Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nji (16.451-16.475)



  1.      véjavica  -e ž (ẹ̑) knjiž. metež: vejavica se je polegla / snežna vejavica
  2.      véjica  -e ž (ẹ̑) 1. manjšalnica od veja: vejice se sušijo; odlomiti vejico; grm je pognal nove vejice; pušpanova, smrekova vejica / za klobuk zataknjena vejica / vejica asparagusa ∙ knjiž., ekspr. odposlanec z oljkovo vejico z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva; v rokah drži palmovo vejico kot simbol zmage 2. lingv. ločilo, ki označuje priredno razmerje v besedni zvezi, loči med seboj stavke iste povedi ter pristavek, vrinek od sobesedila: napisati vejico; v nalogi manjka nekaj vejic; stava vejice 3. nav. mn., knjiž. trepalnica: ima goste, črne vejice ◊ lov. zelena vejica navadno trikraki vršiček iglavca na levi strani klobuka kot lovsko stanovsko znamenje; vejica divjadi zelena vejica, ki se položi uplenjeni veliki divjadi pri pozdravu lovini na leva pleča ali levo perut; vejica plena zelena vejica, ki si jo lovec zatakne na desno stran klobuka ob uplenitvi velike divjadi; mat. decimalna vejica grafično znamenje, ki loči enice od desetin
  3.      vék 1 -a m (ẹ̑) 1. navadno s prilastkom daljša doba, daljše obdobje zgodovine: kamnine iz davnih vekov; proučevati pretekle veke / antični vek; prazgodovinski veki / publ. naš vek je vek tehnike naša doba je doba tehnike / veke dolg, trajajoč ♦ geol. novi, srednji, stari zemeljski vek; zgod. novi, srednji, stari vek 2. star. stoletje: od takrat je minilo že pol veka / zgodovina 19. veka ● ekspr. obljubljali so jim zlati vek zelo ugodno življenje; zastar. ves svoj vek je preživel v domači vasi vse svoje življenje; publ. društvo ni bilo dolgega veka ni dolgo obstajalo; star. tako je že od vekov od zdavnaj, zelo dolgo; star. na vek sta si dala slovo za zmeraj; vznes. na vekov veke bo slovelo tvoje ime zmeraj, vedno
  4.      velár  -a m () lingv. soglasnik, tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom; mehkonebnik: velari g, h, k
  5.      veláren  -rna -o prid. () lingv. tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom; mehkoneben: velarna zapora / velarni l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu, trdi l
  6.      velecénjen  -a -o prid. (ẹ́) knjiž. zelo cenjen, spoštovan: slavnostni sprejem velecenjenih gostov / v vljudnostnem nagovoru velecenjene poslušalke in poslušalci
  7.      vèleimeníten  -tna -o prid. (-) knjiž. zelo imeniten: veleimeniten človek / veleimeniten avtomobil
  8.      vèlekúščar  -ja m (-ū) knjiž. velik izumrli, kuščarju podoben plazilec: okostje velekuščarja / kopenski, morski velekuščarji
  9.      velélnik  -a [tudi n] m (ẹ̑) 1. lingv. glagolska oblika za izražanje velelnega naklona: druga oseba velelnika; naglas velelnika // velelni naklon: poved v velelniku 2. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: delati ljudem dobro je njegov etični velelnik
  10.      vèlepomémben  -bna -o prid. (-ẹ̄) knjiž. zelo pomemben: velepomemben dogodek / velepomembna oseba
  11.      vèleslálom  -a m (-) šport. smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec smuča po strmini med redko postavljenimi vratci: tekmovati v veleslalomu; zmagovalec v veleslalomu / paralelni veleslalom pri katerem na vzporednih progah hkrati smučata dva tekmovalca // tekmovanje v tej disciplini: nastopiti v veleslalomu; favorit veleslaloma / društveni, mednarodni veleslalom / žarg. v prvem veleslalomu je izpadel v prvi vožnji veleslaloma
  12.      vèlespoštován  -a -o prid. (-á) knjiž. zelo spoštovan: zasluge tega velespoštovanega moža so zelo velike / v vljudnostnem nagovoru velespoštovane gospe
  13.      vèleučèn  -êna -o prid. (- -é) knjiž. zelo učen: veleučen človek / v vljudnostnem nagovoru veleučeni gospod profesor
  14.      vèleugléden  -dna -o prid. (-ẹ́ -ẹ̄) knjiž. zelo ugleden: veleugledna rodbina
  15.      vèleúm  -a m (-) knjiž. genij: odkritja veleuma / matematični, pesniški veleum ● knjiž., redko občudovati njegov veleum izvirno ustvarjalni um, duh
  16.      veleúmen  -mna -o prid. (ú ū) knjiž. genialen: veleumen pesnik, znanstvenik / veleumna iznajdba
  17.      veleúmnost  -i ž (ú) knjiž. genialnost: občudovati veleumnost koga
  18.      velíčanje  -a s () knjiž. poveličevanje, povzdigovanje: veličanje ljubezni
  19.      veličánstven  -a -o prid. () knjiž. veličasten: veličanstven sprejem zmagovalcev / veličanstven mir
  20.      veličánstvenost  -i ž () knjiž. veličastnost: veličanstvenost sprejema pri kralju / veličanstvenost marmornih kipov
  21.      veličást  -i ž () knjiž. veličastnost: veličast reke Nila / veličast pesnitve
  22.      veličásten  -tna -o prid., veličástnejši (á ā) ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi a) velike razsežnosti: veličastne gore, smreke; veličastna stavba / sprejem je bil veličasten b) velikega števila: veličastna množica je bila v sprevodu c) slovesnosti, zanosa: spregovoriti z veličastnim glasom č) velike pomembnosti: veličasten dogodek; doseči veličastno zmago / veličastna pesnitev // ki se nanaša na kaj, kar zaradi določenih lastnosti vzbuja pozornost, občudovanje: veličasten razgled / vtisi o razstavi so veličastni / z veličastnim prezirom gledati okoli sebe veličástno prisl.: veličastno jezditi na konju; veličastno slaviti zmago ♦ muz. veličastno označba za izraz izvajanja maestozo; sam.: nekaj veličastnega je v njihovem ravnanju
  23.      veličástje  -a s () knjiž. veličastnost: veličastje gradu; veličastje gor / ekspr. pomlad je v vsem veličastju prišla v deželo
  24.      velíčati  -am nedov. () knjiž. poveličevati, povzdigovati: veličati lepoto narave / veličati zmago / veličati junake slaviti velíčati se bahati se, postavljati se: veličati se pred kom; veliča se, da je najbolj pameten
  25.      veličàv  -áva -o stil. velíčav -a -o prid. ( á; ) knjiž. bahav, prevzeten: veličav človek / veličave navade / veličave misli veličávo stil. velíčavo prisl.: veličavo se ozirati na vse strani

   16.326 16.351 16.376 16.401 16.426 16.451 16.476 16.501 16.526 16.551  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA