Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nji (17.176-17.200)


  1.      vzplamtévati  -am nedov. (ẹ́) 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni ♪
  2.      vzplapoláti  -ám dov. (á ȃ) 1. viseč valujoče se premakniti zaradi premikanja zraka: zapihal je veter in zastave so vzplapolale / lasje so ji vzplapolali v vetru 2. višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapola in ugasne // zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapola / suho dračje je visoko vzplapolalo; kozolec je vzplapolal kakor plamenica / ob vsakem pihu sveča vzplapola 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapola jeza, strast / nasilje je spet vzplapolalo ♪
  3.      vzplapolávati  -am nedov. (ȃ) 1. viseč v presledkih valujoče se gibati zaradi premikanja zraka: zastave vzplapolavajo / dolgi lasje so ji vzplapolavali v vetru 2. večkrat višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapolava // večkrat zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapolava in ugaša / po gričih vzplapolavajo kresovi 3. knjiž. pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapolava blesk, strast vzplapolavajóč -a -e: vzplapolavajoč ogenj ♪
  4.      vzpláti  vzpóljem dov., vzpôlji vzpoljíte; vzplál in vzplàl (á ọ́) 1. napeti se in upasti: nosnice so mu vzplale / knjiž. prsi so ji vzplale // knjiž. vzvaloviti: jezero, morje vzpolje / v žilah mu vzpolje kri začne hitreje teči, krožiti; plamen visoko vzpolje vzplapola 2. knjiž., ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njem vzpolje nova moč / v srcu vzpolje zavist ● knjiž., ekspr. ob tej nesramnosti je v njem vzplalo se je zelo razjezil, razburil ♪
  5.      vzpòn  vzpôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od vzpeti se: alpinisti so ponovili vzpon; plezalni vzpon; vzpon na goro; vzpon in sestop / vzpon ceste je velik / gospodarski, politični vzpon koga; umetniški vzpon gledališča; vzpon kvalitete, proizvodnje / publ.: ta dejavnost je v stalnem vzponu; umreti v vzponu moči 2. svet, ki je čedalje višji v določeni smeri: dolg, strm vzpon / cesta, proga ima več vzponov in spustov 3. razmerje med višinsko razliko v smeri navzgor in vodoravno oddaljenostjo dveh točk: izračunati vzpon; vzpon in padec 4. kar kaže, izraža, da je prišlo kaj na višjo jakostno, kakovostno stopnjo: izdelek predstavlja velik vzpon našega gospodarstva; ta podoba je zadnji mojstrov vzpon ◊ alp. letni, zimski vzpon; prvenstveni vzpon po smeri, ki je ni še nihče preplezal; geom. vzpon tangens naklonskega kota premice ali ravnine; žel. odločilni vzpon največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka ♪
  6.      vzporedíti  -ím dov., vzporédil; vzporejèn (ȋ í) 1. narediti, da kaj pride vzporedno, vštric z drugim: pognal je konja, da je voz vzporedil z njegovim / vzporediti svoj korak z njenim uskladiti 2. knjiž. narediti primerjavo; primeriti: vzporediti podatke med seboj, z drugimi / vzporediti njegovo delo najboljšemu vzporedíti se zastar. razporediti se, postaviti se: vzporediti se okrog česa / vzporediti se v vrsto ♪
  7.      vzporédje  -a s (ẹ̑) knjiž. 1. vzporeden odnos: ugotoviti vzporedje 2. kar je vzporedno čemu, s čim: ta trojica koroških kulturnih delavcev je vzporedje Levstiku, Jurčiču in Stritarju / besedna, stavčna vzporedja ♪
  8.      vzporédnica  -e ž (ẹ̑) 1. geom. premica, vzporedna dani premici ali dani ravnini: narisati, potegniti vzporednico; vzporednica in pravokotnica 2. vzporedna pot, cesta: asfaltirati vzporednico; vzporednica glavne ceste, h glavni cesti 3. oddelek na večji šoli, nastal zaradi prevelikega števila učencev, ki spadajo v isti razred; paralelka: odpreti novo vzporednico; učiti v vzporednicah / slovenske vzporednice na italijanski šoli oddelki 4. knjiž. kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje: odkriti več vzporednic med slikama; idejna, stilna vzporednica / ta nagrada je nekakšna vzporednica Nobelove nagrade ♦ lingv. domače besede in njihove tuje vzporednice 5. publ. primerjanje, enačenje: te vzporednice ne sprejemam / potegniti vzporednico čemu, s čim ♪
  9.      vzporédnik  -a m (ẹ̑) 1. geogr. vsak od umišljenih krogov na zemeljski površini, vzporeden ekvatorju: kraja ležita na istem vzporedniku; državna meja teče po 38. vzporedniku; poldnevniki in vzporedniki / krajevni vzporednik vzporednik določenega kraja; vzporedniki južne, severne zemljepisne širine / zemeljski vzporednik ∙ publ. potoval je skoraj po vseh vzporednikih in poldnevnikih po vsem svetu ♦ astr. nebesni vzporednik vsak od umišljenih krogov na nebesni krogli, vzporeden nebesnemu ekvatorju; geom. vzporednik krožnica, v kateri seka vrtenino ravnina, pravokotna na osi; navt. višinski vzporednik umišljen krog, vzporeden z obzorjem 2. knjiž. umetnik, ki ima glede na kakega drugega umetnika enake, podobne lastnosti, značilnosti: pesnikovi vzporedniki in posnemovalci; stilni vzporednik slikarja ♪
  10.      vzporéjati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da kaj pride vzporedno, vštric z drugim: vzporejati dirjajoče konje / vzporejati korake 2. knjiž. primerjati: vzporejati sezname, številke / vzporejati vaškega otroka mestnemu; rad se vzporeja s pomembnimi ljudmi vzporejajóč -a -e: vzporejajoč podatke različnih virov priti do zanimivih ugotovitev ♪
  11.      vzpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da začne obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostaviti mir, red; vzpostaviti ravnotežje v gospodarskem razvoju; vzpostaviti drugačno družbeno ureditev / vzpostaviti diplomatske odnose, stike; po kurirju vzpostaviti zvezo s četo; vzpostaviti radijsko, telefonsko zvezo / vzpostaviti redni promet med naselji // knjiž. uresničiti, uveljaviti: vzpostaviti nove norme; vzpostaviti se kot subjekt ♦ jur. vzpostaviti poslancu imunitetno pravico narediti, da zanj ponovno velja 2. knjiž. postaviti, sestaviti: vzpostaviti sposobno ekipo, organizacijo / vzpostaviti novo vlado / vzpostaviti oporišča 3. knjiž. obnoviti, znova ustvariti: vzpostaviti nekdanje kraljestvo; vzpostaviti prejšnje, prvotno stanje / teoretično vzpostaviti izumrli jezik 4. zastar. znova postaviti, ustoličiti: vzpostaviti prejšnjega predsednika / vzpostaviti koga na prestolu vzpostávljen -a -o: znova vzpostavljen promet; vzpostavljeno zaupanje ♪
  12.      vzpostávljati  -am nedov. (á) 1. delati, prizadevati si, da začenja obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostavljati red v državi / vzpostavljati gospodarske stike z drugo državo; vzpostavljati prometne, telefonske zveze / vzpostavljati novo oblast // knjiž. uresničevati, uveljavljati: ta dejstva vzpostavljajo drugačno razmerje / umetnost vzpostavljajo estetski odnosi 2. knjiž. postavljati, sestavljati: vzpostavljati komisije / vzpostavljati vojaška oporišča 3. knjiž. obnavljati, znova ustvarjati: vzpostavljati prvotno stanje; vzpostavljati pretrgane zveze ♪
  13.      vzprasketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) knjiž. zaprasketati: na ognjišču je vzprasketal ogenj / vzprasketali so streli iz pušk ♪
  14.      vzpŕhniti  -em dov. (ŕ ȓ) knjiž. prhniti: konj vzprhne in zdrvi po cesti / z drevesa vzprhne ptica ♪
  15.      vzpríčo  in vzpričo predl. (í) star., z rodilnikom 1. zaradi: vzpričo takih nevarnosti so bili zelo previdni / v vezniški rabi te knjige ni napisal strokovnjak, vzpričo tega razumemo njene slabe strani 2. vpričo: bila je edina, vzpričo katere se je lahko vedel naravno ♪
  16.      vzradostíti  -ím dov., vzradóstil (ȋ í) knjiž. razveseliti, osrečiti: vabilo ga je vzradostilo; vzradostiti koga z novico vzradostíti se razveseliti se: vzradostiti se ob novici / ekspr. srce se mu vzradosti vzradoščèn -êna -o: vzradoščen klic, obraz; biti vzradoščen; prisl.: vzradoščeno pogledati ♪
  17.      vzradoščênost  -i ž (é) knjiž. veselje, sreča: vzradoščenosti ni mogel prikriti; vzradoščenost obdarjenih ♪
  18.      vzradováti  -újem dov. (á ȗ) knjiž. razveseliti, osrečiti: prihod reševalcev jih je vzradoval vzradováti se razveseliti se: vzradovati se srečanja, znanca / ekspr. duša se mu vzraduje vzradován -a -o: vzradovan obraz ♪
  19.      vzrát  -í in -i ž (ȃ) nav. mn., nar. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: orač obrača živino na vzrateh ♪
  20.      vzravnáti  -ám dov. (á ȃ) narediti, da pride kaj v pokončen položaj: vzravnati hrbet, telo ∙ ekspr. po zmagi so ljudje spet vzravnali hrbte so postali ponosni, neuklonljivi; so postali načelni, značajni vzravnáti se priti v pokončen položaj: hrbet sklonjenega se vzravna // narediti, da pride trup v pokončen položaj: ležeči, sključeni se vzravna; vzravnati se v sedlu; kljubovalno, ponosno se vzravnati / medved se vzravna na zadnjih nogah vzravnán -a -o: vzravnana drža ∙ ekspr. biti celo življenje vzravnan človek ponosen, neuklonljiv; prisl.: držati se, hoditi vzravnano ♪
  21.      vzróčen  -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na vzrok: vzročni in posledični vidik; vzročna utemeljenost / ugotoviti med pojavi vzročno zvezo / vzročno mišljenje mišljenje, ki iz skupnega nastajanja pojavov sklepa, da je eden od njih vzrok drugemu, drugim ♦ lingv. vzročni prislov, veznik; vzročno priredje priredje, v katerem drugi stavek prvega pojasnjuje glede na vzrok; med. vzročno zdravljenje zdravljenje, s katerim se želi odpraviti vzrok bolezni vzróčno prisl.: vzročno povezati pojave ♪
  22.      vzročník  in vzróčnik -a m (í; ọ̑) knjiž. vzrok, povzročitelj: odkriti, ugotoviti vzročnik; subjektivni vzročnik je človek; vzročniki bolezni ♪
  23.      vzropotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) knjiž. zaropotati: stroj vzropota / budilka vzropota ♪
  24.      vzšuméti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. zašumeti: pod nogami vzšumi listje ♪
  25.      vztléti  -ím dov., vztlì (ẹ́ í) 1. začeti goreti počasi in brez plamena: žerjavica vztli 2. ekspr. začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito: ljubezen med njima je spet vztlela / v srcu vztli upanje / vztlela je iskra upora // pokazati se v majhni meri: v njenih očeh vztli kljubovalnost / v pogledu vztli plamenček zanimanja ♪

   17.051 17.076 17.101 17.126 17.151 17.176 17.201 17.226 17.251 17.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA