Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nji (17.326-17.350)


  1.      zagonéten  -tna -o prid., zagonétnejši (ẹ̑) knjiž. skrivnosten, nedoumljiv: zagoneten pojav; dekletova zagonetna izginitev / zagonetne sile narave / to je zagoneten človek / v temi je bilo slišati zagonetne glasove; zagoneten molk, pogled, smehljaj; njegovo vedenje je zagonetno / zagonetna naloga zapletena, težko razrešljiva zagonétno prisl.: zagonetno molčati; sam.: v njegovem ravnanju je nekaj zagonetnega ♪
  2.      zagonétka  -e ž (ẹ̑) knjiž. uganka: razrešiti zagonetko; zastaviti komu zagonetko / njegovo ravnanje je bilo za mnoge zagonetka / ta človek mi je zagonetka ♪
  3.      zagonétnost  -i ž (ẹ̑) knjiž. skrivnostnost, nedoumljivost: zagonetnost pojava / zagonetnost tujca ♪
  4.      zagostoléti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. knjiž. zažvrgoleti, zapeti: ptiči so zagostoleli; zagostolel je kakor škrjanček 2. ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: dekletce je nekaj zagostolelo in steklo stran / kako lepo, je zagostolela ♪
  5.      zagóvor  -a m (ọ̑) govor, izjava, s katerim se kdo ali kaj zagovarja, zagovori: a) zagovor je trajal eno uro; pripraviti se na zagovor; zagovor pred sodiščem; imeti pravico do zagovora / povedati kaj v zagovor koga / napisati, sestaviti zagovor / izpodbijati zagovor / pravni zagovor / zagovor obtoženca b) zagovor dela, naloge pred komisijo; zagovor disertacije c) po ljudskem verovanju: zdraviti z zagovori; zagovor bolnika, otekline; zagovor zoper kačji pik / izgovarjati zagovor ● knjiž. napisati zagovor kratek sestavek za knjižnim besedilom, ki govori o njem in njegovem piscu ♪
  6.      zagovoríti  -ím dov., zagovóril; nam. zagovôrit in zagovorít (ȋ í) 1. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način a) pozdraviti ali skušati pozdraviti kaj: zagovoriti komu bolezen, oteklino, rano; zna zagovoriti vnetje / zagovoriti proti kačjim pikom b) odpraviti, odvrniti ali skušati odpraviti, odvrniti kaj: zagovoriti sušo, točo c) vzeti komu ali čemu določeno lastnost: zagovoriti komu brejo kravo / zagovoriti strup č) dati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovoriti koga, da postane poslušen, voljen; zagovoriti kroglo, da zadene 2. redko spregovoriti: ko je zagovorila, se je prebudil / zagovoriti o zanimivi stvari zagovoríti se 1. knjiž. govoreč se zadržati kje predolgo: dolgo se nismo videli, pa smo se zagovorili; zagovoriti se pri sosedi, s prijateljico; zagovoriti se pozno v noč 2. nehote povedati, kar se ne namerava: pazi, da se ne zagovoriš; pred ljudmi se ni nikoli zagovoril; zagovoril se je, da je bil zraven zagovorjèn -êna -o: zagovorjena živina ♪
  7.      zagozdíti se  -ím se dov., zagózdil se (ȋ í) knjiž., redko zarasti se z gozdom: pašnik se je zagozdil ♪
  8.      zagrabíti  in zagrábiti -im, in zagrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. močno, sunkovito prijeti kaj: zagrabiti kamen, palico; zagrabiti za kljuko, vrv; zagrabiti z obema rokama; hitro, nepričakovano zagrabiti / zagrabil ga je in stresel; zagrabiti koga za lase, roko / lisica zagrabi kokoš; zagrabiti s kljunom, kremplji, z zobmi / zagrabiti s kleščami / stroj mu je zagrabil roko / tok je zagrabil čoln // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zagrabil je plašč in stekel; zagrabil je pest zlatnikov in jih spravil v žep 2. ekspr. prijeti, zgrabiti: zagrabiti begunca, tatu 3. ekspr. začeti intenzivno delati: dozdaj smo počivali, zdaj pa bo treba zagrabiti; delavci so pošteno zagrabili // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: vsi so zagrabili za delo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zagrabila ga je bolezen; zagrabi ga jeza, strah; zagrabil ga je kašelj, krč // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je spet zagrabilo; brezoseb. zagrabilo jo je, da bi zajokala / brezoseb. zagrabilo ga je, da bi se vrnil zelo rad bi se vrnil 5. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: njihovo trpljenje ga je zagrabilo / pesem, roman človeka zagrabi; njegova zgodba je poslušalce zagrabila 6. z grabljenjem (z grabljami) zakriti: zagrabiti seme / zagrabiti jame ● ekspr. res je, je zagrabil hitro, odločno rekel; ekspr. nalogo bo treba drugače zagrabiti se je drugače lotiti; ekspr. zagrabil je prvo priložnost, ki se mu je ponudila sprejel, izrabil; ekspr. zagrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zagrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zagrabiti za trnek podleči zvijači; če mu prst ponudiš, pa roko zagrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko zagrabíti se in zagrábiti se, in zagrábiti se močno, sunkovito se oprijeti česa: v zadnjem trenutku se je zagrabil za ograjo in se obdržal zagrábljen -a -o: zagrabljeno seme ♪
  9.      zagradíti  -ím dov., zagrádil (ȋ í) z namestitvijo česa omejiti kak prostor, da je dostop, gibanje onemogočeno: zagraditi lovišče, rov; zagraditi most z vozovi; zagraditi vhod v stavbo; zagraditi s kamni, z žico / lava je reko zagradila in nastalo je jezero / otroci so zagradili ribe v kotanjo // v zvezi zagraditi pot onemogočiti komu prehod: razširil je roke in ji zagradil pot; zagraditi sovražniku pot proti jugu; pren., ekspr. zagraditi komu pot do uspeha zagradíti se knjiž. narediti se nedostopnega za kaj: pesnik se je zagradil od ostalega sveta; zagraditi se pred življenjsko resničnostjo zagrajèn -êna -o: z desko zagrajen del vrta; pot nazaj mu je zagrajena ♪
  10.      zagrajeváti  -újem nedov. (á ȗ) z nameščanjem česa omejevati kak prostor, da je dostop, gibanje onemogočeno: zagrajevati vhode / zagrajevati vrata z omarami / redko zagrajevati travnike ograjevati // v zvezi zagrajevati pot onemogočati komu prehod: zagrajeval je sosedom pot čez travnik; pren., ekspr. nihče mu ni zagrajeval poti do uspeha zagrajeváti se knjiž. delati se nedostopnega za kaj: zagrajeval se je pred sorodniki ♪
  11.      zagrénjati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. greniti: te razmere so ljudem zagrenjale življenje / to ga je zagrenjalo ♪
  12.      zagrešíti  -ím dov., zagréši; zagréšil (ȋ í) povzročiti kaj slabega, nepravilnega: zagrešiti prometno nesrečo / zagrešiti izdajstvo, rop, umor / zagrešiti napako, spodrsljaj; s tem dejanjem je zagrešil veliko neumnost / šalj. v mladosti je zagrešil nekaj pesmi napisal ♦ jur. zagrešiti kaznivo dejanje // rel. narediti kaj zlasti moralno slabega, oporečnega: obžaluje vse, kar je zagrešil; zagrešiti kaj proti komu, nad kom / z notranjim predmetom zagrešiti greh zagrešíti se star. pregrešiti se: zagrešiti se proti komu; s tem se je hudo zagrešil zagrešèn -êna -o: popraviti zagrešene napake ♪
  13.      zagréti  -gréjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. knjiž. segreti: zagreti vodo / zagreti prostor ogreti / pijača te bo zagrela; zagreti se s hojo 2. ekspr. navdušiti: zagreti koga za umetnost; zagreti se za delo, študij / film ga ni zagrel // razvneti: govornik je zagrel poslušalce; ob teh spominih se je zagrel / očitek ga je zagrel vznemiril, razburil zagrét -a -o: zagret rodoljub; zagreta soba; prisl.: zagreto razpravljati o čem ♪
  14.      zagrévati  -am nedov. (ẹ́) 1. knjiž. segrevati: zagrevati vodo / zagrevati rastlinjak ogrevati; zagrevati si roke pri peči greti 2. ekspr. navduševati: s svojim plesom je zagrevala občinstvo ♪
  15.      zagrézati  -am in zagrézati se -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. ugrezati se, pogrezati se: zagrezati v močvirje / zagrezati v dolgove ♪
  16.      zagrézniti  -em in zagrézniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. ugrezniti se, pogrezniti se: zagrezniti v blato; čoln je zagreznil v pesek / vesla so zagreznila; z roko zagrezniti v vodo / zagrezniti v stroške zagrézniti se pogrezniti se, poglobiti se: zagrezniti se v branje, misli / zagrezniti se vase zagréznjen -a -o: zagreznjen v dolgove; zagreznjeno kolo ♪
  17.      zagrínjati  -am nedov. (í) 1. zakrivati kako stvar z nameščanjem tkanine, papirja čez njo, pred njo: zagrinjati okna z zavesami; zagrinjati se z rjuho / zagrinjati zavese razprostirati, nameščati jih, da kaj zakrivajo // biti nameščen, razprostrt pred kako stvarjo, čez kako stvar in jo zakrivati: zavesa zagrinja oder, vhod; pren., knjiž. zagrinjati komu resnico 2. zakrivati kako stvar z nameščanjem kake snovi po njej, čez njo: zagrinjati fižol v jamicah / zagrinjati jamice / ekspr. zagrinjati grob / valovi zagrinjajo čoln / ekspr. sneg zagrinja pokrajino 3. ekspr. s svojo pojavitvijo, nastajanjem delati, povzročati, da postaja kaj nevidno, nezaznavno: megla, mrak zagrinja polja / oblaki zagrinjajo sonce zakrivajo, zastirajo ♪
  18.      zagrníti  in zagŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. zakriti kako stvar z namestitvijo tkanine, papirja čez njo, pred njo: zagrniti kip, ponesrečenca; zagrniti okno, vhod; zagrniti z odejo, zaveso; zagrniti se čez glavo / zagrniti se v plašč / zagrniti zaveso razprostreti, namestiti jo, da kaj zakriva; pren., knjiž. z besedami skušati zagrniti resnico 2. zakriti kako stvar z namestitvijo kake snovi po njej, čez njo: zagrniti gomolj, seme s prstjo / vihar je zagrnil padle s peskom / zagrniti jamico, jarek / ekspr. zagrniti grob / velik val zagrne čoln, plavalca / ekspr. sneg zagrne pokrajino 3. ekspr. s svojo pojavitvijo, nastankom narediti, povzročiti, da postane kaj nevidno, nezaznavno: megla, mrak zagrne poti / mir, molk zagrne vas / oblak zagrne luno zakrije, zastre ● ekspr. vse to je že zagrnil mrak je že (skoraj) pozabljeno; ekspr. mesto zagrne žalost prevzame v zelo veliki stopnji; ekspr. zakaj si se zagrnil v molk, z molkom si trdovratno umolknil zagŕnjen -a -o: zagrnjeno okno ♪
  19.      zagrôben  -bna -o prid. (ō) knjiž. 1. posmrten: verovati v zagrobno življenje 2. onstranski: junak pesnitve potuje po zagrobnem carstvu / privid zagrobnih prikazni ● knjiž. spregovoriti z zagrobnim glasom zamolklim, votlim ♪
  20.      zagrôbnost  -i ž (ō) knjiž. posmrtnost: pojmovanje zagrobnosti ♪
  21.      zagrozíti  -ím dov., zagrózil (ȋ í) obljubiti, napovedati komu kaj neprijetnega, hudega: zagrozil mu je, da se bo maščeval; zagroziti komu s kaznijo, tožbo / le čakaj, mu je zagrozil // zastrašujoče zamahniti s čim: zagroziti komu s palico, pestjo zagrozíti se zastar. razjeziti se: ko je to slišal, se je zagrozil nad njim zagrožèn -êna -o: zagrožena kazen ♪
  22.      zahájati  -am nedov. (ȃ) 1. spuščati se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zahaja / sonce že zahaja za goro ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno prihajati pod obzorje 2. nehote, nenameravano spreminjati smer gibanja, hoje: v temi je pogosto zahajal s poti / zahajati vstran / ekspr. med pripovedovanjem rad zahaja stran od bistvenega 3. knjiž. (večkrat) hoditi: ob nedeljah zahaja k prijateljem, v gostilno / zahajati na lov; redno zahaja v gledališče ● ekspr. biti doma tam, kjer sonce zahaja na zahodu; ekspr. igralčeva slava že zahaja mineva; zahajati v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obisk h komu zahajajóč -a -e: zahajajoče sonce ♪
  23.      zahírati  -am dov. (ȋ) knjiž. 1. zaostati v rasti, telesnem razvoju: piščanci zahirajo zaradi bolezni, pomanjkanja toplote 2. oslabeti, onemoči: veliko ljudi je zahiralo od lakote in pomrlo zahíran -a -o: zahiran otrok ♪
  24.      zahíšje  -a s (ȋ) knjiž. prostor za hišo: drevo v zahišju ♪
  25.      zahitéti  -ím dov., zahítel (ẹ́ í) knjiž. pohiteti: zahitel je za njo / ekspr. to ni res, je zahitela hitro rekla, povedala ♪

   17.201 17.226 17.251 17.276 17.301 17.326 17.351 17.376 17.401 17.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA