Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nine (626-650) 
- regresírati -am nedov. in dov. (ȋ) dajati komu denarno nadomestilo za prodajo, nakup česa po nižji ceni: regresirati delovni organizaciji izvoz; regresirati nakup semen / regresirati umetna gnojila, šolsko malico / regresirati ceno, oskrbnino ● regresirati dopust dajati delavcem, upokojencem določen znesek kot prispevek za dopust ◊ jur. zavarovalnica regresira odškodnino od povzročitelja nesreče izterja, zahteva povrnitev izplačane odškodnine na osnovi regresa regresíran -a -o: regresiran denar; mleko je regresirano ♪
- reguláren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. pravilen, navaden: regularen potek, razvoj; regularen in iregularen / regularna oblika lika / regularno delovanje mehanizma brez motenj / regularna vojska redna vojska 2. reden, ustaljen: izračunati po regularnem postopku / v regularnem času se je tekma končala neodločeno ◊ tekst. regularne pletenine pletenine, sešite iz kosov, pletenih po kroju regulárno prisl.: večje reke so skoraj regularno ohranile predslovanska imena ♪
- rekórd -a m (ọ̑) 1. najboljši uradno priznani rezultat v kaki športni disciplini: doseči rekord; rekord proge, skakalnice, stadiona / državni, osebni, svetovni rekord / športni rekordi ♦ šport. izboljšati, preseči rekord; postaviti nov rekord; priznati rekord; rekord v metu kopja, v teku na sto metrov 2. nav. ekspr. rezultat, dosežek, ki količinsko, številčno presega vse dosedanje: tovarna je dosegla nov proizvodni rekord; imeti rekord v telesni teži / dobil sem pet pisem hkrati, kar je rekord ∙ ekspr. napovedovati filmu blagajniške rekorde nadpovprečno velike dohodke od vstopnine 3. tip zahodnonemškega osebnega avtomobila znamke Opel: voziti se v (opel) rekordu ♪
- rekvirírati -am dov. in nedov. (ȋ) odvzeti premičnine zaradi nujnih potreb vojske, države, zlasti v vojnem času: rekvirirati kmetom, okupiranemu prebivalstvu; rekvirirati hrano, vozila, živino ∙ ekspr. za plezalne kline je doma rekviriral vse ustrezne železne predmete vzel rekviríran -a -o: rekvirirana hrana ♪
- rešílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rešitev: rešilni izhod; skok iz goreče hiše je bil za otroka rešilen / obšla ga je rešilna misel / rešilni avtomobil avtomobil za prevoz ponesrečenca, bolnika; rešilni jopič jopič iz nepremočljive tkanine, z vložki iz plute, ki drži človeka nad vodo ● knjiž. pričakoval je rešilno besedo odrešilno; ekspr. ta ponudba je zanj rešilna bilka izhod iz težav, rešitev ◊ navt. rešilni obroč, pas priprava za reševanje v morju, reki; sam.: pog. odpeljali so ga z rešilnim z rešilnim avtomobilom ♪
- reténcija -e ž (ẹ́) jur. pridržanje, zadržanje tuje stvari zaradi zavarovanja stroškov ali odškodnine: retencija dolžnikovih stvari ◊ fin. retencija pravica do plačevanja v tujino, določena na podlagi z izvozom ustvarjenih deviz; med. retencija urina zastoj, zastajanje urina; psih. retencija ohranjanje predstav, misli, podatkov v zavesti, spominu, pomnjenje ♪
- rezína -e ž (í) 1. navadno s prilastkom odrezan kos, košček snovi, živila v ploščati obliki: pojedel je tri rezine slanine; debela, tanka rezina telečjega mesa / ocvrte kruhove rezine / kremna rezina slaščica iz maslenega testa in kreme / narezati na rezine 2. biol. košček tkiva, pripravljen za mikroskopiranje: obarvati, pripravljati rezine 3. ed., nar. deli rozg, odrezani pri obrezovanju; rožje: pobirati rezino / trtna rezina ♪
- rêželj in réželj -žlja m (é; ẹ́) knjiž., navadno s prilastkom 1. rezina, kos: tanek reželj slanine / rezati na režlje 2. krhelj: okrasiti narezek z režlji paradižnika ♪
- ríbji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na ribe: ribji rep; ribja koščica se mu je zataknila v grlu; ribja luska, plavut; nebo je čisto kot ribje oko / ribji samec; ribja jajčeca ikre; ribje meso / ribje jate / ribje jedi; ribja juha; ribja konzerva; ribje olje olje iz svežih jeter ribe trske / ribja hrana hrana za ribe / ribja restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z ribjimi jedmi; ribja tržnica / papigi so dali ribjo kost apnenčasto ploščico, ki tvori ogrodje sipe; steznik z ribjimi kostmi z opornicami iz vosov vosatih kitov ● ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; ekspr. strmel je vanjo s svojimi ribjimi očmi hladnimi, brezizraznimi ◊ agr. ribji hrbet ali ribja kost oblikovanost trte, pri kateri se šparoni vežejo vodoravno na eno ali na obe strani žične opore; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; fot. ribje oko širokokotni objektiv, ki
zajema slikovni kot 180°; gastr. ribji ragu; ribja marinada z marinado polita riba; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; metal. ribje oko okrogla, krhka, svetla lisa s poro ali delcem žlindre v zvaru kot varilska napaka; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; obrt. ribja kost okrasni vbod, s katerim se sestavita dva kosa tkanine; rib. ribji drobiž majhne, gospodarsko nepomembne vrste rib; ribji vložek v ribolovno vodo spuščene ribe za povečanje količine rib v njej; ribja steza umetno narejen prehod za ribe čez visoke vodne pregrade; ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; um. ribji mehur okras v obliki ribjega mehurja, zlasti kot sestavni del gotskega krogovičja; vet. ribji hrbet nenormalno izbočena hrbtenica pri prašičih; zool. ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi;
ribji orel orel, ki se hrani z ribami, Pandion haliaetus; ribja pijavka pijavka, ki se prisesa na škrge, kožo rib, Piscicola geometra; ribja trakulja široka trakulja; ribja uš ríbje prisl.: ribje hladna ženska; po ribje je lovila zrak; po ribje odpirati usta molče ♪
- richelieu -ja [riš(ǝ)ljé] m (ẹ̑) obrt. vezenina, pri kateri so oblike obrobljene z zančnimi vbodi, izrezani deli tkanine pa so navadno povezani z mostiči: vesti richelieu ♪
- rípsast -a -o prid. (ȋ) ki je iz ripsa, tkanine: ripsasta obleka // podoben ripsu, tkanini: ripsasta tkanina ♪
- rób 1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob
skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih
ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju ● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob
prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu ◊ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu ♪
- róba -e ž (ọ́) 1. pog. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču; blago: prodajalka hvali svojo robo; cenena roba / obleka je iz dobre robe tkanine, blaga / galanterijska roba // izdelek, pridelek sploh: te robe smo dosti pridelali; njegovi čevlji so inozemska roba 2. pog. predmeti, stvari: razdeliti obleko, obutev in drugo robo; nakradeno robo je skril na podstrešje 3. obrt., v zvezi suha roba leseni izdelki domače obrti: izdelovati, prodajati suho robo; koš suhe robe / ribniška suha roba ♪
- rôčen -čna -o prid. (ō) nanašajoč se na roko: ročne in nožne mišice; ročna spretnost / invalidski voziček na ročni pogon; ročno in strojno izdelovanje / ročni delavec; ročna prtljaga; ročna torbica; ročne in stenske ure; potegniti ročno zavoro; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ročno orožje / ročna lekarna ♦ gled. ročna lutka lutka, ki se natakne na prste roke; teh. ročne komande; tisk. ročni stavek rôčno prisl.: ročno delati, prati; sam.: žarg., avt. potegniti ročno ročno zavoro ♪
- rôgelj -glja m (ó) 1. vsak od delov vil ali vilam podobne priprave, s katerim se nabada: vile imajo en rogelj odlomljen; roglji kopače; vilice s štirimi roglji // nav. ekspr. vsak od štrlečih delov česa: oblak je zakril rogelj luninega srpa; ovratnik s trdimi roglji / zvezda s petimi roglji kraki 2. redko rog, zlasti gamsov, srnjakov: gams z lepimi roglji / nož, nasajen na srnjakov rogelj 3. nar. ogel (tekstilnega izdelka): rogelj plenice / imeti denar zavezan v roglju rute ● nar. koroško kazati roglje kazati osle; ekspr. gorski roglji zelo koničasti vrhovi; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik ◊ bot. rogelj del pernato deljenega lista; muz. roglja glasbenih vilic; navt. rogelj del jadra, kjer se stikata dva njegova robova; teh. rogelj vsak od delov veznega elementa ♪
- rôsen stil. rosán -sna -o stil. -ó prid. (ó ȃ ó) 1. nanašajoč se na roso: rosna trava; rosno grmovje / rosen travnik; čevlje je imel rosne / rosno jutro; pesn. rosni hlad / rosna kaplja / rosno okno / rosne oči solzne; rosno čelo potno, znojno ♦ agr. rosne korenine korenine, ki poženejo iz žlahtnega dela cepljene rastline, zlasti vinske trte 2. ekspr. mlad, neizkušen: rosen mladenič; rosna deklica / rosna mladost; šestnajst let, to so rosna leta zgodnja mladost; rosno navdušenje mladostno rôsno tudi rosnó prisl.: rosno se bleščati, svetlikati ∙ evfem. ni več rosno mlad je že nekoliko starejši; ekspr. rosno mlada dekleta zelo mlada ♪
- roženína -e ž (í) trdo tkivo, ki sestavlja rogove, nohte, lase; roževina: kopitna roženina / porezati volu roženino na parkljih // snov iz tega tkiva: okviri očal iz roženine / prodajati roženino izdelke iz te snovi ◊ gozd. gostejši in temnejši les na zakrivljenem delu debla ali na spodnji strani vej pri iglavcih ♪
- rubíti in rúbiti -im nedov. (ȋ ú) opravljati rubež: prišli so rubit; rubiti pri kom ∙ tedanji oblastniki so rubili kmete jim odvzemali premičnine, premoženje ♪
- rudnína -e ž (ȋ) plinasta, tekoča ali trdna snov, nastala v naravi: raziskovati rudnine; lastnosti, nastanek rudnin; sijaj rudnin / čiste in nečiste rudnine ♦ min. debelozrnata, drobnozrnata rudnina; luskasta rudnina ki se da klati v luske; mont. separacija rudnin; petr. glavna rudnina ki nastopa v kamnini v največji množini ♪
- rudnínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rudnino: rudninska sestava kamnine / velikost rudninskih zrnc / rudninske snovi anorganske snovi, ki so potrebne za pravilno rast organizmov; rudninsko gnojilo, krmilo ♪
- rudosléd -a m (ẹ̑) jur., nekdaj prostor, na katerem je dovoljeno raziskovanje in izkoriščanje rudnine: določiti rudosled ♪
- rudosléden -dna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na rudosled: rudosledna dela / rudosledna pravica pravica do raziskovanja in izkoriščanja rudnine ♪
- rumenína -e ž (í) lastnost rumenega, rumena barva: rumenina jesenskega listja; rumenina trobentic / ekspr.: pokrajina se je svetila v rumenini v rumenkasti svetlobi; bleda rumenina sveč ∙ knjiž. rumenine na sliki so izginile rumene lise ♪
- rúte rút ž mn. (ȗ) nar. hribi, planine: Vse rute, planine, niti skalnati podvrh in planote niso mogle zadušiti glasov (D. Druškovič) ♪
- sádra -e ž (ȃ) min. rudnina kalcijev sulfat z vodo: sloji sadre / jedrnata, vlaknata sadra // knjiž. z žganjem te rudnine pridobljen bel prah, ki se, pomešan z vodo, hitro strdi; mavec: sadra za štukature; v sadri odliti portreti ♪
501 526 551 576 601 626 651 676 701 726 
