Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nič (8.376-8.400)


  1.      pólprázen  -zna -o [u̯p] prid. (ọ̑-á) knjiž. napol prazen: polprazna steklenica // skoraj prazen: polprazne izložbe ♪
  2.      pólslán  -a -o [u̯s] prid. (ọ̑-ȃ ọ̑-á) ki ni popolnoma slan: polslana jed ♦ geol. polslana voda voda, ki je mešanica morske in sladke vode; somornica; polslano morje morje, v katerem se mešata morska in sladka voda ♪
  3.      polsténka  -e [u̯s tudi ls] ž (ẹ̄) zool. gosenici podobna členasta žival s ščetinami mavričnih barv, ki živi na morskem dnu, Aphrodite aculeata ♪
  4.      poltén  -a -o [u̯t] prid. (ẹ̑) nav. slabš. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost; čuten: poltena ljubezen, naslada / polteno življenje / polten človek / poltene ustnice ♪
  5.      póltón  -a [u̯t] m (ọ̑-ọ̑) 1. muz. interval male sekunde ali zvečane prime: pri molovski lestvici sta poltona med drugo in tretjo ter peto in šesto stopnjo; za polton zvišan ton / diatonični polton interval male sekunde; kromatični polton interval zvečane prime 2. odtenek določene barve med svetlim in temnim tonom: izkazovati poltone; film dobro zaznava poltone; rdeč, siv polton ♪
  6.      póltrák  -a [u̯t] m (ọ̑-ȃ) geom. na eni strani omejena ravna črta: točka deli premico na dva poltraka / negativni, pozitivni poltrak koordinatne osi s koordinatnim izhodiščem na eni strani omejena ravna črta na koordinatni osi, na kateri imajo točke negativne, pozitivne koordinate ♦ mat. številski poltrak na katerem so od števila nič ali negativna ali pozitivna števila ♪
  7.      polúkati  -am dov. (ȗ) zastar. pogledati, pokukati: polukati skozi ključavnico / prve pomladanske cvetlice so že polukale iz zemlje ♪
  8.      polúlati  -am dov. (ȗ) otr. zmočiti s sečem: otrok polula plenice; pes je polulal drog polúlati se opraviti malo potrebo: ali si se že polulal; polulati se v hlačke / otrok se polula v kahlico polúlan -a -o: otrok je polulan; polulane plenice ♪
  9.      pólzapŕt  -a -o [u̯z] prid. (ọ̑-ȓ) knjiž. napol zaprt: polzaprte naoknice / opazoval ga je s polzaprtimi očmi / smehljal se je s tankimi, polzaprtimi ustnicami ♪
  10.      pólzen  -zna -o [u̯z] prid. (ọ́) star. spolzek, drsen: polzna sluznica ♪
  11.      polzéti  -ím [u̯z] nedov. (ẹ́ í) 1. počasi se premikati, teči po nagnjeni ali navpični, navadno gladki površini: deževne kaplje polzijo po šipah; solze mu polzijo po licih / snežna, zemeljska plast polzi po pobočju / ustreljeni gams je začel polzeti proti prepadu / knjiž. reka polzi po dolini 2. ekspr. počasi se premikati a) po gladki površini: jadrnica polzi proti obali / njeni prsti so mu polzeli po obrazu b) po površini sploh: megla polzi po dolini / sonce polzi proti obzorju / pogled mu je polzel po gorah 3. v zvezi polzeti iz rok, med prsti uhajati iz prijema zaradi a) gladkosti, vlažnosti: jegulje, ribe polzijo iz rok b) drobnosti, sipkosti: mivka, pesek polzi med prsti; pren. čutil je, da mu sreča polzi iz rok 4. knjiž. počasi minevati: minute so mu polzele kot dnevi / čas je polzel zelo počasi ● knjiž. oblast jim vedno bolj polzi iz rok jo vedno bolj izgubljajo; ekspr. besede so mu enakomerno polzele iz ust počasi je govoril; knjiž. na poledeneli cesti polzi drsi polzèč -éča -e: po steklu polzeče kaplje ♪
  12.      pólž  -a [u̯ž] m (ọ̄ ọ́) 1. žival z mehkim telesom, s tipalnicami na glavi, navadno s hišico: polž leze, se slini; polž se je skril v hišico; polži in školjke; hodi, leze, obrača se kot polž zelo počasi / goli polž brez hišice; kopenski, morski polži / jesti, naročiti polže 2. ekspr. kdor hodi, dela počasi: s tem polžem ne grem več v hribe / kot nagovor pohitite, polži 3. obrt. daljši spiralno zavit šop las: razčesati si polža; lase ob ušesu si je počesala v polža / v polža zaviti lasje ● pog. on je v nogah polž zelo počasi hodi, teče; star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni ◊ anat. polž del notranjega ušesa s slušnimi čutnicami; muz. polž spiralno zavit končni del vratu pri godalih; obrt. polži klekljana čipka, katere vzorec ima obliko spiralno zavitega traku; teh. polž vijak za sukanje zobnika pri velikih prenosnih razmerjih; transportni polž vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; um. polž arhitektonski okrasni element v obliki spirale; voluta; zool. veliki vrtni polž polž s precej visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia; podplatasta noga polža ♪
  13.      pólžast  -a -o [u̯ž] prid. (ọ́) ki ima obliko spirale: polžasti kodri / polžasti arhitektonski okraski / polžaste stopnice stopnice, ki se vzpenjajo spiralno ● ekspr. ne bodi tako polžast počasen ◊ fiz. polžasta vzmet spiralna vzmet; strojn. polžasto kolo kolo z izrezom na obodu, ki se prilega polžu pólžasto prisl.: polžasto zavit ♪
  14.      pólžek  -žka [u̯ž] m (ọ̄) 1. manjšalnica od polž: hišice polžkov / ob vsakem ušesu sta ji visela dva polžka / nasukal si je brke v polžke spiralno 2. nav. mn. zavit, okrogel, votel izdelek iz testa: zakuhati v juho pest polžkov ♪
  15.      pomáda  -e ž (ȃ) knjiž. mazilo, krema: lasje so se mu svetili od pomade; namazati si ustnice s pomado; lonček pomade / bela, rožnata pomada; lasna pomada ♪
  16.      pomagálka  -e [u̯k] ž (ȃ) 1. knjiž. pomočnica, pomagačka: bila je pridna pomagalka 2. star., v medmetni rabi, v zvezi sveta pomagalka izraža a) začudenje, presenečenje: o sveta pomagalka, ali je to res b) strah, vznemirjenje, obup: sveta pomagalka, kaj pa je; sveta pomagalka, ob vse premoženje sem ♪
  17.      pomágati  -am, in pomágati in pomagáti -am nedov. in dov. (á; á á á) 1. opravljati delo, del dela namesto drugega: fant rad pomaga; nikomur noče pomagati; pomagati materi, sosedom; otroci mu že pomagajo; pomagati kuhati, pospravljati; pomagati na polju, pri košnji, v kuhinji; lepo je, če pomagate drug drugemu; vedno si pomagajo; ekspr. s tem človekom si ne moreš dosti pomagati je slab, nesposoben delavec / pri učenju mu morajo pomagati; pomagaj mi rešiti ta problem / izkušnje so mu pomagale pri delu / kot vljudnostna fraza ali ti lahko pomagam 2. delati, da kdo lažje kam ali odkod pride: pomagal ji je stopiti iz avtomobila; pomagali so jim pobegniti iz ječe / elipt. moram mu pomagati domov 3. delati, prizadevati si, da kdo pride iz neugodnega položaja: pomagati človeku v stiski; pomagal mu je iz dolgov; pomagati z denarjem, dobrim nasvetom; temu človeku je treba, ni mogoče pomagati; naj si pomaga, kakor si more / elipt. pomagal ji je iz družbe nadležnega spremljevalca / vsi izgovori mu niso pomagali / kot vzklik pomagajte, pomagajte; star., kot vljudnostna fraza pri kihanju bog pomagaj 4. delati, povzročati, da se komu izboljša a) zdravstveno stanje: zdravnik mu lahko pomaga; bolni kravi so pomagali z zelišči / dieta je pomagala proti mozoljavosti; domača zdravila mu niso pomagala b) družbeni, socialni položaj: pomagali so mu do oblasti, službe; znal si je pomagati do vodilnega mesta; pog. pomagati si navzgor na višji službeni ali družbeni položaj 5. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog pomagaj izraža a) nejevoljo, nestrpnost: nazaj si prišel tak, da bog pomagaj b) strah, vznemirjenost: če bodo oni zmagali, potem bog pomagaj c) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj ● igralci so pomagali delu do uspeha zaradi dobre igre igralcev je delo uspelo; ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. pojdi sam, da ti ne bom jaz pomagal čez prag te s silo spravil stran, ven; ekspr. kopeli so mu pomagale na noge ga ozdravile, okrepile; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. tu ne pomaga več nobena maža izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; kaj pomaga vse bogastvo, če ni zdravja zdravje je za človeka najpomembnejše; nič ne pomaga, vstati bo treba izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti; ekspr. nemščino je govoril, da bog pomagaj zelo slabo; ekspr. nabralo se je cunj, da bog pomagaj zelo veliko; preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost pomagajóč -a -e: pomagajoč si z rokami, je srečno prišel skozi grmovje ♪
  18.      pomáljati  -am nedov. (á) večkrat moliti, iztegovati: pes pomalja jezik iz gobca / pomaljal je roke proti mimoidočim in prosil / vsakemu je pomaljal steklenico z žganjem pomáljati se knjiž. biti viden, kazati se: obrisi kopnega so se pomaljali iz megle ♪
  19.      pomanjkljívost  -i ž (í) 1. nav. ekspr. kar ni v skladu a) z določenim pravilom, normo: odpraviti pomanjkljivosti; opozarjati na pomanjkljivosti; pomanjkljivosti v poslovanju / jezikovne, pravopisne pomanjkljivosti / glavna pomanjkljivost tega filma je razvlečenost b) z resničnostjo, dejstvi: v razpravi je precej pomanjkljivosti c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: na stavbi so odkrili pomanjkljivosti; pomanjkljivosti novega tipa avtomobila // navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: organske, telesne pomanjkljivosti 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost koga: vsak človek ima kako pomanjkljivost / pijančevanje je njegova velika pomanjkljivost napaka 3. lastnost, značilnost pomanjkljivega: pomanjkljivost znanstvene metode / pomanjkljivost informacij ♪
  20.      pománjšanka  -e ž (ȃ) knjiž., redko manjšalnica, pomanjševalnica: hribček, pesmica in druge pomanjšanke ♪
  21.      pomečkáti  -ám [mǝč tudi meč] dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: pomečkati obleko; oblačila so se v kovčku pomečkala; pomečkati si klobuk, krilo 2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: pomečkati borovnice; slive so se pomečkale 3. slabš. izvesti, odigrati na hitro, nenatančno: godbeniki so zadnje takte kar pomečkali / baletka je nekaj gibov kar pomečkala, da je spet ujela ritem 4. ekspr. težko razumljivo ali nerazumljivo povedati: govornik je odgovor na neprijetno vprašanje kar pomečkal ● ekspr. ta nečedni posel hočejo pomečkati prikriti; ekspr. pomečkati si oči pometi pomečkán -a -o: pomečkan klobuk; pomečkano krilo ♪
  22.      pomémben  -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄) 1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati // redko nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo 2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja // ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci 4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število sovražnih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe pomémbno 1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno preseči povprečje 2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♪
  23.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  24.      pomendráti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) 1. s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: pomendrati sadike; konji so pomendrali travo, žito / pomendrati gredo, polje / pomendrati na tleh ležeči klobuk / pomendrati s kopiti, nogami / pomendrati klasje v zemljo / ekspr. vrgel je sliko na tla in jo pomendral // ekspr. s hojo, stopanjem po kom povzročiti (hude) telesne poškodbe, smrt: pomendrali so ga konji / bežeča množica je pomendrala več ljudi / tank, tovornjak jih je pomendral povozil 2. ekspr. s hojo, udarci nog pogasiti: pomendrati ogenj 3. ekspr. brezobzirno pokoriti, uničiti: sam si in če jim boš ugovarjal, te bodo pomendrali / sovražnik je hotel pomendrati našo domovino / pomendrati svobodo 4. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: pomendral je njeno ljubezen / pomendrati svoje ideale ● ekspr. pomendrati komu srce brezobzirno, hudo ga (čustveno) prizadeti pomendrán -a -o: kdor je ugovarjal, je bil pomendran; pomendrana greda ♪
  25.      pomeníti  in poméniti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. imeti vsebino a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega 4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje 5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet 6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni ● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna ♪

   8.251 8.276 8.301 8.326 8.351 8.376 8.401 8.426 8.451 8.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA