Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nji (2.451-2.475)


  1.      epitél  tudi epitélij -a m (ẹ̑; ẹ́) anat. plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica: enoplastni, večplastni epitel; epitel bronhialnih kanalov / kožni epitel epidermis ♪
  2.      epíteton  -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s (ȋ) lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne ♪
  3.      epizóden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na epizodo: nastopiti v epizodnem prizoru; epizodni vložki v romanu // knjiž. postranski, nepomemben, obroben: epizodna oseba; igralec nastopa samo v epizodnih vlogah / boj partizanskih odredov ni imel epizodnega značaja; epizodno dogajanje ♪
  4.      epizódnost  -i ž (ọ̑) knjiž. značilnost epizodnega: epizodnost vloge / za delo je značilna neenotnost dogajanja, epizodnost ♪
  5.      epóha  -e ž (ọ̑) knjiž., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba: živel je v slavni epohi; naša epoha; smo na pragu nove epohe / epoha imperializma, socializma; epoha renesanse ♪
  6.      epopéja  -e ž (ẹ̑) 1. nav. vznes. ep, zlasti obsežnejši ali junaški: grški epopeji Iliada in Odiseja; Pan Tadeusz je moderna narodna epopeja 2. publ. pripovedno literarno delo, ki na široko obravnava življenje: roman je tragična epopeja narodne preteklosti 3. knjiž. pomembno, junaško dogajanje: osvobodilna vojna je pomenila veliko epopejo za našo deželo ♪
  7.      épos  -a m (ẹ̑) knjiž. ep: junaški epos; epos o stvarjenju sveta ♪
  8.      êra  -e ž (ȇ) navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba: z odkritjem Amerike se začenja nova era v zgodovini človeštva; revolucionarna era / era socializma / živimo v eri tehnike / knjiž., pri štetju let leta 479 naše ali nove ere našega štetja, po našem štetju ∙ atomska era 20. stoletje ♪
  9.      erár  -ja m (ā) jur. država kot lastnik premoženja: po teh zakonih zapade premoženje erarju; tamkajšnji gozdovi so bili večinoma v posesti erarja ♪
  10.      eremít  -a m (ȋ) knjiž. puščavnik, samotar: eremiti iz prvih časov krščanstva; živeti kot eremit ♪
  11.      eremitáža  -e ž (ȃ) knjiž. puščavnikovo bivališče: gozdna eremitaža // nekdaj preprosta stavba kot posnetek puščavniškega bivališča ♪
  12.      eremítski  -a -o prid. (ȋ) knjiž. puščavniški: eremitsko življenje / človek eremitske narave ♪
  13.      êrgo  prisl. (ȇ) knjiž., redko torej: hotel si pojasnilo in jaz sem ti ga dal, ergo; to je sovražnik, ergo ga je treba uničiti ♪
  14.      êros  -a m (ȇ) knjiž. ljubezen, zlasti čutna: eros je elementarno človekovo doživetje; prebujajoči se eros; pesnikovo doživljanje erosa / delo je bilo zaigrano z resničnim poklicnim erosom ♦ ped. pedagoški eros duhovna ljubezen vzgojitelja do učenca, gojenca, izvirajoča iz težnje in potrebe po vzgajanju ♪
  15.      erótik  -a m (ọ́) knjiž. 1. pesnik ljubezenskih pesmi: kot pesnik je izrazit erotik 2. kdor se ljubezensko, spolno čezmerno izživlja ♪
  16.      erótika  -e ž (ọ́) knjiž. ljubezen, ki izvira iz razlike med spoloma: erotika je osrednji problem njegove poezije; neizživeta erotika / petošolska erotika; erotika v človekovem življenju / omamna slast erotike / površna erotika sentimentalnih romanov opisovanje, prikazovanje ljubezni ♪
  17.      erudícija  -e ž (í) knjiž. obsežno in poglobljeno znanje s kakega področja: delo priča o avtorjevi erudiciji; gledališka, znanstvena erudicija; erudicija literarnega zgodovinarja ♪
  18.      erudít  -a m (ȋ) knjiž. kdor ima obsežno in poglobljeno znanje s kakega področja: bil je velik erudit in esejist ♪
  19.      eruírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. poiskati, izslediti: eruirati podatke o pisatelju; eruirati storilca ♪
  20.      erúpcija  -e ž (ú) 1. geol. prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje, vulkanski izbruh: erupcija je povzročila strah med prebivalstvom / podzemeljska erupcija; pren., knjiž. čustvena erupcija 2. med. nagel pojav izpuščaja, zlasti pri nalezljivi bolezni: erupcija lišaja, ošpic / erupcija roga, zoba ◊ astr. sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja ♪
  21.      eruptíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na erupcijo: eruptivna kamnina / eruptivni stadij ošpic 2. knjiž. ki hitro reagira in burno izraža svoja čustva: pesnik je bolj eruptiven in ves obrnjen navzven; človek eruptivne narave / eruptivna življenjska sila / pesnikova eruptivna metaforika ♪
  22.      eruptívnost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost eruptivnega človeka: pesnikova eruptivnost / eruptivnost njegovega pesniškega izraza ♪
  23.      eséj  -a m (ẹ̑) lit. živahno pisano literarno delo, navadno o kakem kulturnem problemu: pisati eseje; filozofski, literarni esej; esej o umetnosti; knjiga esejev ♪
  24.      esejístika  -e ž (í) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je esej: gojiti esejistiko; ukvarjati se z esejistiko; gledališka, literarnozgodovinska esejistika // esejistična dela, eseji: svojo esejistiko je izdal v debeli knjigi ♪
  25.      esenciálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. bistven: esencialni del njegove umetnosti; esencialna sestavina česa ♪

   2.326 2.351 2.376 2.401 2.426 2.451 2.476 2.501 2.526 2.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA