Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nji (9.951-9.975)


  1.      ponàjveč  tudi ponájveč in ponàjvèč tudi ponájvèč prisl. (ȁ; ȃ; ȁ-ȅ; ȃ-ȅ) knjiž. večinoma, povečini: ponajveč zahaja v kavarno; v teh krajih je dosti rokodelcev, ponajveč zidarjev ♪
  2.      ponàjvečkrat  tudi ponájvečkrat in ponàjvèčkrat tudi ponájvèčkrat prisl. (ȁ; ȃ; ȁ-ȅ; ȃ-ȅ) knjiž., redko večinoma, povečini: take stavbe se ponajvečkrat podrejo ♪
  3.      ponášiti  -im dov. (á ȃ) 1. nav. ekspr. narediti kaj naše, domače: ponašiti tuje ime / pisatelj je igro tako ponašil, da so jo gledalci sprejeli za svojo 2. knjiž. prevesti (v materni jezik): ponašil je precej latinskih besedil ♪
  4.      ponatís  -a m (ȋ) 1. glagolnik od ponatisniti: ponatis članka, knjige; ponatis prejšnje izdaje 2. ponovni natis, ponovna izdaja: dopolnjeni, nespremenjeni ponatis / povest je izšla v ponatisu / kot del kolofona ponatis prepovedan ♪
  5.      ponatísk  -a m (ȋ) knjiž., redko ponatis: prepovedati ponatisk / v tej knjigi je povest izšla v ponatisku ♪
  6.      ponatísniti  -em dov. (í ȋ) ponovno natisniti: ponatisniti knjigo; celotne razprave ne moremo ponatisniti // ponovno objaviti: najlepše črtice so ponatisnili v posebni izdaji / ponatisniti karikaturo iz tujega časopisa ponatísnjen -a -o: knjiga je bila večkrat ponatisnjena ♪
  7.      ponazárjanje  -a s (á) glagolnik od ponazarjati: ponazarjanje zgodovinskih dogodkov s slikami / plesno ponazarjanje vsakdanjih opravil / ponazarjanje vesoljstva ♪
  8.      ponazorílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se ponazori: v knjigi je mnogo ponazorilnih slik in risb; ponazorilna učila ♪
  9.      ponedéljek  -jka m (ẹ̑) prvi dan v tednu: danes je ponedeljek; sestanek bo v ponedeljek, 18. marca / pevske vaje so imeli ob ponedeljkih; izpit je imel zadnji ponedeljek v mesecu ∙ ekspr. mačkast, mačkov ponedeljek ponedeljek, ko se kdo slabo počuti, je slabo razpoložen, navadno po nezmernem uživanju alkohola; žarg. plavi ponedeljek ponedeljek, ko delavec neupravičeno izostane z dela ♪
  10.      poneizmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. zelo povečati: njeno pismo mu je poneizmerilo bolečino ♪
  11.      ponekjé  prisl. (ẹ̄) knjiž., redko ponekod: markacije so ponekje že komaj vidne ♪
  12.      ponémčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti kaj nemško: ponemčiti priseljence; veliko se jih je ponemčilo / Nemci so si prizadevali ponemčiti Štajersko 2. knjiž., redko prevesti v nemški jezik: nekaj pesmi je sam ponemčil ponémčen -a -o: ponemčeni Čeh; mesto je že skoraj ponemčeno ♪
  13.      ponergáti  -ám dov. (á ȃ) nav. slabš. z nenaklonjenim, jeznim govorjenjem izraziti nezadovoljstvo, nesoglasje: ne zamerijo mu, če ponerga nad njimi / malo je ponergal ♪
  14.      ponêsti  -nêsem dov., ponésel ponêsla; ponesèn tudi ponešèn (é) nav. ekspr. 1. s prislovnim določilom narediti, da pride kaj na določeno mesto: raketa je ponesla satelit v vesolje / ladja jih je ponesla čez morje / knjiž.: ponesti roko pred obraz dati; ponesti si robec pred usta / ponesti venec na grob odnesti; knjiž. ponesi pismo na pošto nesi; pren. v Ameriko bo ponesel lep spomin na domače kraje 2. navadno v zvezi z ime, slava razširiti, razglasiti: taki ljudje so ponesli ime Jugoslavije po svetu; naši košarkarji so ponesli slavo jugoslovanskega športa v svet 3. povzročiti občutek obstajanja, nahajanja tam, kot izraža določilo: ta melodija ga vselej ponese v pomladno jutro na morju; spomini so ga ponesli v domači kraj ● ekspr. šel bom, kamor me noge ponesejo brez naprej določenega cilja; nar. gorenjsko nikogar nima, da bi ji ponesel jerbas pomagal nesti; evfem. kmalu me ponesejo na pokopališče kmalu bom umrl ponêsti se zastar. 1. biti ponosen: ponese se s svojo zmago / pošten fant je, se je ponesla mati ponosno rekla, povedala 2. obnesti se: naprava se dobro ponese / kako se je ponesel kako je delal ♪
  15.      poneúmnjenost  -i ž (ȗ) nav. ekspr. lastnost, značilnost poneumnjenega človeka: nikjer ni opazil toliko vraževernosti in poneumnjenosti kot pri njih; izrabljali so njegovo poneumnjenost ♪
  16.      poneumnjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nav. ekspr. ki poneumnjuje: poneumnjevalne knjige, metode ♪
  17.      poneverjeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj poneveri: ugotovili so, da je poneverjevalec ♪
  18.      ponéžiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž., redko poljubkovati: ko je prišel, ga je stisnila k sebi in ponežila / prinesel ji je zajtrk v posteljo, da jo malo poneži ponéžiti se postati nežen: v zadnjem času se je zelo ponežil ♪
  19.      poniglàv  tudi ponigláv -áva -o in poníglav -a -o prid. (ȁ á; ȃ; ȋ) knjiž. 1. potuhnjen, hinavski: to je poniglav človek; na njegovem obrazu je opazila poniglavo prekanjenost / poniglav napad na avtorja knjige; niso odkrili, kdo je storilec tega poniglavega dejanja 2. nagajiv, navihan: mati je težko vzgajala svojega poniglavega otroka poniglávo in poníglavo prisl.: poniglavo je blatil ugled sosedove družine; veter se je poniglavo poigraval z lasmi ♪
  20.      poniglávec  in poníglavec -vca m (ȃ; ȋ) knjiž. potuhnjen, hinavski človek: jezilo ga je, da o tem odločajo sami prebrisani poniglavci ∙ knjiž. mati je težko vzgajala svojega malega poniglavca nagajivca, navihanca ♪
  21.      ponigláviti  -im nedov. (á ȃ) knjiž., redko biti žalosten, potrt: po vsakem takem pogovoru je še bolj poniglavil / »Tudi to upanje se mi je odkrhnilo!« je poniglavil proti domu (I. Zorec) potrto šel, hodil ♪
  22.      poniglávka  in poníglavka -e ž (ȃ; ȋ) knjiž. potuhnjena, hinavska ženska: bila je lažnivka in poniglavka ♪
  23.      poniglávost  in poníglavost -i ž (ā; ȋ) knjiž. lastnost potuhnjenega, hinavskega človeka: niso ga marali zaradi njegove poniglavosti / to je naredil iz otroške poniglavosti nagajivosti, navihanosti / pisatelj prikazuje moralno poniglavost takratne družbe izprijenost, pokvarjenost // potuhnjeno, hinavsko dejanje: tovariši so naredili hudo poniglavost; odpustil ji je vse njene poniglavosti ♪
  24.      poníkniti  -em dov. (í ȋ) 1. izginiti pod zemljo, zemeljskim površjem: po krajšem teku po površju reka ponikne; potoka ponikneta v majhni ponikvi / ponikniti v pesku 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: najrajši bi za nekaj časa poniknil; ponikniti v temo; poniknil je v podhodu ● knjiž., redko poniknil je glavo in se zamislil sklonil, nagnil ♪
  25.      ponikoválnik  -a m (ȃ) knjiž., redko pokončna cev v tleh za odvajanje vode s površja; požiralnik: cestni, dvoriščni ponikovalnik ♪

   9.826 9.851 9.876 9.901 9.926 9.951 9.976 10.001 10.026 10.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA