Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nji (15.751-15.775)
- trípŕst -a -o prid. (ȋ-ȓ ȋ-r̄) ki ima tri prste: triprsti invalid / triprsta desnica / triprste delovne rokavice delovne rokavice s prostim palcem in kazalcem ♦ zool. triprsti detel črno-bela ptica s tremi prsti in z rumeno liso na temenu, Picoides tridactylus; triprsti lenivec lenivec s po tremi prsti na sprednjih in zadnjih nogah, Bradypus tridactylus ♪
- tríptih tudi tríptihon -a m (ȋ) 1. um. tri poslikane ali reliefno okrašene skupaj se držeče plošče: gotski triptih; težek, velik triptih; krilo triptiha / odpreti triptih premična dela triptiha; oltarni triptih // likovna dela na teh ploščah: naslikati triptih; avtor triptiha 2. pri starih Rimljanih tri povoščene med seboj povezane tablice za pisanje: popisati triptih 3. knjiž. iz treh delov sestavljeno umetniško delo, zlasti literarno: ta roman je triptih / Triptih Agate Schwarzkobler // snovno, vsebinsko povezana skupina treh umetniških del, zlasti literarnih; trilogija: napisati triptih; filmski triptih; triptih tragedij ♪
- trírôgeljnik in trírógeljnik -a [gǝl] m (ȋ-ȏ; ȋ-ọ̑) 1. nekdaj klobuk s krajevci, oblikovanimi v tri roglje: dati trirogeljnik na glavo; gospod s trirogeljnikom / admiralski trirogeljnik; napoleonski trirogeljnik klobuk s spredaj in zadaj navzgor zavihanimi krajevci s po enim rogljem na vsaki strani 2. knjiž. harpuna, vilice: loviti s trirogeljnikom ♪
- triúmf -a m (ȗ) 1. pri starih Rimljanih slavnostni sprejem zmagovitega vojskovodje in njegove vojske v Rimu: prirediti triumf / voditi zajete vojake v triumfu v sprevodu ob tem sprejemu 2. knjiž. izredna, velika zmaga: triumf je pripadel našemu moštvu; triumf nad sovražnikom / triumf razuma // zmagoslavje: komaj se je premagal, da je skril svoj triumf; triumf zmagovalcev / z velikim triumfom je razkazoval svoj plen 3. knjiž. izreden, velik uspeh: pevka je doživljala same triumfe ♪
- triumfátor -ja m (ȃ) pri starih Rimljanih zmagoviti vojskovodja, ki se mu priredi triumf: znameniti vojskovodja in triumfator; voz triumfatorja ∙ knjiž. vrnil se je kot triumfator (slavljen) zmagovalec ♪
- triumfírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. 1. zmagovati: v dirki so triumfirali domači konji; moštvo spet triumfira; stranka je triumfirala na volitvah; triumfirati nad sovražnikom premagati ga / resnica in pravica sta končno triumfirali 2. čutiti, izražati zmagoslavje: prezgodaj, naskrivaj triumfirati / pa sem le imel prav, je triumfiral triumfirajóč -a -e: triumfirajoči posmeh; triumfirajoča resnica ♪
- triumvirát -a m (ȃ) 1. pri starih Rimljanih skupna javna služba treh uradnikov: razvoj triumvirata 2. pri starih Rimljanih vladanje treh oblastnikov, ki si med seboj delijo oblast: ob koncu republike je prišlo do triumvirata / prvi triumvirat vladanje Cezarja, Pompeja in Krasa // skupina takih treh oblastnikov: sestaviti triumvirat; oblast triumvirata 3. knjiž. skupina treh pomembnih, vodilnih oseb, trojica: stavko je vodil triumvirat / triumvirat Jurčič, Levstik, Stritar ♪
- triviálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. vsebinsko prazen, obrabljen, malovreden: trivialni dovtipi; trivialne misli / trivialna melodija / trivialen okus poslušalcev 2. vsakdanji, nepomemben: trivialne malenkosti; to so trivialne stvari; trivialno vprašanje ● trivialna šola v stari Avstriji osnovna šola v manjših krajih z najosnovnejšim učnim programom ◊ lit. trivialna literatura množično razširjena, navadno umetniško manj vredna literatura; mat. trivialna rešitev enačbe takoj razvidna ♪
- trivializírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. delati kaj vsakdanje, nepomembno: trivializirati nekatere prizore v drami ♪
- triviálnost -i ž (ȃ) knjiž. 1. vsebinska praznost, obrabljenost, malovrednost: pesmim so očitali trivialnost / trivialnost melodike / opozarjali so ga na površnosti in trivialnosti v spisu 2. vsakdanjost, nepomembnost: povezovanje vzvišenosti in trivialnosti / trivialnost pogovorov ga jezi ♪
- trívij -a m (í) v srednjem veku nižja stopnja elementarne, začetne šole: končati trivij; v triviju so se učili gramatiko, retoriko in dialektiko; trivij in kvadrivij // skupina predmetov, ki se poučuje na tej stopnji: pouk trivija ♪
- trizób -a m (ọ̑) 1. v grški in rimski mitologiji sulica s tremi vzporednimi roglji kot žezlo boga Pozejdona oziroma Neptuna: kip Neptuna s trizobom 2. knjiž. harpuna, vilice: loviti ribe s trizobom ♪
- tŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 1. navadno s skrčenim kazalcem udarjati po vratih, izražajoč prošnjo za vstop: nekdo trka; narahlo, odločno trkati / trkati na okno, vrata / ni trkal, počasi je odprl vrata in vstopil potrkal; ekspr. kaj trkaš tako pozno s trkanjem kličeš 2. narahlo udarjati po čem, navadno z določenim namenom: trkati s petami ob tla; trkati z nožem po krožniku; trkati s svinčnikom po mizi / detel s kljunom trka po deblu / ekspr. dež trka na šipe // delati, da kaj večkrat zapovrstjo pride v sunkovit dotik s čim: prijel ju je za lase in trkal njuni glavi ♦ etn. trkati pirhe s trkljanjem pirha prizadevati si zadeti druge pirhe // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotikati kozarcev drugih: trkali so in si nazdravljali / trkati na zdravje 3. premikajoč se večkrat zapovrstjo priti v sunkovit dotik: krogle na balinišču so trkale druga ob drugo; privezani čolni so
trkali ob pomol / vešče so trkale v žarnico se zaletavale 4. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa; strkavati: trkati prah z listov; trkati sneg s škornjev 5. napadati z glavo, rogovi: kozliček trka; ovni se trkajo / pazi, ta ovca trka 6. ekspr., v zvezi z na prizadevati si vzbuditi kaj: trkati na čustva, poštenost ljudi; trkati na slovensko narodno zavest / trkati na srce, vest koga ● knjiž. dan trka na okno, okna dani se; pog., ekspr. ali te luna trka zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno; nar. fantje so hodili trkat vasovat k dekletom; trkati na vrata ekspr. lakota, zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; ekspr. to vprašanje trka na vrata naših učiteljev to vprašanje bodo morali rešiti učitelji; publ. vi trkate na odprta vrata zahtevate to, prosite za to, kar je že dano; ekspr. njemu ni treba trkati na nobena vrata vse mu uredijo drugi;
ekspr. zaman je trkal pri sosedih prosil; bibl. trkajte in se vam bo odprlo vztrajna prošnja je uslišana tŕkati se ekspr., v zvezi z na, po z rahlim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz sem to storil, se je trkal na prsi, po prsih; tebi tukaj malo manjka, se je trkal po čelu; trkal se je po žepu, da ima še dosti denarja ∙ ekspr. ponosno se je trkal na svoje prsi se je hvalil, bahal; ekspr. nič se ne trkaj na prsi, zdaj je prepozno ne izražaj obžalovanja trkáje: hodil je, trkaje s peto ob tla trkajóč -a -e: trkajoč s palico, je vstopil; druga ob drugo trkajoče krogle ♪
- tŕmež -a m (ȓ) trmoglavec: pri takem trmežu je prigovarjanje odveč ● knjiž. fantova neugnanost in trmež trma, trmoglavost ♪
- tŕmiti -im nedov. (ŕ r̄) redko trmoglaviti: trmil je in ni hotel z njim / no, boste pa videli, je trmil še naprej vztrajal pri svojem mnenju ♪
- trmogláviti -im nedov. (á ȃ) ekspr. z besedami, dejanji kazati trmoglavost, trmo: otrok trmoglavi; nekaj časa je še trmoglavil, potem pa popustil / trmoglavil je, naj se mu opraviči; šel bom, je trmoglavil vztrajal pri svojem mnenju ♪
- tŕn -a m (ŕ) 1. koničast izrastek a) pri lesnatih rastlinah: odstraniti trne s stebla; deblo in veje so porasli s trni; dolgi, kratki, ostri trni; trni in bodice / trn vrtnice ga je ranil, zbodel; izdreti, izpuliti komu trn iz prsta b) na telesu nekaterih živali: riba s trni na plavutih // temu podobna izboklina na čem: natakniti si boksar z velikimi trni; prstan s kovinskim trnom 2. teh. stožčasto orodje ali stožčasta os: vpeti trn v primež; pritrditi brusilni kolut na trn 3. ekspr., s prilastkom kar povzroča duševno trpljenje: trn ljubosumnosti, zavisti ● ekspr. v duši, srcu mu tiči trn nekaj mu povzroča duševno trpljenje; ekspr. tukaj raste sam trn samo trnje; ekspr. že dolgo sem jim trn v peti mi nasprotujejo, me ne marajo; ekspr. vsa je na trnih, ker ga še ni vznemirjena, nestrpna; pasna zaponka s trnom z delom, ki se vtakne v luknjico na
drugem koncu pasu; zmlada se trn ostri človeka je treba začeti vzgajati že v mladosti ◊ anat. trn koničast odrastek na zadnji strani vretenca; bot. listni, stebelni trn; beli trn trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi koščičastimi plodovi; glog; črni trn trnat grm z belimi cveti in koščičastimi plodovi, Prunus spinosa; kristusov trn trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti; bodčec; pasji trn trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi; čistilna krhlika; vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha ♪
- tŕnek -nka m (ȓ) kaveljček z ostjo za lovljenje rib, ki se priveže na vrvico: trnek se ribi zapiči, zasadi v grlo; izdreti trnek; natakniti vabo na trnek; trnek z zalustjo / vreči trnek (v vodo); loviti ribe na trnek ● pog., ekspr. ribiči so ves dan namakali trnke lovili (ribe); ekspr. nastaviti, vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; ekspr. prijeti, zagrabiti za trnek podleči zvijači ◊ anat. koničast odrastek na zadnji strani vretenca; trn ♪
- trnjáča -e ž (á) na zunanji strani bodičast ovratni pas za pse: nadeti psu trnjačo ♪
- tróba -e ž (ọ́) preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: narediti si trobo iz lubja; otroške trobe; trobi podoben cvet // kar je po obliki temu podobno: z rokami je napravil trobo pred usti / troba starega gramofona; vodna troba vodni vrtinec / knjiž. dati signal s trobo s hupo ∙ nar. držati, narediti trobo kazati, pokazati jezo, nejevoljo z naprej potisnjenimi ustnicami ♦ vrtn. jasminova troba okrasna vzpenjavka s pernatimi listi in velikimi zvončastimi oranžnimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Campsis radicans ♪
- tróbárvnica -e ž (ọ̑-ȃ) knjiž. tribarvna zastava: izobesiti trobarvnico; slovenska trobarvnica // trak z barvami te zastave: s trobarvnico ovit šopek ♪
- trobezljánje -a [bǝz in bez] s (ȃ) glagolnik od trobezljati: težko prenašamo njihovo trobezljanje / neumno trobezljanje ♪
- trobílo -a s (í) 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci 2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti 3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila 4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej ∙ slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa ♪
- trobíti in tróbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. igrati na trobilo: zna peti, gosti in trobiti / trobiti na trobento // dajati zvočne signale s trobilom: lovec, pastir trobi; trobiti na rog / preh.: trobentač trobi zbor, umik; brezoseb. trobilo je konec alarma ♦ lov. trobiti halali dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročati močne, doneče glasove: naučiti se trobiti; trobiti s trobento; glasno trobiti / trobiti na rog, v rog 3. dajati močne, doneče glasove: parnik trobi / rogovi, trobente trobijo // oglašati se s takimi glasovi: slon trobi 4. dajati signale s hupo: nasproti vozeči vozniki so mu trobili / avtomobili so trobili vsevprek 5. preh., slabš. glasno, vsiljivo širiti, razširjati: trobiti laži; tega ni treba trobiti po mestu; ne verjemi vsemu,
kar trobi propaganda // kar naprej govoriti, ponavljati: nehajte že trobiti eno in isto; od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo ● ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati trobèč -éča -e: trobeči lovci; trobeča godba ♪
- tróbka -e ž (ọ̄) knjiž., redko hupa: dajati znake s trobko ♪
15.626 15.651 15.676 15.701 15.726 15.751 15.776 15.801 15.826 15.851