Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nji (2.851-2.875)


  1.      golóbji  -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na golobe: golobje jajce / golobja obara, rižota; pren. golobje življenje med štirimi stenami // knjiž. ki izraža, kaže milino, krotkost: pogledala ga je s svojimi golobjimi očmi golóbje prisl.: obleka golobje sive barve ♪
  2.      golóbka  -e ž (ọ̑) knjiž. golobička, golobičica: siva golobka / kot nagovor počakaj, golobka moja ♪
  3.      golorít  -a -o prid. (ȋ ȋ) ekspr. ki ima golo, nepokrito zadnjico: golorit otrok / golorit amorček nag ♪
  4.      golorítec  -tca m (ȋ) ekspr. kdor ima golo, nepokrito zadnjico: hitro se obleci, goloritec / to se je zgodilo, ko sem bil še goloritec ♪
  5.      gólšarica  -e [u̯š] ž (ọ̑) nav. mn., zool. majhne, ploščate sladkovodne ribe z zelo izbočenim spodnjim sprednjim delom telesa, Gasteropelecidae ♪
  6.      goltánec  -nca [u̯t] m (á) ekspr. sprednji, srednji del vratu; grlo: stiskal ga je za goltanec; zgrabiti koga za goltanec / kost se mu je zataknila v goltancu // slabš., redko usta: zamašiti komu goltanec ● ekspr. nastaviti komu nož na goltanec prisiliti koga k čemu ♪
  7.      goltljáj  -a [u̯t] m (ȃ) ekspr., redko požirek, grižljaj: zadnji goltljaj je spustil po grlu ♪
  8.      gomárati  -am nedov. (ȃ) star. 1. plaziti se, kobacati: otrok je gomaral okrog matere 2. garati: ves teden gomara po njivah in travnikih; trdo gomarati ♪
  9.      gomíla  -e ž (ȋ) 1. knjiž. pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan; grob: položili so venec na gomilo; stala je ob gomili in jokala / obiskal je materino gomilo 2. ekspr., z rodilnikom velik kup: gomila drv, gnoja, kamenja // velika količina, množina: pojedel je celo gomilo kolačev / tam je bila že zbrana gomila ljudi 3. zastar. grič, hrib: sončna gomila ◊ arheol. kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov ♪
  10.      gòn  gôna m (ȍ ó) knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju; nagon: animalni goni v človeku; spolni gon; gon po obstoju, po samoohranitvi / ljubezen je močen življenjski gon gibalo // želja, sla: sledil je svojemu gonu za slavo ♪
  11.      gonílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) knjiž. kdor povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: najvažnejši gonilec dogodkov; gonilec drame ♪
  12.      gónja  -e ž (ọ́) 1. glagolnik od goniti: gonja živine na pašo / uporabiti moč potoka za gonjo mlinskih koles / le kako zmore vse to delo pri taki naglici in gonji 2. močno, organizirano delovanje proti čemu: končati, začeti gonjo; časopisna, politična gonja; gonja proti novemu zakonu / ekspr. proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo 3. ekspr., v zvezi z za pretirano prizadevanje za dosego česa: gonja za dobičkom, za materialnimi dobrinami; gonja za uživanjem 4. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca; pogon: gonja se je pričela / lovska gonja / tiha gonja 5. nar. severovzhodno pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: čez potok so vodile stare, zaraščene gonje ♪
  13.      gonjáčka  -e ž (ȃ) ekspr. ženska, ki goni, vodi živino: gonjačka je švrknila z bičem po konjih ♪
  14.      gorčíca  tudi górčica -e ž (í; ọ̑) 1. bot. enoletna rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in rumenimi cveti, Sinapis: bela gorčica; njivska gorčica 2. pikantna začimba, pripravljena iz semen bele gorčice in dodatkov: hrenovke, klobase z gorčico ♪
  15.      górdijski  -a -o prid. (ọ́) knjiž., v zvezi gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje: ni ga, ki bi razvozlal ta gordijski vozel ∙ ekspr. presekati gordijski vozel z odločnim, drznim posegom rešiti tako zadevo ali vprašanje ♪
  16.      gôrec  in górec -rca m (ō; ọ̑) knjiž. gorjanec: širokopleč gorec ♪
  17.      gorèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep // ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; prim. goreti ♪
  18.      goréčen  -čna -o prid., goréčnejši (ẹ́ ẹ̄) zelo prizadeven, navdušen: gorečen zagovornik; bil je njihov najgorečnejši pristaš / gorečna molitev / to je bila njegova gorečna želja goréčno prisl.: gorečno je čakala na sinovo vrnitev ♪
  19.      goréčnost  -i ž (ẹ́) ekspr. velika prizadevnost, navdušenje za kaj: prva gorečnost je sčasoma ponehala; v začetku je kazal veliko gorečnost; uspeh je samo še podžigal njihovo gorečnost; gorečnost reformatorjev; gorečnost za politiko / poslušalce je navdušil z gorečnostjo svojih besed ♪
  20.      gorést  -i ž (ẹ̑) knjiž. trpka duševna bolečina; bridkost: do dna smo okusili vso gorest; z gorestjo v srcu gleda sinovo ravnanje; globoka, grenka gorest; gorest odhoda, spomina ♪
  21.      gorgónski  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. tak kot pri gorgoni: gorgonski obraz ♪
  22.      goríca  -e ž (í) 1. nav. mn., nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): njihove gorice so ležale nizko v klancu; obdelovati, prodati gorice; štajerske gorice // gričevnata pokrajina, navadno z vinogradi: živeli so v goricah / vinske gorice / Slovenske gorice 2. star. hrib, grič: zelena brda in gorice; povzpel se je na vrh gorice 3. nar. ograjen prostor okrog kmečke hiše in gospodarskih poslopij: pozimi stari Munk ni pogosto zapuščal svojega bivališča, Munkove bajte na gorici Munkove domačije (Prežihov) ♪
  23.      goríšče  -a s (í) 1. prostor, kraj, kjer gori: na gorišče je naložil suhega dračja / očistil je gorišče v peči; pogasiti gorišče 2. fiz. presečišče vzporednih žarkov po njihovem lomljenju ali odboju: spreminjati gorišče leče; zbrati svetlobo v gorišču 3. geom. točka, ki skupaj z vodnico določa stožernico: gorišče elipse, krivulje, parabole 4. knjiž. središče, center: gorišče vprašanja; biti v gorišču zanimanja ♪
  24.      górji  -a -e prid. (ọ̑) zastar. 1. slabši, hujši: gorjega dejanja ni mogel storiti; tako življenje je gorje od smrti 2. lepši: on je še gorji kot ti / njegovi konji so lepši in gorji boljši; bila je najgorje dekle; prim. gorši ♪
  25.      gorjúp  -a -o prid. (ȗ ū) 1. knjiž. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja; grenek: gorjup spomin; gorjupe življenjske izkušnje 2. zastar. ki je neprijetnega okusa kot pelin: gorjupa tekočina ∙ pesn. izpiti gorjupo čašo doživeti veliko hudega, težkega gorjúpo prisl.: gorjupo se je nasmehnil ♪

   2.726 2.751 2.776 2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 2.926 2.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA