Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nji (18.451-18.475)


  1.      zvézden  -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zvezde: zvezdna svetloba; zvezdna velikost / zvezdna noč; zvezdna prostranstva / zvezdni utrinek / zvezdni krak ◊ astr. zvezdni čas čas v astronomiji, določen s kotom zasuka Zemlje glede na zvezde; zvezdni mesec čas, ki ga porabi Luna, da se spet vrne med iste zvezde; zvezdna karta karta, ki prikazuje lego nebesnih teles na delu nebesne oble; zvezdna kopica skupina več zvezd; zvezdna paralaksa kot, pod katerim bi se z dane zvezde videl srednji polmer Zemljinega tira okoli Sonca; zvezdno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti, da se spet vrne med iste zvezde; elektr. zvezdna vezava vezava, pri kateri so fazni tokokrogi vezani z enim koncem v skupni točki in z drugim na vodnike ♪
  2.      zvezdíšče  -a s (í) knjiž. ozvezdje: zvezdišče zodiaka // nebo z zvezdami: brezmejnost zvezdišča ◊ elektr. osrednja točka večfaznega sistema; točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič ♪
  3.      zvézdnat  -a -o prid. (ẹ̑) 1. poln zvezd: zvezdnato nebo / zvezdnata noč / zvezdnata zastavica 2. knjiž. zvezden: zvezdnat utrinek / dvigniti se v zvezdnate višave ◊ vrtn. zvezdnata magnolija grm z velikimi belimi zvezdastimi cveti pred olistanjem, Magnolia stellata ♪
  4.      zvezdoglèd  -éda m (ȅ ẹ́) knjiž. 1. astrolog: ravnati se po nasvetu zvezdogleda; pratikarji in zvezdogledi 2. astronom: opazovalnica srednjeveških zvezdogledov ◊ zool. zvezdogled majhna sladkovodna riba z vitkim, proti repni plavuti zelo zoženim telesom in z brki v ustnem kotu, Gobio uranoscopus; morski zvezdogledi manjše morske ribe z oglato glavo in na teme pomaknjenimi očmi, Uranoscopidae ♪
  5.      zvezdoznánec  -nca m (ȃ) knjiž. 1. astronom: proučevanja zvezdoznancev 2. astrolog: napovedi zvezdoznancev ♪
  6.      zvezdoznánski  -a -o prid. (ȃ) knjiž. astronomski: zvezdoznanske meritve ♪
  7.      zvezdoznánstvo  -a s (ȃ) knjiž. astronomija: ukvarjati se z zvezdoznanstvom ♪
  8.      zvézek  -zka m (ẹ̑) 1. skupek trdno sešitih, spetih nepotiskanih listov v platnicah iz papirja ali kartona: zvezek ima štirideset listov; iztrgati list iz zvezka; pisati v zvezek; debel, tanek, velik zvezek / črtani ki ima črte, karirasti zvezek ki ima pravokotno se križajoče črte / fizikalni, matematični zvezek; notni zvezek ∙ žarg., šol. učitelj je popravil zvezke izdelke v njih ♦ šol. delovni zvezek knjiga, večji zvezek z nalogami, vprašanji in praznim prostorom za vpisovanje rešitev, odgovorov 2. vsak od posameznih delov knjige, tiskanega dela: roman izhaja v zvezkih; pet zvezkov slovarja; končal je drugi zvezek spominov / pri navajanju vira Zbrano delo, 2. zvezek [zv.] / knjižna zbirka ima petdeset zvezkov knjig 3. star. sveženj: zvezek listin, pisem ♪
  9.      zvéznica  -e ž (ẹ̑) knjiž. črta, krivulja, ki veže dve točki: narisati zveznico med točkama / glavne prometne zveznice povezave ♪
  10.      zvéznik  -a m (ẹ̑) knjiž. vezist: minerji in zvezniki so odšli naprej ♪
  11.      zvijáčiti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. zvito, prebrisano ravnati, govoriti: lagati in zvijačiti / ne zvijači tako z njim ♪
  12.      zvijáčnik  -a m (ȃ) knjiž. zvijačen človek: temu zvijačniku ni kos ♪
  13.      zvíjati  -am nedov. (í) 1. delati, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zvijati list, odejo, papir / zvijati jadra; s prsti je zvijala rob predpasnika / zvijati nit, volno, trak; zvijati vrv v klobčič, osmico / zvijati (si) cigareto z zvijanjem delati 2. z vitjem delati primerno za določeno uporabo: zvijati šibe, srobot // z vitjem združevati: zvijati več niti skupaj 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: vihar zvija veje dreves / petelin zvija vrat; žuželka zvija zadek; zvijati telo pri plesu / pog. krč ga zvija / brezoseb., ekspr. zvija ga od bolečin, smeha // kriviti: zvijati palico / ekspr. zvijati ustnice 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, ljubosumnost, radovednost ga zvija; skrb, strah ga zvija 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: revmatizem ga zvija / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu jo zvija ● ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; zastar. zvijati besedo, resnico prilagajati sebi v korist; star. sušec zvija rep ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme zvíjati se 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv, gosenica se zvija; zvijati se kot jegulja / kača se zvija v svitek / zvijati se v porodnih krčih 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostirati se: pot se zvija med njivami; reka se zvija med bregovoma / stopnice se zvijajo navzgor / vrv se je zvijala po krovu 3. viti se: iz dimnika se zvija dim 4. prihajati v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske se zaradi vročine zvijajo; v vlažnem prostoru so se platnice začele zvijati // prihajati v stanje, ko se kaj krivi okrog namišljene osi: oboleli listi so se začeli zvijati in odpadati / lasje se ji lepo zvijajo ● ekspr. dežela se zvija v smrtnih krčih kmalu bo propadla; ekspr. poletje se zvija v zadnjih krčih mineva; solata se zvija v glave dela glave zvijáje: ležati zvijaje se na postelji; steza se zvijaje vzpenja zvijajóč -a -e: pogovarjal se je, zvijajoč si cigareto; zvijajoči se stebri dima; dežela, zvijajoča se v krčih; zvijajoča se kača, vrv; zvijajoče se telo ♪
  14.      zvijàv  -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. ki se da zvijati: zvijava kovinska vrvica ♪
  15.      zvisôka  prisl. (ó) star. zviška: zvisoka je zaslišal krike / na vse gleda zvisoka; z njim je govorila zvisoka ♪
  16.      zvíšek  -ška m (ȋ) knjiž. 1. točka, mesto, ki je višje od česa: stal je na zvišku 2. zvišanje, povečanje: zvišek cene ♪
  17.      zvodenéti  -ím dov. (ẹ́ í) nav. ekspr. zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postati manj kvaliteten, nekvaliteten: vino zvodeni; stepen sneg sčasoma zvodeni // postati vsebinsko prazen: članek je zaradi navajanja nepomembnih dejstev zvodenel / akcija je popolnoma zvodenela / uspeh je zvodenel ● ekspr. kri mu je zvodenela postal je slabokrven, anemičen; knjiž. led zvodeni se stopi; ekspr. kaj ti je pamet zvodenela zakaj govoriš, ravnaš tako neumno zvodenèl in zvodenél -éla -o: zvodeneli pojmi; zvodenelo delovanje; zvodenelo vino ♪
  18.      zvodeníti  -ím dov., zvodénil (ȋ í) nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj izgubi bistvene lastnosti, značilnosti: zvodeniti omako, vino // narediti, povzročiti, da kaj postane vsebinsko prazno: taki dialogi zvodenijo dramo / zvodeniti zabavo ● knjiž. zvodeniti vodne pare utekočiniti ♪
  19.      zvodíti  zvódim dov. (ȋ ọ́) knjiž. 1. z vodenjem spraviti kam; speljati, pripeljati: zvoditi čredo za seboj; z znaki so jih spet zvodili na glavno cesto / boj za kruh ga je zvodil po svetu 2. zapeljati, zavesti: strast ga je zvodila; hotel je zabrisati sledi in zvoditi zasledovalce / njene oči so ga zvodile // prevarati, ukaniti: tako me ni še nihče zvodil 3. posredovati zvezo med moškim in žensko zaradi spolnih odnosov: teta ju je zvodila / zvodil jo je z drugim moškim ● knjiž. previdno je zvodil pogovor drugam speljal; star. zvoditi koga za nos prevarati ga ♪
  20.      zvodljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki zapeljuje, zavaja: zvodljiva ženska / obšla ga je zvodljiva misel zvodljívo prisl.: zvodljivo gledati v oči; zvodljivo se nasmihati ♪
  21.      zvòj  zvôja m (ȍ ó) knjiž. zvitek: najdba rokopisnih zvojev ♪
  22.      zvón  -a tudi -á m, mn. zvonóvi (ọ̑) 1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje; narediti, uliti zvon; obesiti, sneti zvonove; udariti na zvon; zvoniti z vsemi zvonovi; bronast, železen zvon; kembelj, plašč zvona / stolp z zvonovi zvonik / cerkveni zvon; mali, srednji, veliki zvon // glas, ki ga daje ta predmet pri udarjanju po njegovi površini: zvon odmeva, se razlega po dolini / opoldanski, večerni zvon // ta predmet kot sredstvo za naznanjanje česa: zvon naznanja, da nekje gori; zvon je odbil, udaril poldne / ekspr. zvon mu bije z bitjem naznanja njegovo smrt; na pogrebu mu zvoni; biti plat zvoná z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo / dajati opozorila z ladijskim zvonom; mrliški zvon v krščanskem okolju navadno najmanjši zvon, ki naznanja smrt koga; vznes. poje mu večni zvon mrliški zvon; ekspr. zapeli so velikonočni zvonovi začeli so zvoniti slovesno kakor na veliko noč 2. navadno s prilastkom zvonu podobna priprava, del stroja: zamenjati zvon pihalnega stroja / gumijasti zvon za čiščenje zamašenih cevi s pomočjo tlaka; potapljaški zvon za opravljanje del pod vodo; stekleni zvon za shranjevanje živil, zlasti sira ● zvonovi gredo v Rim v krščanskem okolju na veliki četrtek prenehajo zvoniti; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obešati na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; ekspr. bila je najlepše dekle pod našim zvonom v naši župniji; plat zvoná že bije plat zvoná zadnji čas je, da se kaj stori, ukrene; problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvoná da bi bilo treba opozarjati nanj; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvoná drugo, nasprotno trditev, mnenje; hlače na zvon ki imajo hlačnice spodaj razširjene ◊ muz. zvonovi glasbilo iz visečih kovinskih palic ali cevi, na katere se udarja s tolkačem ♪
  23.      zvončkáti  -ám nedov. (á ȃ) star. zvončkljati: kraguljčki, zvončki zvončkajo / pred njimi je šel ministrant in zvončkal ♪
  24.      zvoníkar  -ja m (ȋ) knjiž. zvonar: dolgo je bil zvonikar v stolnici ♪
  25.      zvoníti  -ím nedov. (ȋ í) 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena ◊ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka ♪

   18.326 18.351 18.376 18.401 18.426 18.451 18.476 18.501 18.526 18.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA