, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabljal je tudi silo, da bi ga prepričal / uporabljati izjave v svojo korist; uporabljati dokaze proti nasprotniku / uporabljati kaj za kak namen 3. delati, da kaj nastopa v sporočilu: uporabljati v govoru narečne besede; uporabljati uveljavljene strokovne izraze / uporabljati materni jezik sporazumevati se v njem 4. v zvezi z za delati, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabljati kuhano govedino za polpete; uporabljati pšenico za krušno moko; debelejše blago se uporablja za plašče // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabljati kamenje za nasipanje; uporabljati plin za kuhanje; ta snov se uporablja za razkuževanje s to snovjo se razkužuje / to posodo uporabljajo za vodo za hranjenje vode / uporabljati zakon za varstvo zakonitosti // z oslabljenim pomenom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabljati denar kot menjalno sredstvo; bil mu je spremljevalec, uporabljal pa ga je tudi za tajnika; uporabljati hrastov panj kot tnalo; to olje se uporablja kot topilo ● ekspr. spretno uporablja jezik govori; ekspr. še ne zna uporabljati pameti samostojno misliti; ekspr. pogosto je uporabljal palico jih je tepel uporabljajóč -a -e: uporabljajoč različne metode, sta dobila isti rezultat; dolbsti deblo, uporabljajoč ogenj uporábljan -a -o: pogosto uporabljan izraz; dosti uporabljana bližnjica ♪
  3.      uporábnik  -a m (ȃ) kdor kaj uporablja glede na namenskost: obvestiti uporabnike cest o snežnih razmerah; uporabniki in lastniki kmetijskih zemljišč / približati slovar uporabnikom; uporabniki in oblikovalci strojev / uporabniki jezika / uporabniki plina, vode porabniki; uporabniki posojil jemalci ♦ jur. uporabnik stanovanja nosilec stanovanjske pravice in člani gospodinjstva, ki z njim stanujejo ♪
  4.      upréti  uprèm dov., upŕl (ẹ́ ȅ) 1. postaviti kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upreti kol ob skalo / upreti kolena v naslonjalo prednjega sedeža; upreti roke v boke // dati v tak položaj, da močno pritiska na kaj: uprl je drog v čoln in ga odrinil / upreti hrbet v tram in ga privzdigniti; z vso silo je uprl nogo v vrata 2. redko usmeriti, nameriti: upreti topovske cevi proti trdnjavi / upreti obraz v sonce ∙ ekspr. upreti oči, pogled v koga začeti ga gledati upréti se 1. namestiti se z delom telesa tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je uprl s prednjima nogama v tla in se ni dal premakniti; upreti se z nogami in rokami ob podboj / upreti se s koleni ob mizo // postaviti se v tak položaj, da se močno pritiska na kaj: uprl se je ob mizo in jo premaknil; uprl se je z ramo ob vrata in jih odrinil; uprli so se z rokami v voz in ga porinili / veter se je uprl v jadro / upreti se v vesla začeti veslati 2. z dejanji izraziti voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je zvezati, pa se mu je uprl // pokazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upreti se izbiri novega predsednika; upreti se operaciji // pokazati voljo ne podleči čemu: upreti se tujim vplivom, ekspr. skušnjavi; uprl se je želji, da bi jih videl 3. s silo, z orožjem izraziti voljo do odstranitve oblasti koga: posadka na ladji se je uprla; upreti se okupatorju / delavci v tovarni so se uprli // z besedami, ravnanjem izraziti voljo a) ne ubogati koga: upreti se staršem, vodstvu / uprl se je in ni hotel iti b) ne prenašati, storiti, izpolniti česa: upreti se nasilju, potujčevanju, ropanju; upreti se ukazu, zahtevi / upreti se revščini // izraziti nesoglasje s čim: uprl se je njegovi oceni; upreti se predlogu 4. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: mleko se mu je uprlo; kljub bolezni se mu tobak še ni uprl // vzbuditi občutek zoprnosti, odpor: igranje se mu je uprlo; uprlo se mu je, kako se prilizujejo drug drugemu 5. neovirano, močno posijati: sonce se je uprlo v hišo ● ekspr. ta gora se mu je uprla ni mogel priti nanjo; ob njihovih zločinih se je v njem vse uprlo je začutil velik odpor, ogorčenje upŕt -a -o 1. deležnik od upreti: ob skalo uprt drog; v daljavo uprt pogled; v boke uprte roke 2. knjiž. oster, predirljiv: uprt pogled; prisl.: uprto gledati, opazovati ♪
  5.      uprizárjati  -am nedov. (á) 1. poustvarjati dramsko besedilo z gledališkimi sredstvi: uprizarjati Cankarjeve Hlapce / uprizarjati drame s sodobno problematiko; na ljudskih odrih so pogosto uprizarjali Finžgarjeva dela 2. ekspr. izvajati naprej pripravljen javen dogodek: uprizarjati gonjo, kampanjo proti komu; uprizarjati nerede, stavke / uprizarjati slavnostna kosila pripravljati, organizirati // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: uprizarjala sta prepire, pretepe ∙ ekspr. žena mu uprizarja scene javno kaže nejevoljo nad njim, se netaktno vede uprizárjan -a -o: pogosto uprizarjano delo ♪
  6.      uredítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od urediti: končati ureditev; ureditev gradiva; ureditev po abecedi / ureditev pričeske; ureditev okolice novih blokov bo veliko stala / ureditev cest, zemljišč / ureditev hudournika / prostorska, urbanistična ureditev naselja / ureditev dostopa, elektrike, vode / ureditev stanovanja na podstrešju / miroljubna ureditev spora / tehnična ureditev knjige ♦ jur. ureditev meje določitev nejasne ali sporne meje zemljišča v nepravdnem postopku 2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili o tem, kakšno stanje, ravnanje je pravilno, obvezno: gospodarska, politična ureditev / sprememba ustavne ureditve / notranja ureditev je zadeva države same // kar je določeno z enotami, ki kaj sestavljajo, in odnosi med njimi: organizacijska, upravna ureditev / federativna, regionalna ureditev države 3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti: patriarhalna, rodovna ureditev je razpadla / kapitalistična, socialistična družbena ureditev ♪
  7.      usédati se  -am se nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. zaradi lastne teže a) postajati nižji, gostejši: sneg se je začel usedati; krma v silosu se je usedala; preorana zemlja se useda b) premikati se v smeri navzdol: gošča se je hitro usedala / glina se je usedala v plasteh / na pohištvo, po stenah se useda prah; snežinke se usedajo na veje; pren., ekspr. skrb se useda na njegova pleča 2. nameščati se, spravljati se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: ljudje so vstajali in se spet usedali; usedati se na klop ob peči / nerodno se usedati za mizo // nameščati se, spravljati se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: ptice so se usedale na veje ♪
  8.      usésti se  usédem se dov., stil. usèl se uséla se; nam. usést se in usèst se (ẹ́ ẹ̑) 1. zaradi lastne teže a) postati nižji, gostejši: sneg se je usedel; prekopana zemlja se je hitro usedla b) premakniti se v smeri navzdol: gošča se hitro usede / na pohištvo in stene se je usedel prah / pusti kavo, da se usede 2. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: usedi se in se odpočij; usesti se na stol, pod drevo; s težavo se usede // namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: čebela se je usedla na cvet 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo: usesti se h klavirju, k večerji / usedel se je na prvi vlak odpeljal se je s prvim vlakom 4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: os prečke se mora usesti v ležaj; vijak se je dobro usedel ● žarg. besedilo se je igralcu že usedlo ga že dobro obvlada, zna; ekspr. usesti se na mehko pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda; slabš. usesti se na posestvo prilastiti si ga, polastiti se ga; ekspr. usesti se komu na vrat, za vrat dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje; ekspr. to doživetje se ji je usedlo v spomin si ga je zapomnila; ekspr. fant se ji je usedel v srce vzljubila ga je uséden -a -o: dvigniti usedeni prah; usedena zemlja ♪
  9.      usmíliti se  -im se dov. (í ȋ) 1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega: usmiliti se pregnancev, ranjencev; revežev se je vedno usmilila jim dala jesti, jih oblekla; v stiski se usmiliti koga // pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju: Bog se vas usmili; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti: čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti se poročiti z njim / vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal 3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili izraža a) sočutje, pomilovanje: kakšen je bil, bog se usmili; bog se te usmili b) nejevoljo, nestrpnost: kakšno vreme imamo, bog se usmili c) strah, vznemirjenost: bog se usmili, je zaječala; spet bo tepena, bog se usmili 4. star. zasmiliti se: tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila ● ekspr. otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili zelo; ekspr. tam je revščina, da se bog usmili zelo velika; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo ♪
  10.      usmíljen  -a -o prid. (ȋ) 1. ki iz sočutja rad naredi komu kaj dobrega: usmiljen človek; bila je dobra in usmiljena; do revežev je vedno usmiljen / knjiž. usmiljeni samarijan // ki ima do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: bil je usmiljen gospodar; do žensk je usmiljen, do moških pa trd; prosil je, naj bodo usmiljeni z njim / v krščanskem okolju: Bog naj ti bo usmiljen sodnik; kot vzklik usmiljeni Bog! // ki izraža, kaže tak odnos: usmiljen nasmeh, pogled; usmiljeno ravnanje / ekspr.: usmiljena roka; usmiljeno srce 2. ekspr. ki dobro, ugodno deluje: začel je padati usmiljeni dež; z neba so sijale usmiljene zvezde; usmiljena tema jih je skrila ◊ rel. usmiljene sestre samostanski red, ki se ukvarja s strežbo bolnikov usmíljeno prisl.: ravnajte z njim usmiljeno ♪
  11.      usóda  -e ž (ọ̑) 1. kar po verovanju nekaterih ljudi določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati: tako je odločila usoda; ekspr. usoda ji ni dala, namenila sreče; ekspr. usoda ga preganja, tepe; upirati se usodi; dobra, neprizanesljiva, neusmiljena, zla usoda / ekspr.: igra usode; biti orodje usode; nedoumljiva pota usode / v nekaterih mitologijah boginja usode 2. potek človekovega življenja, na katerega se ne da vplivati: objokovati, preklinjati usodo; vdati se v usodo; sprijazniti se z usodo; nesrečna, tragična, žalostna usoda / ekspr. usodi ne ubežiš / brati, napovedovati, prerokovati usodo iz kart, kave, zvezd, z dlani / ekspr. morda bo novi film doletela boljša usoda kot njegove predhodnike // ekspr. življenje sploh: odločati o usodi koga; bil je odgovoren za njihovo usodo / krojiti komu usodo ● ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; knjiž. usoda jim je naklonila zmago zmagali so; ekspr. usoda se je poigrala z njim doživel je nenavadne, nepričakovane stvari; ekspr. izzivati usodo ravnati predrzno, nepremišljeno; ekspr. prepustiti koga usodi ne poskrbeti zanj, ne pomagati mu; ekspr. vzeti usodo v svoje roke sam odločati o svojem življenju ♪
  12.      usójati  -am nedov. (ọ́) star. prisojati: usojal mu je več značajnosti usójati se upati si, drzniti si: usojam se pripomniti, da to ne drži; nihče si ne usoja tekmovati z njim ♪
  13.      ustrelíti  -ím dov., ustrélil (ȋ í) 1. s sprožitvijo orožja povzročiti, da izstrelek zleti iz njega: pomeriti in ustreliti; ustreliti v tarčo, zrak; ustreliti s pištolo, puško; odgovoril je, kot bi iz topa ustrelil zelo hitro / ustreliti za beguncem / ustreliti častno salvo izstreliti // ubiti s strelnim orožjem: ustreliti zločinca; ustrelili so ga kot talca / ustreliti medveda, srno / ustreliti koga v hrbet, srce // s strelom zadeti, raniti: ustreliti koga v nogo; po nesreči se je ustrelil v roko 2. ekspr., v zvezi ustreliti z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati: z očmi je ustrelila za njim; ustreliti s pogledom po sobi ● pog., ekspr. ustreliti kozla narediti veliko napako, neumnost; ustreliti v prazno ne da bi zadel; pog. ustreliti mimo reči kaj napačnega ustreljèn -êna -o: ustreljeni talci; ustreljena žival; bila je ustreljena v prsi ♪
  14.      ustréznik  -a m (ẹ́) 1. knjiž. kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim: to zdravilo je ustreznik več drugim zdravilom 2. lingv. jezikovni element, ki ustreza določenemu elementu v drugem jeziku, jezikovnem sistemu: najti ustreznik tujemu izrazu v domačem jeziku / črkovni, glasovni, pisni ustreznik ♪
  15.      utoníti  utónem dov. (ȋ ọ́) 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini ● ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito ♪
  16.      utrjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrjevati cestišče; utrjevati temelje, zidove / utrjevati gozdni teren s primernim rastlinjem // z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt primeren za obrambo: utrjevati gradove / utrjevati mejo z bunkerji / vojaki so utrjevali položaje 2. z določenim postopkom delati kaj bolj trdno: smučarsko progo še utrjujejo / utrjevati površino jekla / utrjevati robove platnic 3. delati, da je kaj trdno nameščeno: utrjevati podpornike z zagozdami 4. delati, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine: z redno telovadbo utrjevati mišice; utrjevati si roke / utrjevati lasišče z masažo 5. delati, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen: delo na svežem zraku ga utrjuje; utrjevati se s plavanjem // delati, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore: življenje ga je utrjevalo / utrjevati svojo duševno moč; utrjevati si voljo 6. delati, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: utrjevati gospodarstvo; utrjevati organizacijo, stranko 7. delati, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine: utrjevati oblast; utrjevati si svoj položaj / utrjevati ugled društva / utrjevati zdravje 8. delati, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki: utrjevati delovno disciplino; utrjevati mir, prijateljstvo; vezi med njimi se vse bolj utrjujejo 9. delati, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna: zadnji dogodki so še utrjevali njegove sume; njeno upanje se utrjuje / utrjevati svoje prepričanje / utrjevati narodno zavest // v zvezi z v delati koga v čem duševnem (bolj) trdnega: utrjevati koga v dvomu, predsodkih 10. knjiž. uveljavljati: utrjevati novo filozofijo; te ideje se le počasi utrjujejo med ljudmi / raba utrjuje tuje izraze ◊ ped. utrjevati učno snov z načrtnim ponavljanjem dosegati, da ostane trajneje v zavesti; teh. utrjevati delati, da se kaj trdi, strdi; um. utrjevati površino (materiala) s posebnimi snovmi obdelovati jo tako, da postane bolj trdna, obstojna utrjeváti se voj. nameščati, razporejati se na kakem terenu, v kakem objektu in ga z (dodatnimi) gradbenimi deli urejati za obrambo: vojaki se utrjujejo na položajih ♪
  17.      uvrstíti  -ím dov., uvŕstil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino: uvrstiti ovce med koze; uvrstiti v drugo skupino / uvrstiti koga v sprevod 2. narediti, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote: uvrstiti članek v knjigo, revijo / uvrstiti pogovor v oddajo; uvrstiti vprašanje na dnevni red; uvrstiti koga na seznam // narediti, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo: uvrstiti poglavje na konec knjige; uvrstiti prizor v drugi del filma / na seznamu so ga uvrstili na peto mesto 3. narediti, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine: uvrstiti koga v pehoto, reprezentanco / ta zmaga ga je uvrstila v prvo skupino 4. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti: uvrstiti žival med zveri // narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh: uvrstiti sliko med avtorjeva najboljša dela / uvrstiti koga med lažnivce 5. narediti, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrstiti kolesarstvo med olimpijske discipline; uvrstiti spolno vzgojo med šolske predmete uvrstíti se 1. priti v kako vrsto, skupino: vstala sta in se uvrstila med plesalce / v sprevodu se je uvrstil poleg mene // postaviti se tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: plesalci so se uvrstili v četvorko; uvrstiti se v sprevod // priti v vrsti na kako mesto: za njima so se uvrstili gostje 2. priti v kak sestav, postati del kake celote: uvrstiti se na seznam, spisek čakajočih 3. postati ena izmed enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrstiti se med razvite države; uvrstiti se med sodelavce časopisa 4. v vrednostnem, jakostnem zaporedju dobiti, doseči kako mesto: naša popevka se je uvrstila na drugo mesto; uvrstiti se za tujimi tekmovalci / uvrstiti se med deset najboljših dobiti, doseči eno od prvih desetih mest // šport. z zadostitvijo predpisanim zahtevam priti v določen položaj: uvrstil se je na peto mesto; uvrstiti se v finale / od petdeset tekmovalcev se jih je uvrstilo le dvajset uvrščèn -êna -o: biti uvrščen na drugo mesto; na spored uvrščene klasične drame; sam.: slabše uvrščeni niso navedeni ♪
  18.      vabljív  -a -o prid., vabljívejši (ȋ í) ki vsebuje, izraža željo vplivati na koga, da pride kam: vabljiv glas, smeh // ki s svojimi lastnostmi vzbuja željo a) iti, priti k njemu: vabljivi kraji / vabljive izložbe; vabljiva senca dreves / vabljivi vonji iz kuhinje b) iti kam sploh: vabljiv večer; vabljivo sonce c) spoznati ga, seznaniti se z njim: vabljiv film / vabljiva vsebina č) dobiti, imeti ga: vabljivi predmeti na stojnicah / vabljive jedi / vabljive ustnice d) lotiti se ga, začeti ga: vabljiva naloga; vabljiva gledališka vloga; vabljivo delo / za pisatelja vabljiva snov / vabljivi sprehodi v gozdu e) izkoristiti ga: vabljive cene; vabljiva priložnost vabljívo prisl.: vabljivo dišati ♪
  19.      váljati  -am nedov., tudi valjájte; tudi valjála (á) 1. s premikanjem valja, valjarja po podlagi delati kaj a) tanko, tanjše: valjati testo / valjati jeklo, pločevino / valjati v plošče, trakove b) bolj ravno: valjati zemljo; branati in valjati c) bolj trdno, sprijeto: težki valjarji valjajo cestišče / valjati blago, sukno 2. premikati kaj po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: valjal ga je po travi, da je bil ves zelen; valjati svinčnik po mizi, v roki / valjati grižljaj po ustih, v ustih / ekspr. otrok ves dan valja igrače po rokah se igra z njimi 3. s takim premikanjem oblikovati kako snov, predmet v kaj valjastega: valjati glino v roki / valjati svaljke iz testa 4. obračati v kakem živilu, da se to prime površine: valjati zrezke v moki, jajcu in drobtinah 5. vulg. imeti spolni odnos, spolne odnose: mnogi so jo že valjali váljati se 1. premikati se po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: okoli ognjišča se valjajo mačice; valjati se po blatu, v prahu / po ovsu so se valjali divji prašiči / samo valja se po postelji, spati pa ne more; valjati se od bolečin, smeha 2. ekspr., s prislovnim določilom biti, nahajati se kje nepospravljen, neurejen: časopisi se valjajo po policah; obleka se valja po stolih / po vseh kotih se valjajo kovanci 3. slabš. biti, zadrževati se kje brez dela: naj pridejo delat k nam, namesto da se valjajo po pisarnah; cele popoldneve se valja po plaži / vse življenje se valja po mehkih blazinah ● ekspr. valjati se v grehu nemoralno živeti; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno ◊ navt. ladja se valja se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati; se opoteka váljan -a -o: valjana jeklena pločevina; valjana polst ♦ teh. valjani profili ♪
  20.      valováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. gibati se, premikati se v obliki valov: voda valuje / čutil je, kako zrak okrog njega valuje / griva, tančica je valovala v vetru; žito valuje / ritem valuje / ekspr. množica je nemirno valovala / ekspr. črta enakomerno valuje 2. s prislovnim določilom tako gibajoč se, premikajoč se biti, nahajati se kje: morje je valovalo tik pod njimi / ekspr. dolgi lasje ji valujejo čez hrbet // ekspr. pojavljati se, kazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je valovala rdečica / strasti so močno valovale v njej / v njegovih besedah je valovalo upanje ● ekspr. prsi mu valujejo od vznemirjenja se mu širijo in upadajo; ekspr. srce ji je valovalo, ko je mislila nanj močno bilo; ekspr. tri leta je valovalo stavkovno gibanje so bile stavke valujóč -a -e: valujoči lasje; valujoča gladina; valujoča trava ♪
  21.      várnost  -i ž (á) stanje varnega: zagotoviti komu varnost; varnost potnikov / imeti občutek varnosti / varnost letala; varnost plovbe / varnost države / zaradi varnosti postaviti ograjo; varnost pred napadalci, ognjem / državna, javna varnost; osebna, pravna varnost; potresna, požarna varnost stavbe; premoženjska varnost; socialna varnost pri kateri je posamezniku, družini zagotovljeno zadovoljevanje družbeno priznanih življenjskih potreb; varnost pri delu; komisija za varnost v zračnem prometu ● zastar. spraviti kaj, koga v varnost na varno ◊ jur. javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; Uprava državne varnosti [UDV] do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; polit. sistem kolektivne varnosti dogovor med več državami o medsebojni obvezni pomoči, če je katerakoli od njih ogrožena; zgod. Vojska državne varnosti [VDV] med narodnoosvobodilnim bojem odseku za notranje zadeve dodeljeni del narodnoosvobodilne vojske za varovanje narodnoosvobodilnega gibanja pred notranjimi sovražniki ♪
  22.      várnosten  -tna -o prid. (á) nanašajoč se na varnost: varnostna meja; varnostno področje / varnostni ukrepi; varnostna naprava / varnostni predpisi / varnostni inženir, tehnik inženir, tehnik, ki skrbi za varnost pri delu; varnostni organi države organi, ki skrbijo za državno, javno varnost; varnostni pas pas ozemlja, ki zagotavlja varnost; elektronski varnostni sistem; varnostna ključavnica ključavnica, ki s tem, da se lahko odpira samo z določenim ključem, zagotavlja večjo varnost; varnostne sile milica, vojska; varnostna služba služba, ki skrbi za javno, državno varnost; varnostna verižica verižica na notranji strani vrat, ki se za večjo varnost pred nezaželenim obiskovalcem pritrdi tako, da se odprta vrata ne morejo na široko odpreti; varnostne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo le pri drgnjenju ob ploskev, ki vsebuje rdeči fosfor; knjiž. varnostna zapona del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem; varovalka; varnostna zaponka zaponka v obliki upognjene igle, katere konica se zatika v žlebiček ● Varnostni svet organ Organizacije združenih narodov za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti ◊ aer., avt. varnostni pas pas za pripenjanje potnikov na sedeže med vožnjo, letenjem zaradi večje varnosti ob nenadnem sunku; avt. varnostni trikotnik prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim se označita vozili med vleko; varnostna razdalja razdalja med voziloma, potrebna za zaustavitev vozila, da ne bi trčilo v spredaj vozeče vozilo; varnostno ogledalo ogledalo na slabo preglednem cestišču za večjo prometno varnost; elektr. varnostni stik stik električne naprave, namenjen zaradi večje varnosti za zvezo z zaščitnim vodnikom; varnostna vtičnica vtičnica z varnostnim stikom; jur. varnostni ukrep ukrep sodišča, da se zaradi varnosti odpravi stanje ali odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale, da bi storilec ponavljal kaznivo dejanje; varnostni ukrep izgona tujega državljana iz države; kem. varnostno razstrelivo razstrelivo, ki zaradi nizke eksplozijske temperature pri eksploziji ne povzroča eksplozije metana; mont. varnostni stebri deli nahajališča premoga, rude, ki se zaradi varnosti površinskih objektov, rovov ne smejo odkopati; varnostna proga proga v premogovniku, rudniku, v kateri se zaradi večje varnosti redno ugotavlja možnost vdora vode, pojavitve plinov; varnostna svetilka svetilka, katere plamen z velikostjo, jakostjo kaže koncentracijo metana v zraku in s tem zagotavlja večjo varnost; strojn. varnostna sklopka sklopka, ki se ob preobremenitvi stroja izklopi; šport. varnostna vez vez, ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne; teh. varnostni faktor število, ki pove, kolikokrat mora biti kak pojav močnejši od dejanskega, normalnega, da se kaj poškoduje, uniči; varnostni ventil ventil, ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste; varnostna podložka podložka, ki varuje, da se matica zaradi tresenja ne odvije; varnostno steklo proti udarcem odporno navadno večplastno steklo, ki se ob razbitju zdrobi v drobce brez ostrih, nevarnih robov; zgod. Varnostno-obveščevalna služba [VOS] med narodnoosvobodilnim bojem do 1944 služba Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte, ustanovljena za varnost narodnoosvobodilnega gibanja zlasti pred notranjimi sovražniki in za obveščanje o sovražniku ♪
  23.      vážiti se  -im se nedov. (ā ȃ) žarg. bahati se, postavljati se: zakaj se vedno važiš pred njim; važiti se s čim / nikar mu ne verjemi, saj se samo važi ♪
  24.      včéraj  prisl. (ẹ́) 1. prvega dne pred današnjim dnevom: včeraj smo bili v gledališču; včeraj opoldne, zjutraj; včeraj zvečer sinoči; včeraj ob 11. uri; do včeraj ni bilo novic o pogrešanih; kruh je od včeraj včerajšnji, star; spominjam se, kot bi bilo včeraj / od včeraj do danes se stanje ni izboljšalo; včeraj teden bi se morali vrniti 2. nav. ekspr. v (bližnjem) preteklem času, v (bližnji) preteklosti: včeraj je bila še otrok, zdaj je lepo dekle; ljudje, ki jim je še včeraj pomagal, ga ne poznajo več ● knjiž. to so ljudje od včeraj nesodobni, zastarelih nazorov; ekspr. ne podcenjujte jih, ti niso od včeraj niso neizkušeni, naivni; knjiž. njegov sloves ni od danes ali včeraj je že dolgotrajen; sam.: pozabiti na svoj včeraj ♪
  25.      včérajšnji  -a -e prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na dan pred današnjim dnevom: včerajšnji dan; včerajšnji datum / včerajšnji časopis; včerajšnja zabava 2. ekspr. nanašajoč se na (bližnji) pretekli čas, (bližnjo) preteklost: včerajšnji časi / včerajšnji prijatelji so postali sovražniki ● knjiž. včerajšnji ljudje nesodobni, zastarelih nazorov; ekspr. zaupajte nam, saj nismo včerajšnji nismo neizkušeni, naivni; ekspr. bil je še ves včerajšnji, saj je popival celo noč zaradi neprespanosti, prejšnjega dne popite pijače se je slabo počutil, je bil slabo razpoložen; sam.: kritika včerajšnjega ♪

   1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA