Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nji (14.451-14.475)


  1.      srdít  -a -o prid., srdítejši (ȋ) 1. zelo jezen: biti, postajati srdit; ves srdit je začel ugovarjati // nav. ekspr. ki izraža, kaže veliko jezo: kričal je s srditim glasom; srdit obraz, pogled; srdite kretnje 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, z veliko intenzivnostjo: pograbila ga je srdita jeza; srdito grmenje topov / srdit boj, prepir srdíto prisl.: srdito mahati z rokami; srdito pogledati ♪
  2.      srebrénka  -e ž (ẹ̄) bot. rastlina s srčastimi, neenakomerno nazobčanimi listi in vijoličastimi cveti v socvetju, Lunaria: na vrtu rastejo srebrenke ● knjiž. njegova srebrenka daleč nese s srebrom okovana puška ♪
  3.      srebréti  -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž. postajati po barvi podoben srebru: nebo je začelo srebreti / polja so srebrela v mesečini ♪
  4.      srebríkast  -a -o prid. (í) knjiž. srebrnkast: srebrikasta megla; v mesečini se je zdela trava srebrikasta srebríkasto prisl.: voda se srebrikasto razliva; srebrikasto sive skale ♪
  5.      srebríkati se  -am se nedov. (ȋ) knjiž. srebrnkasto se odražati, kazati: jezero se srebrika; nad dolino se je srebrikala megla ♪
  6.      srebrína  -e ž (í) knjiž. lastnost srebrnega, srebrna barva: mesečeva srebrina; srebrina zvezd ♪
  7.      srebŕn  -a -o prid. (ȓ) 1. ki je iz srebra: srebrn kovanec; srebrn pribor; srebrna žica / srebrna kolajna, medalja kolajna, medalja, ki se podeli za drugo mesto v posameznih športnih disciplinah; srebrna plaketa; srebrna ura // srebrov: srebrni rudniki; srebrna ruda 2. take barve kot srebro: srebrni čevlji; srebrn papir / ekspr.: srebrni lasje; srebrna brada; pesn. srebrna rosa / srebrn sijaj; srebrna barva 3. ekspr. zvonek, čist: srebrn glas; srebrn smeh otrok; srebrno petje ● pog. srebrna lisica krzno severne lisice, dobljeno pozimi; srebrna poroka petindvajsetletnica poroke; ekspr. srebrna ptica letalo; ekspr. ima že srebrne nitke v laseh sive lase ◊ bot. srebrna krvomočnica alpska rastlina s srebrno dlakavimi pritličnimi listi in rožnatimi cveti, Geranium argenteum; um. srebrno risalo nekdaj risalo s srebrno konico; vrtn. srebrni javor veliko parkovno drevo z nasprotnimi, deljenimi, na spodnji strani srebrno sivimi listi, Acer saccharinum; srebrna lipa visoko okrasno drevo z velikimi premenjalnimi, na spodnji strani srebrno sivimi listi, Tilia tomentosa; srebrna smreka parkovno drevo s srebrno sivimi iglicami, Picea pungens var. glauca; zool. srebrna ribica z lesketajočimi se luskinicami pokrita žuželka, ki živi v stanovanju, Lepisma saccharina srebŕno prisl.: srebrno se lesketati; srebrno beli lasje ♪
  8.      srebrnína  -e ž (ȋ) 1. izdelki iz srebra: izdelovati srebrnino; žigi na srebrnini; srebrnina in zlatnina ∙ star. odštel mu je nekaj srebrnine srebrnega denarja 2. knjiž. lastnost srebrnega, srebrna barva: srebrnina ribjih lusk; pesn. srebrnina mesečine, zvezd / vrhovi so se svetlikali v beli srebrnini ♪
  9.      srebrníti  -ím nedov. (ȋ í) knjiž. srebriti: mesec je srebrnil morske valove / nebo se srebrni ♪
  10.      srebrovína  -e ž (í) knjiž. srebrnina: ukradli so ji vso srebrovino; sneg je bil kot iz srebrovine iz srebra ♪
  11.      sréčanec  -nca m (ẹ̑) knjiž. človek, ki ga kdo sreča: vsakemu srečancu je na novo pripovedoval zgodbo ♪
  12.      sréčanje  -a s (ẹ̑) 1. glagolnik od srečati: hotel se je izogniti srečanju z njim; doživeti nenavadno srečanje; naključno srečanje; že po prvem srečanju sta si bila všeč / tiri za srečanje vlakov / idejno je nanj vplivalo srečanje z deli klasikov marksizma 2. prihod s kom skupaj z določenim namenom: dogovoriti se za srečanje / kratko srečanje ob turški kavi / državnika sta imela več srečanj // prihod določenih ljudi skupaj z določenim namenom: organizirati srečanja; prirediti srečanje nekdanjih internirancev; mednarodno srečanje slavistov; pisateljsko srečanje / družabno, tovariško srečanje 3. tekmovanje, tekma: odigrati srečanje; košarkarsko, rokoborsko srečanje; polfinalno srečanje; srečanje atletskih reprezentanc ♪
  13.      sréčati  -am dov. (ẹ̑) 1. gibajoč, premikajoč se priti mimo koga, skupaj s kom: ni ga hotel srečati; ustavil je prvega človeka, ki ga je srečal; srečal je prijatelja; srečati koga na hodniku, na ulici, pred hišo; srečala sta se in pozdravila / avtomobila se na tej cesti ne moreta srečati // priti skupaj s kom in se z njim seznaniti: na zabavi je srečal zanimive ljudi / srečala sta se na morju spoznala / ni še srečal človeka, ki bi toliko vedel o umetnosti 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: naslednje leto srečamo pisatelja v tujini / podobne ideje srečamo tudi pri drugih pesnikih; publ. te posebnosti srečamo tudi pri drugih dvonožcih te posebnosti imajo tudi drugi dvonožci ● pog., šalj. srečati Abrahama dočakati petdeset let; ekspr. navsezgodaj sem srečal dimnikarja po ljudskem verovanju danes bom imel srečo; danes bom doživel nekaj veselega; ekspr. končno ga je srečala pamet je začel premišljeno, razsodno ravnati sréčati se 1. priti skupaj s kom, navadno z določenim namenom: državnika sta se tokrat prvič srečala; izseljenci so se srečali na pikniku; srečali se bomo na naslednji obletnici mature; srečal se je z več ljudmi istega poklica 2. odigrati tekmo, tekmovati: v posameznih tekmah so se srečali naši najboljši atleti; srečali sta se hokejski moštvi dveh sosednjih mest 3. ekspr. pridobiti določeno znanje, védenje o čem: takrat se je prvič srečal z grško dramatiko; srečati se s strokovnimi teksti 4. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečati se z ovirami, s težavami; v puščavi smo se srečali s pomanjkanjem vode ● ekspr. se bova že še srečala maščeval se ti bom; ekspr. njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; ekspr. sovražni patrulji sta se srečali na prelazu sta se spopadli ♪
  14.      srečávati  -am nedov. (ȃ) 1. gibajoč, premikajoč se prihajati mimo koga, skupaj s kom: vso pot smo srečavali znance; srečaval se je z ljudmi, ki so se vračali s polja / ogibal se je avtomobilom, s katerimi se je srečaval // prihajati skupaj s kom in se z njim seznaniti: na prireditvah srečava različne ljudi 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: take ljudi srečavamo samo na podeželju srečávati se 1. prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: začela sta se srečavati na plesih; dogovorili so se, da se ne bodo več srečavali z njimi 2. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečavati se z ovirami, s problemi; na cesti se pogosto srečavamo s poledico ♪
  15.      sréčen  -čna -o prid., sréčnejši tudi srečnéjši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki je v razmeroma trajnem stanju velikega duševnega ugodja: biti, postati srečen; upala je, da bo z njim srečna; počutiti se srečnega / srečen par; srečna družina / srečen zakon; srečna ljubezen // ki izraža, kaže tako stanje: srečen izraz na obrazu; srečen pogled // za katerega je značilno tako stanje sploh: srečni časi so za vselej minili; preživeli so lep, srečen dan; to je najsrečnejše obdobje v njegovem življenju / imeti srečno otroštvo 2. ekspr., v povedni rabi (zelo) vesel, zadovoljen: srečen je, da ribe prijemajo; najbolj srečen je, če ga pustijo pri miru; pes je ves srečen skakal okoli gospodarja; ali si zdaj srečen, ko ti je uspelo vse pokvariti 3. deležen naključnih dogodkov, okoliščin, ki vplivajo na ugoden izid, rezultat kakega dejanja, poteka: ta je srečen, vedno je prvi; mogoče boš pri prihodnjem žrebanju srečnejši / srečni dobitnik; srečni oče // v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo nad srečo koga: naredil sem izpit. Srečen ti; srečni vi, ki ne poznate skrbi 4. ki uspešno, ugodno poteka, se konča: srečen pobeg; srečen porod; želeti komu srečno vožnjo / kot vljudnostna fraza srečno pot; kot voščilo srečno novo leto // zelo ugoden, zaželen: srečne okoliščine; srečno naključje 5. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec ● ekspr. pri izbiri ni imel srečne roke slabo je izbral; to je moja srečna številka ta številka mi prinaša koristi, uspeh; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere sréčno prisl.: vse se je srečno končalo; srečno se je vrnil; srečno živeti; zdaj je že srečno doma / kot pozdrav srečno vsem skupaj; rudarski pozdrav: srečno; sam.: zavidati srečnemu ♪
  16.      srečenósec  -sca m (ọ̑) knjiž. kdor prinaša srečo: razglasili so ga za rešitelja domovine in srečenosca ♪
  17.      srečenôsen  -sna -o prid. (ó ō) knjiž. ki prinaša srečo: srečenosen človek; srečenosna štiriperesna deteljica / srečenosno število ♪
  18.      srečevánje  -a s (ȃ) glagolnik od srečevati: srečevanje z vozili iz nasprotne smeri / pripovedoval je o svojih srečevanjih z znamenitimi ljudmi ♪
  19.      srečeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. gibajoč, premikajoč se prihajati mimo koga, skupaj s kom: ljudje, ki so ga srečevali, so ga z začudenjem gledali; srečeval je same znance / srečevati avtomobile; do nesreče je prišlo, ko sta se vozili srečevali // prihajati skupaj s kom in se z njim seznaniti: na prireditvah je srečeval različne ljudi; z dekleti se je srečeval poleti na morju 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: takih ljudi v vsakdanjem življenju ne srečujemo veliko / publ. obravnavo teh problemov srečujemo tudi v strokovnih revijah ti problemi se obravnavajo srečeváti se 1. prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: v tej kavarni se srečujejo pesniki; prejšnja leta sem se z njim pogosteje srečeval 2. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečevati se s težkimi nalogami, ovirami ♪
  20.      sréčnik  -a m (ẹ̑) knjiž. srečen človek: zaljubljena srečnika / srečniki, ki so stali blizu odra, so več videli ♪
  21.      srečonósec  -sca m (ọ̑) knjiž. kdor prinaša srečo: imajo ga za srečonosca ♪
  22.      srečonôsen  -sna -o prid. (ó ō) knjiž. ki prinaša srečo: srečonosen mož / srečonosno število ♪
  23.      sréda  -e ž (ẹ̑; v pomenu sredina daj., mest. ed. v prislovni predložni zvezi ẹ́) 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: priti do srede mostu; voz se je ustavil na sredi klanca; sedi v prvi vrsti na sredi; preklati po sredi / določiti sredo palice sredino // del, predel ob tem mestu, ob tej točki: iti proti sredi trga; stopil je na sredo sobe; karta ima na sredi znak; speljati cesto po sredi travnika 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca a) glede na čas: plačati račun do srede marca; povest iz srede stoletja / vrnil se je v sredi noči sredi b) glede na dogajanje: roman je prebral le do srede; tekme ni gledal do konca, ampak je na sredi odšel 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: na obeh straneh sta okni, v sredi pa vhod; skupina šolarjev z učiteljem v sredi / z oslabljenim pomenom pot pelje v sredi med njivami 4. tretji dan v tednu: danes je sreda; že od srede ga ni; sestanek bo v sredo, 15. marca; druga sreda v aprilu / prihaja ob sredah ● držati se zlate srede zlate sredine; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; publ. ugotovili so, da je po sredi napaka da gre za napako; publ. kaj je po sredi, da ni prišel kaj se je zgodilo; publ. rad je v naši sredi med nami; publ. v tej sredi se ni počutil dobro v tem okolju; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ rel. pepelnična sreda po pustnem torku, prvi dan štiridesetdnevnega posta; prim. posredi ♪
  24.      srédi  prisl. (ẹ́) 1. navadno v zvezi z med izraža stanje v položaju s približno enako oddaljenostjo od dveh ali več mejnih točk: pot pelje sredi med njivami; na trgu sredi med stojnicami stoji spomenik / kraj leži sredi med Ljubljano in Novim mestom; sedeli so sredi med nami 2. izraža položaj, približno enako oddaljen od dveh mejnih točk: palico sredi prelomiti; pripravil je dolg govor, vendar je moral sredi prenehati na sredi ∙ preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ♪
  25.      srédi  predl. (ẹ́) z rodilnikom 1. za izražanje stanja v položaju a) s približno enako oddaljenostjo od dveh ali več mejnih točk: sredi deske izvrtati luknjo; napasti sovražnika sredi soteske / obstal je sredi ceste; sredi potoka je tolmun / izgovor črke l sredi besede; odmor v verzu sredi stopice / redko prišli so šele do sredi klanca do srede b) z enako oddaljenostjo od dveh ali več mejnih točk: sredi ceste poteka neprekinjena črta; opoldne stoji sonce točno sredi nebesnega oboka c) omejenim z več mejnimi točkami: sredi gozda je velika poseka; sredi mesta je mnogo trgovin; miza stoji sredi sobe / hiša sredi drevja; pot se vije sredi njiv / zagledal ga je sredi množice; sredi nas se je dobro počutila med nami 3. ekspr. za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: nevihta jih je presenetila sredi polja / biti sam sredi tujine v tujini 4. za izražanje dogajanja (približno) na polovici časovnega obdobja: saditi sredi aprila; sredi dneva je bil že pijan; preselil se je sredi lanskega leta; zbuditi se sredi noči / smo že sredi poletja / plačevati točno sredi meseca // za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: bilo je sredi žetve / zmotiti koga sredi dela, pogovora; sredi velikih načrtov je umrl / publ. biti sredi (političnega) dogajanja, življenja v središču // za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: sredi ploskanja je odšel iz dvorane; sredi glasnega smeha se je zaslišal krik ● sredi besede je obstal je prenehal govoriti; ekspr. to se je zgodilo sredi belega dne podnevi; vpričo vseh; ekspr. ostati sredi poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. noč ga je ujela sredi poti znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja ♪

   14.326 14.351 14.376 14.401 14.426 14.451 14.476 14.501 14.526 14.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA