Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nič (9.526-9.550)


  1.      rávno  prisl. (á) nav. ekspr. 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: ravno on je to storil / ravno tisto obleko bom kupil; avtomobil je ustavil ravno pred hišo / ravno tak je kot oče; ravno tako govori kot njegov brat; danes sem ga ravno tam srečal kot včeraj; ravno toliko vem kot ti / v vezniški rabi: siten je, ravno zato ga ne maram; to bo treba natančno razložiti. Ravno tako ni jasno vprašanje rokov / v povedno-prislovni rabi premalo delamo, to je ravno / v medmetni rabi ravno prav, takoj pridem // z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: ne grem s teboj, ravno nalašč ne; obleka mu je ravno prav; ravno toliko časa imava, da greva v trgovino // navadno v zvezi s še izraža omejitev za uresničitev dejanja: zdaj bo ravno še čas, da prideva na ta vlak; skril se je v travi, tako da se je ravno glava še videla / ravno trideset dinarjev imam še za avtobus samo, le 2. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: ravno klical te nisem, pa če si že tu, tudi prav; dež ni ravno potreben; ravno sprti nismo, prav radi se pa nimamo // izraža nezadostno stopnjo: hrana ni ravno dobra; dekle ni ravno lepo; ni ravno najbolj pameten, je pa priden 3. izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: vlak je ravno odpeljal / v vezniški rabi zalotili so ga, ravno ko je vdrl v blagajno 4. izraža sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s stališča govorečega: ravno odhajal je, ko sem prišel / v vezniški rabi ravno ko je hotel vstopiti, ga je nagovoril neznanec 5. natančno, natanko: danes je ravno pet let od očetove smrti; ravno tri metre blaga potrebujem za plašč ● ekspr. zakaj naj plačam ravno jaz izraža nezadovoljstvo, očitek; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; iron. ti se pa ravno spoznaš na te stvari nič se ne spoznaš; ekspr. ravno treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; star. kozarček ti ne bo škodoval, če ga ravno nisi vajen čeprav ♪
  2.      ravnodúšnost  -i ž (ū) stanje ravnodušnega človeka: njena ravnodušnost ob njegovi nesreči ga je bolela; nič jih ne spravi iz ravnodušnosti; za navidezno ravnodušnostjo se je skrivala radovednost / poslušala ga je s hladno ravnodušnostjo / ekspr. očitali so mu politično ravnodušnost ♪
  3.      ravnotéžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežna lega / ravnotežne spretnosti / imeti dober ravnotežni čut ◊ anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni organ čutilo v notranjem ušesu za zaznavanje položaja glave; les. ravnotežna vlažnost lesa stanje lesa, da pri določeni temperaturi in določeni relativni vlažnosti zraka ne sprejema niti ne oddaja vlage; zool. ravnotežni mešiček mešiček na korenu tipalnice potočnega raka s čutnimi dlačicami in drobnimi peščenimi zrnci za vzdrževanje ravnotežja ♪
  4.      ravnotéžje  -a s (ẹ̑) 1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka: izgubiti, obdržati ravnotežje; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja; skodelici tehtnice sta v ravnotežju / vrvohodec s palico za ravnotežje 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje / posledice porušenega ravnotežja v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi; ravnotežje med dohodki in izdatki / ekspr. barve na sliki so v ravnotežju // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: novica je v njem porušila ravnotežje / izgubiti duševno ravnotežje / ekspr. slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja ◊ anat. organ za ravnotežje ravnotežni organ; ekon. gospodarsko ravnotežje stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem časovnem obdobju usklajene; načelo proračunskega ravnotežja načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim prejemkom ♪
  5.      razbelíti  in razbéliti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. močno segreti: razbeliti olje, železo; razbeliti peč za peko; razbeliti v ognju; s kurjenjem razbeliti; pečnice so se razbelile / ekspr. poletno sonce je razbelilo ozračje 2. nav. ekspr. povzročiti občutek velike toplote: pripeka mu je razbelila glavo razbéljen -a -o: hladiti si razbeljen obraz; od sonca razbeljene skale; razbeljeno jeklo ♪
  6.      razbéljati  -am nedov. (ẹ́) močno segrevati: razbeljati železo; pečnice so se hitro razbeljale ♪
  7.      razbíjati  -am nedov., stil. razbijála (í) 1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe ♦ fiz. razbijati atome // nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija // delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo 2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati // nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo 3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj 4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija 5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših // delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost 6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije ● ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni razbijáje: razbijaje po vratih, je zbudil otroke razbijajóč -a -e: umiriti razbijajoče srce ♪
  8.      razbíti  -bíjem dov., razbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma / razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša // narediti, povzročiti, da kaj preneha a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti ● ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš ◊ fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan razbívši zastar.: razbivši vrata, so vdrli v hišo razbít -a -o: razbita družina; skleda je razbita ležala na tleh; razbito okno; jedro društva je razbito ∙ knjiž. odgovarjal je z razbitim glasom žalostnim; publ. ozemlje je zelo razbito in nepregledno razčlenjeno; knjiž., redko pesnik je postajal vedno bolj razbit razdvojen, razklan ♪
  9.      razblíniti  -im dov. (í ȋ) nav. ekspr. 1. narediti, povzročiti, da česa ni več: njegove besede so razblinile dvome, pomisleke 2. knjiž. narediti, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: taki vložki pripoved razblinijo razblíniti se 1. prenehati biti, obstajati: megla se je že razblinila / obrisi gor so se razblinili v večernem mraku / privid se je razblinil v nič // izginiti, miniti: sanje o sreči so se razblinile; njegova slava se bo hitro razblinila / jeza, navdušenje se razblini 2. knjiž. postati neizrazit, nejasen: v nekaterih umetnostnih smereh se forma razblini razblínjen -a -o: razblinjeno veselo pričakovanje; nekateri opisi so zelo razblinjeni ♪
  10.      razblínjati  -am nedov. (í) nav. ekspr. 1. delati, povzročati, da česa ni več: razblinjati iluzije, utvare 2. knjiž. delati, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: različni opisi razblinjajo zgodbo razblínjati se 1. prenehavati biti, obstajati: dim se je začel razblinjati; prijeten občutek se razblinja kot milni mehurčki / vse se razblinja v nič // izginjati, minevati: naše upanje se razblinja / napetost in nemir sta se počasi razblinjala 2. knjiž. postajati neizrazit, nejasen: v sodobnih umetnostnih smereh se forma razblinja razblinjajóč -a -e: razblinjajoče se meglice ♪
  11.      razbójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor napada, ropa in ubija ljudi: v teh krajih je bilo veliko razbojnikov; poveljnik razbojnikov / cestni razbojnik / ekspr. ponoči se okoli naselja potika razbojnik tiger ∙ ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno ♦ jur. morski razbojnik 2. ekspr. ničvreden, malovreden človek: to so razbojniki, ne pa sosedje / kot psovka sram te bodi, razbojnik // neugnan, razposajen človek, zlasti otrok: ti razbojniki so spet razbili šipo; postal je pravi razbojnik ♪
  12.      razbójništvo  -a s (ọ̑) dejavnost razbojnikov: kaznovati zaradi razbojništva / zatirati razbojništvo // ekspr. ničvredno, malovredno dejanje: to razbojništvo ti bom le težko oprostila ♪
  13.      razbòr  -ôra m (ȍ ó) knjiž. razčlenjevanje, analiza: tako kaže razbor; kritičen, nepopoln, podroben razbor; na začetku je razbor sodobne lirike; razbor gospodarskih razmer / ta razbor je preveč oseben presoja, ocena ● zastar. nič ne reci brez razbora premisleka; knjiž. razbor pesmi je pomanjkljiv izbor ♪
  14.      razbrbráti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. na več krajih nepremišljeno reči, povedati: nič ne zamolči, vse razbrbra razbrbráti se razgovoriti se: ob kavi sta se razbrbrala ♪
  15.      razbremeníti  -ím dov., razbreménil (ȋ í) 1. (od)vzeti breme, težek predmet s česa: razbremeniti avtomobil; vozilo je treba dvigniti, da se razbremenijo vzmeti / z berglami je razbremenil bolno nogo / razbremeniti motor; pren. odkrit pogovor ga je razbremenil 2. narediti, da ima kdo manj dela, dolžnosti: otrok bo zbolel, če ga ne boste razbremenili; družine ne moremo popolnoma razbremeniti gospodinjskega dela ● obvoznica bo razbremenila ceste skozi mesto na njih bo manj prometa ◊ jur. razbremeniti posestvo hipotek razbremenjèn -êna -o: ukvarjal se je z otroki, da je bila žena razbremenjena ♪
  16.      razbrizgávati  -am nedov. (ȃ) z brizganjem delati, da pride kaj na večjo površino: razbrizgavati vodo; blato se razbrizgava na vse strani / ekspr. iskre so se razbrizgavale po kovačnici razprševale ♪
  17.      razbrízgniti  -em dov. (í ȋ) z brizganjem narediti, da pride kaj na večjo površino: kolo je razbrizgnilo blato; olje se je razbrizgnilo na vse strani / ekspr. iskre se razbrizgnejo po kovačnici razpršijo ♪
  18.      razcvèlost  in razcvêlost -i [prva oblika vǝl] ž (ǝ̀; é) stanje razcvelega: razcvelost vrtnic / ekspr. ženska razcvelost ♪
  19.      razcvèsti se  tudi razcvestì se -cvetèm se, in razcvêsti se -cvêtem se [-cvǝ- in -cve-] dov., razcvèl se razcvelà se in razcvêla se in razcvetèl se razcvetlà se in razcvêtel se razcvêtla se (ǝ̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas 1. narediti cvet, cvete: zaradi tople pomladi se sadno drevje zgodaj razcvete / ekspr. vrt se razcvete / cvet se razcvete se odpre 2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: njen obraz se je razcvel; po porodu se je spet razcvela 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: po vojni se je mesto spet razcvelo // pojaviti se v veliki meri: razcvelo se je zanimanje za antično dramatiko / med njima se je razcvela ljubezen 4. ekspr. raztrgati se, razcefrati se: hlačni rob se hitro razcvete ● ekspr. od zadrege so se ji razcvela lica je zardela; ekspr. od pika se mu je razcvel nos postal temno rdeč; ekspr. ustnice so se ji razcvele v nasmeh nasmehnila se je razcvèsti tudi razcvestì, in razcvêsti knjiž. povzročiti, da kaj naredi cvet, cvete: pomlad razcvete češnje razcvèl -à -ò in razcvèl -a -o in razcvèl -êla -o: razcvela šmarnica; razcvelo dekle; prim. razcveteti se ♪
  20.      razcvétati se  -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. začenjati cveteti: ajda se razcveta; na prisojnih pobočjih so se razcvetale trobentice; pozno se razcvetati / cvet se že razcveta se odpira; pren., ekspr. dan se je razcvetal 2. ekspr. dobivati (zelo) zdrav, lep videz: niti opazil ni, kako se dekle razcveta 3. ekspr. postajati gospodarsko uspešen: mesto se veča in razcveta // pojavljati se v veliki meri: v devetnajstem stoletju so se razcvetale čitalnice / upanje v rešitev se je vedno bolj razcvetalo razcvétati knjiž. povzročati, da kaj naredi cvet, cvete: topli dnevi razcvetajo tulipane razcvetajóč se -a -e: razcvetajoča se marjetica; razcvetajoče se mesto ♪
  21.      razcvetéti se  -ím se dov. (ẹ́ í) 1. narediti cvet, cvete: češnja se je razcvetela; vrtnice se bodo kmalu razcvetele / ekspr. travniki so se že razcveteli / cvet se je razcvetel se je odprl; pren., ekspr. pomlad se je razcvetela; v meni se je razcvetelo novo upanje 2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: hitro si je opomogla od bolezni in se spet razcvetela / od ljubezni se je kar razcvetel / razcvetela se je v lepotico 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: mesto se je razcvetelo v srednjem veku; obrt in trgovina sta se zelo razcveteli // pojaviti se v veliki meri: razcveteli sta se prevodna in izvirna književnost / ob reki so se razcveteli šotori / med njima se je razcvetela ljubezen 4. ekspr. raztrgati se, razcefrati se: ker so hlače predolge, se je rob hitro razcvetel ● ekspr. na obrazu se ji je razcvetela rdečica zelo je zardela razcvetèl in razcvetél -éla -o: komaj razcvetelo dekle; razcvetelo drevo razcvetèn -êna -o: razcvetena jablana, glogova vejica; prim. razcvesti se ♪
  22.      razcvétje  -a s (ẹ̑) knjiž. razcvet: pozno razcvetje rož / novo razcvetje gospodarstva / prizadevati si za razcvetje kulturne dejavnosti ● zastar. letos imajo sončnice malo razcvetja cvetov ◊ bot. čašasto, latasto razcvetje čašasto, latasto socvetje ♪
  23.      razcvít  -a m (ȋ) star. razcvet: razcvit vrtnic / razcvit dežele / prizadevati si za razcvit šolstva / gospodarski razcvit je trajal le nekaj let ♪
  24.      razčístiti  -im dov. (í ȋ) z razpravljanjem, raziskovanjem ugotoviti pravo vsebino, bistvo česa: razčistiti bo treba še nekaj podrobnosti; razčistiti poglede, stališča; učitelj bi moral problem, zadevo razčistiti z učenci / posvetovanje je razčistilo nekaj bistvenih vprašanj / publ. treba bo razčistiti, zakaj nastajajo izgube ● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. razčistiti s predsodki otresti se, znebiti se jih; publ. nujno je, da razčistimo s preteklostjo jo kritično presodimo; ekspr. sam s seboj je že razčistil spoznal je, kakšen je v resnici razčíščen -a -o: počakati je treba, da bodo razčiščena nekatera sporna vprašanja ∙ publ. o tej stvari nima razčiščenih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro ♪
  25.      razdejálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. razdiralen, uničevalen: razdejalna moč vetra / razdejalni bes ♪

   9.401 9.426 9.451 9.476 9.501 9.526 9.551 9.576 9.601 9.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA