Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nji (1.401-1.425)


  1.      čepéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. stati na zelo skrčenih nogah: otroci čepijo in se igrajo s peskom; pastirji čepijo okrog ognja / kokoš čepi na gredi; mačka čepi pod mizo 2. ekspr. negibno, zgrbljeno sedeti: babica ves dan čepi za pečjo; po klopeh čepijo ženske; čepi za mizo kot kup nesreče; pren. bajta čepi pod gozdom; glava mu čepi med pleči; na koncu nosa mu čepijo očala 3. pog., ekspr. biti, nahajati se kje: ves dan čepi v sobi; vsak dan smo čepeli v zasedi; mladi bi kar naprej čepeli skupaj in kramljali ● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; pog., ekspr. na vsakem sestanku čepi se ga udeleži; star. še zmeraj čepi na gruntu ga ne prepusti nasledniku; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; pog., ekspr. že dolgo čepi pri nalogi se ukvarja z njo, jo sestavlja; ekspr. že dve leti čepi v prvem razredu hodi v prvi razred; ekspr. samo doma čepi nikamor ne gre; ekspr. čepi nad svojim razredom kakor koklja nad piščanci ga skrbno varuje čepé: čepe ne morem dolgo zdržati čepèč -éča -e: čepeč na otrplih nogah; po tleh čepeči jetniki dremljejo ♪
  2.      čepún  -a m (ȗ) nar. posoda za shranjevanje osle pri košnji; oselnik: vtakniti oslo v čepun ♪
  3.      čepúr  -ja m (ú) nar. posoda za shranjevanje osle pri košnji; oselnik: Nato je pokril koso s travo, odpasal čepur in ga zaril v zemljo (A. Novačan) ♪
  4.      čerkéska  -e ž (ẹ̑) v kavkaškem okolju suknji podobno moško oblačilo: oborožena jezdeca v čerkeskah ♪
  5.      čést  -a -o prid., čéšči (ẹ̑) knjiž. pogost, pogosten: česti potresi; poplave so čedalje češče čésto prisl.: zvečer gremo često v družbo; često ne ve, kaj bi počel; često se zgodi kaj podobnega; trdi, često leseni stoli; poslej jo je češče obiskovala; najčešče ga vidiš v družbi prijateljev / češče in češče mislim nanjo ♪
  6.      čestítkar  -ja m (ȋ) knjiž. kdor čestita: prvi čestitkarji se že zbirajo ♪
  7.      čéstokrat  prisl. (ẹ̑) knjiž. mnogokrat, pogosto: čestokrat naleti na težave; čestokrat mu delamo krivico ♪
  8.      čèš  [tudi čǝš] prisl. (ȅ; ǝ̏) za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli a) rabi se samostojno, za njim lahko stoji vejica: držal se je samozavestno, češ jaz se ne bojim nikogar; iz njegovih besed je zvenela škodoželjnost, češ tebi se tudi tako godi; rekel mi je, naj sedem, češ saj se ti nikamor ne mudi b) v zvezi z da: prišla je za njo šele čez kakšne pol ure, češ da je v temi zgrešila pravo pot; zamahne z roko, češ da ni nič; zagrozil mi je, češ (da) naj se pazim ● redko priredila je veselico, kakor češ za otvoritev vrta s pretvezo, da otvarja vrt ♪
  9.      češeríka  -e ž (í) anat. žleza z notranjim izločanjem v velikih možganih; epifiza ♪
  10.      čéšnja  -e ž (ẹ̑) sadno drevo ali njegov dolgopecljati okrogli koščičasti sad: obirati, zobati češnje; saditi zgodnje češnje; cvetoča češnja; cepiti divjo češnjo; prve češnje; zardela je kot češnja; kot češnja rdeče ustnice / češnje belice, črnice, hrustavke, ranice / pog. pohištvo iz češnje češnjevega lesa ● z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka ◊ bot. kozja češnja čistilna krhlika; pasja češnja navadna krhlika; volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; igr. rdeče češnje otroško kólo ob petju pesmi s takim začetkom; vrtn. japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; judovska češnja trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi ♪
  11.      čéšnjev  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na češnjo: češnjev cvet; češnjeva koščica; češnjevo drevo / češnjev les / češnjev sok, zavitek; češnjevo vino, žganje / knjiž. češnjeva usta živo rdeča ♦ zool. češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi čéšnjevo prisl.: češnjevo rdeče ustnice ♪
  12.      četováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. boriti se, vojskovati se: on je sedel doma, ko smo mi četovali; četoval je po Šumadiji ♪
  13.      četŕt  -a m (ȓ) 1. posoda, ki meri četrtino določene mere: prijel je svoj četrt in prisedel / puste sobote brez četrtov in stare družbe 2. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne; četrt ž: ura je udarila zadnji četrt pred polnočjo ♪
  14.      četŕt  -i ž (ȓ) 1. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne: slišala je biti ure in vse četrti; zastar. do doma ima kake tri četrti ure tri četrt ure / predavanje se bo začelo danes brez akademske četrti tradicionalne četrturne zakasnitve // noga raztelešenega četveronožca s sosednjimi deli: kupil je celo zadnjo četrt vola 2. del mesta s posebnimi značilnostmi: stanuje v delavski četrti mesta; industrijska, stanovanjska četrt / mestna četrt // prva leta po 1945 najmanjša upravna enota v mestu ♪
  15.      četŕtek  -tka m (ŕ) četrti dan v tednu: jutri bo četrtek; pride v četrtek zjutraj / sestajajo se ob četrtkih ♦ etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo ♪
  16.      četrtína  -e ž (í) del na štiri enake dele razdeljene celote: prebral je prvo četrtino knjige; do četrtine napolnjena skodelica; dela za četrtino plače; četrtina jabolka ♦ mat. pet četrtin je ena cela in ena četrtina ♪
  17.      četvér  -i ž (ẹ̑) štirje konji, vpreženi v vozilo: voziti s četverjo / pripeljal se je v četver; zapreči v četver ♪
  18.      četvérček  -čka m (ẹ̑) 1. nav. mn. vsak od štirih pri enem porodu rojenih otrok: rodila je četverčke 2. hiša s štirimi popolnoma ločenimi stanovanji: zidati dvojčke in četverčke ♪
  19.      četvérka  -e ž (ẹ̑) biblio. velikost grafičnega dela z višino od 25 do 35 cm; kvart: knjiga je izšla v četverki [4°] / četverka v dragoceni vezavi ♪
  20.      četvérnica  -e ž (ẹ̑) nekdaj veriga, s katero se zapreže prednji par volov pri oranju s četverovprego ♪
  21.      četverokót  -a m (ọ̄) 1. četverokotna ploskev: četverokoti njiv in travnikov 2. zastar. četverokotnik ♪
  22.      četverovpréžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na četverovprego; štirivprežen: četverovprežni konji / četverovprežna kočija ♪
  23.      četvórček  -čka m (ọ̑) 1. nav. mn. vsak od štirih pri enem porodu rojenih otrok: trojčki in četvorčki 2. hiša s štirimi popolnoma ločenimi stanovanji: stanuje v četvorčku ◊ filat. štiri znamke, iztrgane iz pole v obliki pravokotnika; min. skupina štirih kristalov iste rudnine ♪
  24.      čevketáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) nar. živahno in brezskrbno govoriti; čebljati: v kuhinji so čevketale ženske (F. Godina) ♪
  25.      čezkolénski  -a -o prid. (ẹ̑) ki sega čez kolena: čezkolenski škornji ♪

   1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA