Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nji (3.151-3.175)


  1.      hranílen 1 -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na delovanje hranilnice: hranilni promet; hranilno poslovanje / hranilna vloga prihranki, vloženi v denarni zavod zaradi obrestovanja / hranilna knjižica knjižica, v katero se vpisujejo varčevalčeve vloge, dvigi in obresti ♪
  2.      hranílničen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hranilnico: hranilnični pravilnik / hranilnični prostori / zastar. hranilnična knjižica hranilna knjižica ♪
  3.      hraníti  in hrániti -im nedov. (ȋ á ā) 1. imeti kaj spravljeno za kasnejšo uporabo: hraniti moko, vino; hraniti sadje čez zimo; to hrani le za posebne prilike; hraniti v kleti, v zaprti posodi; jedila se hranijo v hladilniku; smodnik se hrani na suhem / skrbno je hranila posodo iz porcelana / hraniti denar v blagajni // knjiž. prizadevati si, da se kaj ohrani: zvesto je hranil spomin na mater; v srcu je hranila vsako njegovo besedo ∙ knjiž. hraniti skrivnost ne izdati je // knjiž. imeti v sebi: rudniki železove rude hranijo velike rezerve; zemlja hrani velika bogastva / mesto hrani mnogo kulturnih znamenitosti 2. imeti kaj v hrambi: banka hrani vrednostne papirje; hraniti deponirano blago; hraniti oporoko na sodišču; gradivo o tem se hrani v muzeju; rokopis se hrani v knjižnici 3. redko varčevati: delal je od zore do mraka in hranil za hišo / hraniti pri hrani in stanovanju hránjen -a -o: hranjeni predmeti; hranjen na podstrešju ♪
  4.      hraníti  in hrániti -im, in hrániti -im nedov. (ȋ á ā; á ā) 1. dajati komu hrano: mati hrani otroke; hraniti lačne; čebele hranijo ličinke; hraniti dojenčka iz steklenice; ranjenec je okreval in se že sam hrani / umetno hraniti bolnika dajati mu hranilno raztopino naravnost v kri / hraniti živino krmiti; pren. z branjem hraniti domišljijo 2. knjiž., redko preživljati, vzdrževati: vsi so že preskrbljeni, le najmlajšega še hrani oče; hranijo se s poštenim delom / vznes. hranila ga je domača zemlja 3. knjiž., redko dajati čemu potrebno energijo: hraniti stroje z nafto / radio so hranile baterije napajale hraníti se in hrániti se navadno v zvezi s s, z jesti, uživati: hijene se hranijo z mrhovino; ptice se hranijo z žuželkami; hraniti se z rastlinsko hrano / hraniti se v menzi, doma / rastlina se hrani iz zemlje vsrkava hranilne snovi; pren., knjiž. literatura se hrani ob dediščini preteklosti hranèč -éča -e: otroka sta hodila po gozdu, hraneč se z jagodami; hraneča tekočina hránjen -a -o: otroci so dobro, slabo hranjeni; hranjen z mlekom ♪
  5.      hŕbet  -bta in hrbèt -btà m (ŕ; ǝ̏ ȁ) 1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico / pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico // hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo 2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice; podatki so na hrbtu slike / knjiž., redko stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom / hrbet noža rezilu nasprotna stran // zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet 3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan 4. ekspr., redko izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte ● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr. dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu ◊ anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; lingv. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom ♪
  6.      hrbtíca  -e ž (í) knjiž. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: čoln je ležal s hrbtico navzgor / ladijska hrbtica; hrbtica čolna ♪
  7.      hrbtník  -a m (í) knjiž. naslonjalo, naslonilo: nasloniti se na hrbtnik / hrbtnik stola, zofe ♪
  8.      hŕbtoma  prisl. (ȓ) knjiž. s hrbtom v smeri gibanja; zadenjsko, zadenjski: hrbtoma se umikati ♪
  9.      hrčáti  -ím nedov. (á í) redko 1. smrčati: v spanju je glasno hrčal 2. hrzati, prhati: konji hrčijo ♪
  10.      hrepenênjski  -a -o prid. (ē) knjiž. nanašajoč se na hrepenenje: hrepenenjski motiv v Lepi Vidi / hrepenenjski zagon umetnika ♪
  11.      hrepenéti  -ím nedov. (ẹ́ í) čutiti, imeti močno željo po čem: ljudje hrepenijo po miru, svobodi; otrok hrepeni po materi; hrepeneti po slavi, sreči; goreče, močno, zelo hrepeneti; ekspr. hrepeneti z vso dušo / vse življenje je hrepenel po tem trenutku / pesn. hrepeneti v daljavo / pren., knjiž. misli hrepenijo k svetlim ciljem hrepenèč -éča -e: hrepeneč po slavi, življenju; hrepeneče srce; prisl.: hrepeneče ga je pričakovala ♪
  12.      hrepéti  -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž. hripavo zveneti: njegov glas hrepi hrepèč -éča -e: spregovoril je s hrepečim glasom ♪
  13.      hrèst  hrésta m (ȅ ẹ́) knjiž., redko hrestanje: hrest suhih vej ♪
  14.      hrestéti  -ím nedov. (ẹ́ í) dajati kratke, rezke glasove: na ognjišču je hrestela suhljad / brezoseb. pod nogami je hrestelo in pokalo ♪
  15.      hrestomatíja  -e ž (ȋ) lit. knjiga z izbranimi krajšimi literarnimi sestavki ali odlomki, namenjena zlasti za pouk: latinska hrestomatija ♪
  16.      hrèšč  hréšča m (ȅ ẹ́) knjiž., redko hreščanje: hrešč vej ob nevihti ♪
  17.      hrgánja  -e ž (á) nar. vzhodno 1. buča s srčastimi listi in s hruškastimi ali cilindrastimi plodovi; grljanka: zrele hrganje // natega iz te buče: s hrganjo potegniti vino iz soda 2. ekspr. glava: mahnil bi ga po hrganji ♪
  18.      hríbec 2 -bca m (ȋ) knjiž. hribovec: ob nedeljah so hribci prišli v dolino; okorna hoja hribcev ♪
  19.      hribína  -e ž (í) 1. knjiž. trdni sestavni del zemeljske skorje; kamnina: določiti rudnine v hribini; osnovna hribina pogorja; nagubani skladi hribine / hudourniki se zajedajo v hribino; stroji za razbijanje najtrše hribine 2. nar. hrib: ni je hribine pri nas, na kateri še ne bi bil ♪
  20.      hribínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hribino: hribinski delci ♦ mont. hribinski udar hipna odkrušitev materiala s stropa rova zaradi sprostitve notranjih napetosti v kamnini ♪
  21.      hríbovstvo  -a s (ȋ) 1. lastnosti, značilnosti hribovcev: robato hribovstvo 2. redko planinstvo, alpinistika: knjiga popisuje klasično dobo hribovstva ♪
  22.      hrométi  -ím nedov. (ẹ́ í) postajati hrom: bolezen se je razvijala in vedno bolj je hromel / roka mu hromi; vlekel je noge za seboj, kakor da mu hromijo; pren., knjiž. misli so mu hromele ♪
  23.      hromíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo; pren. ta dejstva hromijo voljo do dela // ekspr. zelo ovirati, oteževati: promet je hromila tudi močna burja hromèč -éča -e: hromeča groza ♪
  24.      hromonóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž., redko hrom: hromonog starec ♪
  25.      hrômost  in hromóst -i ž (ó; ọ̑) lastnost, stanje hromega: zaradi hromosti ne more iz hiše; delna hromost; hromost nog; pren., knjiž. duhovna hromost ♪

   3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA