Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nič (8.239-8.263)


  1.      pogòj  -ója tudi -ôja m (ȍ ọ́, ó) 1. kar se mora uresničiti, upoštevati, da se omogoči potek, uresničitev česa: biti pogoj za kaj; pogoj je izpolnjen; določiti, spremeniti pogoje; osnovni, prvi pogoj; pogoj za sprejem je dokončana srednja šola / izpitni pogoji; mirovni pogoji / slušatelj nima pogojev za vpis v tretji letnik; knjigo ti bom posodil pod pogojem, s pogojem, da mi jo boš kmalu vrnil ∙ publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo; lokacijski pogoji zahteve, ki morajo biti izpolnjene pri graditvi določenega objekta; ekspr. pod nobenim pogojem ne pridem sploh ne 2. mn., publ. dejstvo, ki more odločilno vplivati na potek, uresničitev česa; okoliščina: pogoji se niso bistveno spremenili; morali se bodo prilagoditi novim življenjskim pogojem / z oslabljenim pomenom delo je nastajalo v pogojih družbene preobrazbe // razmere: v takih pogojih ni mogoče delati; živijo v težkih pogojih / klimatski pogoji // navadno s prilastkom kar omogoča uresničitev česa; možnost: ustvariti nove, široke pogoje za razvoj; nima pogojev, da bi v miru študiral / materialni pogoji ♪
  2.      pogojíti  -ím dov., pogójil (ȋ í) publ. 1. ustvariti pogoje za kaj: njegov znanstveni razvoj so pogojile ugodne možnosti za študij; ta sprememba bo verjetno pogojila višjo raven znanja / vodenje psa na vrvici je treba pogojiti s prijetnostjo združiti, povezati 2. biti vzrok česa, povzročiti: posebno ozračje malega mesta je pogojilo pisateljevo kasnejše literarno delo; vedeli so, da je njen odhod pogojil njegov trdovratni molk / izredno hude posledice trčenja so pogojile strogo obsodbo krivca pogojèn -êna -o 1. deležnik od pogojiti: z ugodnimi možnostmi pogojen uspeh; nenaravna debelost je pogojena z različnimi motnjami v organizmu; ideološko, politično pogojena ocena dela 2. navadno v povedni rabi ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev, določa stopnjo, lastnosti; odvisen: sporazum je pogojen od raznih momentov; od te odločitve je pogojena njegova usoda; njihovo delovanje je pogojeno z družbeno usmerjenostjo ♪
  3.      pogójnik  -a m (ọ̑) lingv. glagolska oblika za izražanje pogojnega naklona: pretekli, sedanji pogojnik // pogojni naklon: stavek v pogojniku; pren., knjiž. vse njihove napovedi so v pogojnikih, ker se ne bodo najbrž nikoli uresničile ♪
  4.      pogòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od pognati: vodna energija se uporablja za pogon mlinov, turbin; gorivo za pogon raket 2. navadno s prilastkom kar omogoča delovanje, premikanje kake naprave ali dela naprave: ta stroj ima električni pogon; šivalni stroj na nožni pogon; vozilo na bencinski, motorni pogon, z bencinskim, motornim pogonom / vozilo brez lastnega pogona // naprava, mehanizem, ki prenaša energijo od enega dela stroja na drugega: montirati pogon na zadnja kolesa 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek premikanja, delovanja: spraviti motor, stroj v pogon / mlatilnica je že v pogonu / publ. naša prva jedrska elektrarna bo šla kmalu v pogon bo začela obratovati, delati 4. publ. obrat, oddelek: tovarna ima pet pogonov 5. knjiž. zagon, polet: misel na dom mu je dajala moči in pogona / užaljenost je bila zadnji pogon za to dejanje spodbuda 6. knjiž. iskanje, zasledovanje koga z namenom odvzeti mu svobodo: organizirati pogon za ubežniki / okupator je začel pogon na partizane hajko / antisemitski pogoni množična preganjanja, uničevaja 7. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca: udeležiti se pogona; pogon na divje prašiče, zajce ● redko pogon za denarjem gonja; publ. razstava potrjuje kiparjev pogon naprej njegov razvoj, napredek ◊ fot. naprava, mehanizem, ki omogoča premik filma v filmski kameri ♪
  5.      pogónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pogon: a) pogonska energija, sila / pogonsko gorivo, sredstvo / pogonski mehanizem; pogonska naprava / pogonski jermen jermen, ki prenaša vrtenje z jermenice na jermenico; pogonska raketa raketa, ki poganja vesoljsko vozilo zunaj gostejših plasti ozračja; pogonsko vozilo vozilo s pogonskim motorjem b) publ. po njegovem je to pogonska sila človeškega napredka c) pogonski inženir obratni inženir ◊ mont. pogonska postaja prostor, mesto s pogonsko napravo pri neskončnem traku; strojn. pogonski motor, stroj motor, stroj, ki spreminja energijo v mehansko delo; teh. pogonska celica celica v vesoljskem vozilu, ki pridobiva elektriko za delovanje merilnih naprav, radijskih zvez; pogonsko drogovje drogovi pri lokomotivi, ki prenašajo pogonsko silo z bata na kolesne dvojice; pogonska kolesa kolesa, ki ženejo vozilo ♪
  6.      pogorélček  -čka [u̯č tudi lč] m (ẹ̑) 1. manjšalnica od pogorelec: pogorelčke iz Prestranka je sprejela šola v Postojni 2. zool. majhna ptica selivka z rjavo rdečim spodnjim delom in repom, Phoenicurus phoenicurus: ščinkavci in pogorelčki se že selijo na jug ♪
  7.      pogoréti  -ím dov., pogôrel (ẹ́ í) 1. biti v požaru, ognju uničen: velik del gozda je pogorel; hiša je pogorela, hlev je pa ostal; ekspr. pogoreti do tal popolnoma / pog., ekspr. sosed je pogorel pogorela mu je hiša, gospodarsko poslopje; brezoseb. pogorelo jim je ∙ ekspr. trikrat seliti, preseliti se je enkrat pogoreti ob selitvah se pohištvo zelo poškoduje, uniči 2. zgoreti do konca: vsa drva so pogorela; sveča je pogorela / ogenj v peči je pogorel ugasnil 3. ekspr. doživeti neuspeh: režiser je s svojo predstavo pogorel; pri volitvah so pogoreli; klavrno pogoreti; pogoreti na celi črti popolnoma, v celoti / načrt je pogorel ni bil uresničen, izpeljan; pri partiji šaha je spet pogorel bil premagan 4. star. prenehati žareti: zarja nad gorami je pogorela pogôrel tudi pogorèl in pogorél -éla -o: pogorel les; pogorela domačija; sam.: zbirati prispevke za pogorele ♪
  8.      pogóvoren  -rna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na pogovor: pogovorne snovi jima ne zmanjka; načel je novo pogovorno temo 2. lingv. nanašajoč se na prostejšo, navadno govorno varianto knjižnega jezika: pogovorni izrazi; pogovorne posebnosti jezika; ta oblika je izrazito pogovorna / pogovorni jezik; pogovorna dvojnica pogovorni sinonim; pogovorna slovenščina ♪
  9.      pogovoríti  -ím dov., pogovóril; nam. pogovôrit in pogovorít (ȋ í) z govorjenjem pomiriti: trudila se je, da bi ga pogovorila / komaj sem ga pogovoril, da ni nič prepričal; pogovorila ga bom, da ti bo pomagal nagovorila, pregovorila pogovoríti se izmenjati mnenja, misli z govorjenjem: pogovoriti se o nujnih rečeh; o tem problemu bi se rad pogovoril s teboj; o tem se bomo pogovorili kasneje ∙ ekspr. pogovoriti se iz oči v oči odkrito, naravnost ♪
  10.      pograbíti  in pográbiti -im, in pográbiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljenjem a) spraviti skupaj: pograbiti listje, seno; pograbiti odpadke v kot / pograbiti travo na kup b) očistiti, izravnati: pograbiti stezice v parku; spomladi pograbijo vrtove / pograbiti gredice, krtine // ekspr. z rokami spraviti k sebi: papirje na pisalni mizi je pograbil na kup // ekspr. pohlepno si prisvojiti dobrine: vse hoče pograbiti, hišo in gozd 2. močno, sunkovito prijeti kaj: pograbil je steklenico in jo vrgel po tleh; z gobcem, šapo pograbiti kaj / pograbil ga je za roko zgrabil; star. pograbil je po meču // z močnim, sunkovitim gibom rok poskusiti doseči, prijeti kaj: utapljajoč se je pograbil po veji, pa je ni dosegel / izgubil je tla pod nogami, pograbil z rokami po zraku in izginil v brezno // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: pograbil je klobuk in odšel; pograbil je uro z mize in jo neopazno spustil v žep / pograbila je svoje obleke in ga zapustila pobrala, vzela 3. ekspr. prijeti, zgrabiti: pograbili so razgrajače in jih odpeljali na milico / ladjo je pograbil tok; plavalca je pograbil vrtinec; pren. tudi njega je pograbil vojni vihar // polastiti se, prevzeti: pograbila ga je jeza, obup; pograbil jo je krčevit smeh; brezoseb. pograbilo ga je, da bi skočil v globino najraje bi skočil v globino / pograbila ga je lakomnost 4. ekspr. čustveno, zavzeto sprejeti: kar je rekel, so ljudje pograbili in še napihnili; časopisi so novico takoj pograbili / njegov predlog so pograbili z obema rokama / pograbiti povabilo sprejeti ● star. prej kot v enem letu ga bo pograbila jetika bo umrl; ekspr. pograbi priložnost, ki se ti nudi izrabi, izkoristi; ekspr. naše in sovražnikove čete so se že pograbile so se že spopadle pográbljen -a -o: pograbljen travnik; stelja je pograbljena ♪
  11.      pogrèb  -éba m (ȅ ẹ́) obred pokopavanja: pogreb bo v petek popoldne; udeležiti se pogreba; naročiti, oskrbeti pogreb; iti k pogrebu, na pogreb; danes je osmi dan po pogrebu; biti pri pogrebu; lep, slovesen pogreb; drži se kot na pogrebu / cerkveni, civilni pogreb; pogreb na državne stroške / v osmrtnicah do pogreba leži pokojni na svojem domu // pogrebni sprevod: pogreb je krenil proti pokopališču; dolg pogreb ● bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; star. nesti koga k pogrebu nesti ga pokopat; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog., ekspr. toliko pričakujemo od te zabave, nazadnje bo pa pogreb bo dolgočasno, ne bo prijetno ♪
  12.      pogrében  -bna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pogreb: pogrebni govor, obred; pogrebni sprevod, voz; ekspr. pogrebne ceremonije; pogrebna koračnica; pogrebne pesmi, slovesnosti / pogrebni stroški; pogrebni zavod / ekspr. pogrebni možje pogrebniki // ekspr. neživahen, žalosten: odgovorila mu je s tihim, pogrebnim glasom; dekle s pogrebnim obrazom ♪
  13.      pogrenéti  -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os. postati grenek: borovnice rade pogrenijo ♪
  14.      pogréšati  -am nedov. (ẹ́) 1. čutiti odsotnost, manjkanje koga, česa: pogreša prijetno družbo; pogrešati iskrenost, toplino; v knjigi pogrešamo ilustracije; pogrešajo dobrega strokovnjaka / dobro mu je pri njih, ničesar ne pogreša // navadno s prislovnim določilom biti čustveno prizadet zaradi odsotnosti, manjkanja koga: otroci zelo pogrešajo mater / ko je odšel, ga je precej pogrešala 2. ugotavljati, opažati odsotnost, manjkanje koga, česa: že nekaj dni ga pogrešajo; nekaj članov posadke še pogrešajo / ali že dolgo pogrešaš dežnik pogréšan -a -o: iskati pogrešane predmete; sam.: prišteli so ga med pogrešane; bilo je veliko pogrešanih ♪
  15.      pogréti  -gréjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti kaj (spet) toplo: pogreti krompir; jed je treba še pogreti / pogreti kosilo // narediti kaj nekoliko toplo: še kozarce mora pogreti / pogreti posteljo, spalnico 2. povzročiti občutek toplote; ogreti: sonce jih je pogrelo in odšli so naprej / žganje ga je pogrelo 3. ekspr. narediti kaj spet pomembno, aktualno: skušal je pogreti staro laž; pogrel je že večkrat obravnavano vprašanje 4. ekspr. vznemiriti, razburiti: njene besede so ga pogrele; novica jo je pogrela; pismo ga je hudo pogrelo / zelo jo je pogrelo, ko je to rekel pogréti se nekoliko se ogreti: hoteli so se samo pogreti; nikjer se ne morejo pogreti; pogreti se ob ognju / odšel bom, ko se malo pogrejem pogrét -a -o: pogrete jedi; večkrat pogreta zgodba; juho je dala na mizo pogreto ♪
  16.      pogrèz  -éza m (ȅ ẹ́) redko 1. glagolnik od pogrezniti: pogrez podmornice 2. poglobljeno mesto: sredi travnika je bil naraven pogrez ♪
  17.      pogrézati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega; spuščati: pogrezati krsto v jamo; pogrezati vedro v vodnjak // redko delati (bolj) globoko; poglabljati: pogrezati rečno strugo; jama se pogreza 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročanje stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga pogreza v spanje; pogrezati se v dremavico; bolnik se pogreza v nezavest; mesto se pogreza v temo / pogrezati se v zmotah // spravljati, pehati: spoznanje ga pogreza v grozo; ta vest ga pogreza v obup, žalost; s pijančevanjem se vedno globlje pogreza v dolgove pogrézati se nav. ekspr. 1. postajati nižji: žimnica se pod njegovo težo kar pogreza / dno se pogreza // pomikati se v navpični smeri navzdol: hiša se je začela pogrezati; ladja se počasi pogreza tone, se potaplja / pogrezati se do kolen v blato; v mehkih blazinah se kar pogreza 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: pogrezati se v branje, delo, študij / pogrezala sta se vsak v svoje misli; pogrezati se vase ● ekspr. sonce se že pogreza v morje zahaja za morskim obzorjem; ekspr. njihovo gospodarstvo se vedno bolj pogreza propada pogrezajóč -a -e: pogrezajoča se ladja ♪
  18.      pogròm  -ôma m (ȍ ó) knjiž. 1. silovit napad, naskok: bežati pred pogromom; uničevati v pogromih; okupatorjev pogrom; ekspr. krvav pogrom; pogrom sovražnikovih čet // množično preganjanje, uničevanje: nacistični pogrom; ustaški pogromi proti Srbom; pren. vzdignili so pogrom proti tujim besedam 2. ekspr. lov, pogon: priredili so pogrom na medvede 3. redko hrušč, trušč: mačka je prestrašil nenaden pogrom v hiši ♪
  19.      pogróšen  -šna -o prid. (ọ̄) slabš. cenen, malovreden: pogrošni izdelki; kadi pogrošne cigare / brati pogrošne romane / posmehovati se pogrošni modrosti; banalne, pogrošne resnice ♪
  20.      pogrúntati  -am dov. (ú) pog. 1. izmisliti si, domisliti se: pogruntati nov način slikanja; hotel je pogruntati nekaj čisto posebnega 2. ugotoviti, spoznati: pogruntali so njegovo taktiko; šele kasneje je pogruntal, da se je zmotil / tega ni čisto pogruntal dojel, razumel ● pog., ekspr. kmalu so ga pogruntali ugotovili, kakšen je v resnici; ugotovili, kakšen namen ima ♪
  21.      pogúmnež  -a m (ȗ) ekspr. pogumen človek: ta pogumnež se ničesar ne ustraši ♪
  22.      pohábiti  -im dov. (á ȃ) povzročiti trajno telesno okvaro: hlod je padel nanj in ga pohabil; ob padcu z drevesa si je pohabil roko; pohabiti se v vojni; pren., ekspr. z razvajanjem sta otroka duševno pohabila // knjiž., nav. ekspr. poškodovati, pokvariti: pohabiti drevo / v pretepu so pohabili skoraj vse stole pohábljen -a -o: od rojstva pohabljeni otroci; ptica s pohabljeno perutnico ♪
  23.      pohábljenček  -čka m (ȃ) ekspr. manjšalnica od pohabljenec: dolgotrajno zdravljenje pohabljenčkov ♪
  24.      pohíštvo  -a s (ȋ) 1. predmeti, navadno leseni, namenjeni za stanovanjske, delovne prostore: izdelovati, oblikovati pohištvo; kupiti, postaviti, razvrstiti pohištvo; svetlo, temno pohištvo; pohištvo iz hrastovega lesa; pohištvo za jedilnico; razstava pohištva / furnirano, masivno, oblazinjeno pohištvo; kosovno, kuhinjsko pohištvo / pohištvo v spalnici je že staro ♦ obrt. kovinsko pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli; ležalno, omarasto, sedežno pohištvo 2. zastar. posestvo, domačija: pohištvo je prepisal na sina // hiša z gospodarskimi poslopji: pohištva so postavljali v breg, da so obvarovali rodovitno zemljo ♪
  25.      pohlíniti  -im dov. (í ȋ) prikazati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnično: pohlinil je slabost ∙ ekspr. pohlinil se je bolnega naredil pohlíniti se pokazati se drugačnega, navadno boljšega, kot biti v resnici: v njegovi prisotnosti so se malo pohlinili ♪

   8.114 8.139 8.164 8.189 8.214 8.239 8.264 8.289 8.314 8.339  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA