Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nič (8.339-8.363)


  1.      polízati  tudi polizáti -lížem dov. (í á í) 1. enkrat ali večkrat premakniti jezik po čem: pes je polizal gospodarjevo roko // ližoč pojesti: polizati sladoled / pes je polizal kri s tal / polizati krožnik, lonec 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je spet polizal kotel, poleno ● ekspr. ljubezen sta kmalu polizala (začetna) privlačnost, mikavnost ljubezni jima je kmalu minila; ekspr. sonce je polizalo slano posušilo, izsušilo; ekspr. odjuga je že močno polizala sneg stajala polízan -a -o: polizan krožnik ∙ ekspr. moški s polizanimi lasmi z gladko nazaj počesanimi lasmi; ekspr. polizan moški moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; ekspr. jezik tega pisca je preveč polizan slovnično, stilno pretirano pravilen, čist; ekspr. polizano vedenje pretirano vljudno ♪
  2.      póljce  -a s (ọ̑) ekspr. manjšalnica od polje: žitno poljce / sredi ravnega poljca se je dvigal mogočen grad ♪
  3.      pólje  -a stil. poljé -á s (ọ̑; ẹ̑) 1. zemljišče za gojenje kulturnih, krmnih rastlin: pod vasjo se razprostira polje; gnojiti, obdelovati polje; hoditi na polje; delati na polju; polja, travniki in gozdovi / polje je dobro obrodilo / koruzna polja na katerih raste koruza; riževa, žitna polja; požeta, zorana polja 2. obsežnejši, razmeroma raven svet: sredi polja se dviguje hrib s cerkvico; osamljena drevesa na polju, knjiž. v polju; po polju raztresene vasi / v ljudski pesmi leži, leži ravnó poljé / Gosposvetsko polje; Ljubljansko polje 3. del razdeljene, omejene manjše površine: črta razdeli površino na dve polji; črtkano polje / žarg., šport. napadalno polje napadalna polovica (igrišča); publ. nogometno polje nogometno igrišče // šah. vsak od kvadratnih delov, na katere je razdeljena šahovnica: potegniti figuro za dve polji; bela in črna polja / polje a 1 prvo polje v prvi navpični vrsti z leve strani 4. s prilastkom področje kake rudnine z napravami za izkoriščanje: diamantna, rudna polja / naftno polje naftno področje z vrtalnimi stolpi za črpanje nafte // knjiž. področje sploh: nevarna lavinska polja / polje razlite nafte se širi / uveljaviti se na gospodarskem, političnem polju / letalo je izginilo iz vidnega polja območja 5. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem; podlaga: rdeč križ na belem polju; grb je imel na modrem polju zlate zvezde 6. fiz. del prostora, kjer ima kaka fizikalna količina v vsaki točki določeno vrednost: izmeriti jakost polja / električno polje; gravitacijsko polje; magnetno polje ● publ. asociacijsko polje možganske skorje asociacijski center, središče; pesn. bojno polje bojišče; publ. on potrebuje široko polje za razmah svojih sposobnosti velike možnosti; star. pasti na polju slave na bojišču; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko ◊ agr. poskusno polje na katerem se preizkuša kaka kulturna, krmna rastlina, kako gnojilo; fiz. vidno ali zorno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava; fot. slikovno polje značilnost objektiva, ki določa format posnetka; geogr. kraško polje podolgovat zaprt svet na krasu z ravnim dnom in navadno s ponikalnico ter občasnimi poplavami; geom. polje premic na ravnini, v prostoru množica vseh premic ravnine, prostora; grad. pretočno polje jeza odprtina, skozi katero lahko teče voda čez jez, skozi jez; mat. polje množica vrednosti spremenljivke, spremenljivk; med. vidno polje področje, ki se vidi z enim očesom ali z obema; mont. odkopno polje odkopni prostor v rudniku; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov; teh. tolerančno polje dopustna razlika med predpisanimi in doseženimi merami česa; voj. polje izbočeni del notranje površine cevi strelnega orožja; očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine ♪
  4.      poljedélski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na poljedelce ali poljedelstvo: poljedelsko področje / poljedelski stroji / poljedelski tečaj / poljedelski delavec; nomadski in poljedelski narodi / poljedelski pridelki / poljedelska razstava ♦ agr. poljedelsko letalstvo letalstvo, ki se uporablja za posipanje, škropljenje velikih poljedelskih površin proti škodljivcem, boleznim, za gnojenje z umetnimi gnojili; jur. izkaznica za poljedelski prehod izkaznica dvolastnikov za prestopanje državne meje ♪
  5.      póljski  tudi pôljski -a -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na polje 1: poljski pridelki / poljska in hišna dela / poljska pot / poljske in gozdne rastline ● poljski čuvaj kdor ponoči varuje polja določene vasi pred škodo, tatovi in dobiva za to plačilo ◊ bot. poljski mak mak, ki raste kot plevel, Papaver rhoeas; poljska bekica bekica, ki raste po travnikih, Luzula campestris; poljsko grabljišče travniška rastlina z vijoličastimi cveti v glavicah, Knautia arvensis; fiz. električna poljska jakost količina, s katero je določeno električno polje in se dobi s silo na električni naboj; lov. poljska perjad fazani, prepelice; voj. poljski telefon telefonski aparat, ki se uporablja na terenu; poljski top top večjega kalibra, opremljen s kolesi, ki se da vleči z vojaškimi vozili; poljska artilerija artilerija, ki pomaga pehoti in tankom pri operacijah na bojišču; poljska bolnica zasilna vojaška bolnica v bližini bojišča; poljska kuhinja prevozne naprave za pripravljanje hrane v bližini bojišča; zool. poljski brzec brzec, ki ima na zelenih pokrovkah deset belih lis, Cicindela campestris; poljski škrjanec škrjanec s kratkim okroglastim čopom na glavi, Alauda arvensis; poljski vrabec vrabec s čokoladno rjavim temenom in črno liso ob belih ušesih, Passer montanus; poljski zajec; poljska miš ♪
  6.      póljščina  tudi pôljščina -e ž (ọ̑; ó) agr. rastlina, ki se goji na polju: posaditi, posejati, škropiti poljščine; krmne poljščine; hektarski pridelek krompirja, pšenice in drugih poljščin // poljski pridelek: pospravljati poljščine; prodati del poljščin ♪
  7.      poljúb  -a m (ȗ) dotik z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti: ubraniti se poljuba; dati, vrniti poljub; pripraviti ustnice v poljub; dolg, nežen, očetovski poljub / kot pozdrav ob koncu pisma poljub od tvoje Ane; pren., knjiž. sneg je ob poljubih južnega vetra hitro kopnel ∙ ekspr. (z roko) poslati komu poljub poljubiti prste svoje roke in jo obrniti, iztegniti proti komu; ekspr. s poljubi piti komu solze z lic s poljubljanjem odstranjevati ♦ zgod. biti obsojen na poljub železne device na kazen z dotikom, stiskom z železno devico ♪
  8.      poljúbček  -čka m (ȗ) 1. ekspr. manjšalnica od poljub: dati mamici poljubček; poljubček na lice; pošilja mu koš poljubčkov ∙ ekspr. metala, pošiljala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu 2. gastr. okroglo pecivo iz beljakov, sladkorja in dodatkov: postreči s poljubčki / kokosovi poljubčki ♪
  9.      poljubímkati  -am dov. (ȋ) krajši čas ljubimkati: poljubimkala je z marsikaterim moškim; malo poljubimkati; pren., ekspr. poljubimkati z ničejanstvom ♪
  10.      poljubíti  in poljúbiti -im dov. (ȋ ū) dotakniti se z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti: poljubiti roko; poljubiti na čelo, lice, star. v lice; nežno, očetovsko poljubiti / poljubiti dekle, otroka; poljubiti koga za lahko noč; ob slovesu sta se poljubila / ekspr. udaril je napadalca, da je ta z nosom poljubil steno udaril obnjo; pren., ekspr. prvi sončni žarki so poljubili vas ● evfem. giljotina ga je poljubila obglavljen je bil z giljotino; evfem. smrt ga je poljubila umrl je; ekspr. spanec mu je poljubil oči zaspal je; ekspr. z očmi je še zadnjič poljubil domače še zadnjič jih je pogledal poljubívši zastar.: poljubivši otroka na lice, ga odvede v hišo ♪
  11.      poljúbljati  -am nedov. (ú) dotikati se z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti: poljubljati obraz; plemiči so vladarju drug za drugim poljubljali prstan / poljubljati fanta, ženo; strastno se poljubljati / v meščanskem okolju, kot nagovor poljubljam vam roko, gospa; pren., ekspr. veter poljublja krošnje dreves poljubljajóč -a -e: jokala je, poljubljajoč mu roko ♪
  12.      pólkartón  -a [u̯k] m (ọ̑-ọ̑) papir. papirniški izdelek, navadno iz ene plasti, ki se uporablja za izdelavo dopisnic, kartotečnih listkov: izdelovati polkarton ♪
  13.      pólkávč  -a [u̯k] m (ọ̑-ȃ) oblazinjeno ožje ležišče s tremi stranicami, ki se uporablja tudi za sedenje: kupiti polkavč / raztegljivi polkavč ♪
  14.      pôlkno  -a s, mn. pôlkna in pólkna (ó) nav. mn., pog. naoknica, oknica: odpreti, zapreti polkna; toča je udarjala po polknih ♪
  15.      pólkróg  -a [u̯k] m (ọ̑-ọ̑) 1. geom. vsak od dveh delov kroga, razdeljenega s premerom: ploščina polkroga / izbrisati polkrog polkrožnico 2. kar je po obliki temu podobno: polkrogi v cestnem tlaku / z roko opisati polkrog / občudovali so polkrog gorskih vrhov / v polkrogu izkopati zemljo; stati v polkrogu ♦ voj. polkrog v levo kot povelje obrat za 180° v levo ♪
  16.      pólkróžec  -žca [u̯k] m (ọ̑-ọ̑) manjšalnica od polkrog: temni kvadrati so obdani z belimi polkrožci // lingv. temu podobno grafično znamenje za označevanje izgovarjave: padajoča intonacija je označena s polkrožcem ♪
  17.      pólkróžen  -žna -o [u̯k] prid. (ọ̑-ọ̑) nanašajoč se na polkrog: polkrožen obok; polkrožno okno / polkrožna črta / stavba polkrožne oblike ♦ anat. polkrožni kanali trije kanali v obliki polkrogov v notranjem ušesu s čutnicami za zaznavanje položaja glave pólkróžno prisl.: polkrožno postaviti predmete ♪
  18.      póllíter  -tra [u̯l] m (ọ̑-í) knjiž., redko pollitrska steklenica: na mizi je stal prazen polliter / sam je popil tri pollitre cvička trikrat po pol litra ♪
  19.      póllítrski  -a -o [u̯l] prid. (ọ̑-í) ki drži pol litra: pollitrska steklenica ♪
  20.      polmér  tudi pólmér -a [u̯m tudi lm] m (ẹ̑; ọ̑-ẹ̑) 1. geom. razdalja med točko na krožnici ali na površju krogle in njenim središčem: izračunati polmer kroga, krogle / krivinski polmer upogiba polmer krivinskega kroga 2. razdalja od središča do točke na obodu, robu pri okroglih predmetih: polmer cevi, kolesa, žoge 3. teh., v zvezi akcijski polmer prostorski obseg delovanja: akcijski polmer razstreliva / akcijski polmer letala največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka in se spet vrne na kraj vzleta; akcijski polmer podmornice ♪
  21.      pólmrák  -a [u̯m] m, mn. tudi pólmrakóvi (ọ̑-ȃ) 1. čas, ko začne prehajati dan v noč: polmrak je že / večerni polmrak 2. stanje ozračja, ko je vidljivost nekoliko zmanjšana: v dvorani je bil polmrak; pren., ekspr. ni maral polmraka, hotel je resnico ♪
  22.      póln  -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) 1. v katerem je toliko česa a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov / nav. ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival // ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta / izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa // ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče / čas polnega razcveta baročne umetnosti 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi / napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom // ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno / to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo // v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic // ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv ● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem ◊ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju pólno 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi ● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite ♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo ♪
  23.      polnílec  -lca [u̯n-u̯c in u̯n-lc] m (ȋ) 1. kdor se poklicno ukvarja s polnjenjem: plača polnilca / ročni, strojni polnilec; polnilec cistern, pločevink ♦ voj. polnilec topa topničar, ki polni top (z izstrelki) 2. teh. polnilnik: ustaviti polnilec 3. pog. polnilo: zadelati luknjice s polnilcem ♪
  24.      polnílo  -a [u̯n] s (í) 1. snov, material a) ki se z določenim namenom da v kako pripravo: iz raztrganih sedežev je gledalo polnilo; perje, žima in druga polnila / eksplozivno polnilo b) s katerim se z določenim namenom zapolni odprtina, luknja: kot polnilo so uporabili kamenje; to pleme si polni nosnice z rastlinskimi polnili / knjiž., redko zobno polnilo plomba // kar izpolnjuje, pokriva prostor, površino: uporabljati barve kot ploskovna polnila; eter so nekdaj pojmovali kot vesoljsko polnilo 2. teh. snov, ki se doda drugi snovi ali izdelku, da dobi zaželene lastnosti: dodati, vsebovati polnilo; barvna polnila; polnila za papir, smole; polnilo, sušilo in vezivo ◊ aer. polnilo jadralnega letala material med rebri in oplatami, ki ohranja obliko krila; grad. polnilo gradbeni elementi za zapolnitev odprtine, presledka med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi ♪
  25.      polnítev  -tve [u̯n] ž (ȋ) 1. glagolnik od polniti: končati polnitev / polnitev vina v steklenice / polnitev akumulatorja 2. redko polnilo: odstraniti polnitev ♦ elektr. žarnica s plinsko polnitvijo žarnica, katere žarilna nitka je v plinu; voj. dimna polnitev snov v izstrelku, ki po eksploziji daje velike količine dima za maskiranje; eksplozivna polnitev snov v izstrelku, ki pri aktiviranju povzroči eksplozijo izstrelka; pogonska polnitev snov v izstrelku za poganjanje ♪

   8.214 8.239 8.264 8.289 8.314 8.339 8.364 8.389 8.414 8.439  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA