Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nič (7.476-7.500)


  1.      oltárček  -čka m (á) manjšalnica od oltar: v kapelici je tudi oltarček // mizica, polica (v stanovanju) z nabožnim kipom ali sliko: ob peči so imeli oltarček ♪
  2.      oltáren  -rna -o prid. (ā) nanašajoč se na oltar: oltarni okras; oltarna slika / oltarne stopnice ♦ arhit. oltarni nastavek del nad oltarno mizo kot okras; oltarna miza mizi podobna priprava, navadno kamnita, za krščansko bogoslužje; rel. oltarni prt ♪
  3.      omahováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi: glede tega omahuje; niti za trenutek ni omahovala; omahovati med lažjo in resnico; omahuje, ali naj odpošlje pismo 2. knjiž. omagovati, pešati: pod težo bremena ji roka omahuje / moči so nam omahovale, bili smo izčrpani / sovražniki že omahujejo postajajo manj napadalni 3. knjiž. počasi, s težavo hoditi: bataljon je omahoval proti taborišču ● knjiž. ponekod izgovor, poudarek omahuje se pojavlja v različnih oblikah, na različnih mestih; ekspr. korak mu omahuje hodi neodločno, negotovo omahováje stil. omahujé: omahovaje je krenil proti kaznilniškemu zidu omahujóč -a -e: omahujoč je stopila k oknu; omahujoči koraki ♪
  4.      omalovaževánje  -a s (ȃ) glagolnik od omalovaževati: omalovaževanje njihovih naporov jih je prizadelo; omalovaževanje in zaničevanje / z omalovaževanjem govoriti o kom ♪
  5.      omáma  -e ž (ȃ) 1. stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: v omami je pozabil na vse težave / prevzela ga je omama plesa / po telesu se mu je razlila omama // kar povzroča to stanje: pijača, ples in druge omame 2. omamljenje: omama s plinom / omama čutov 3. med. narkoza: operacija pri omami ♪
  6.      omamíti  in omámiti -im, in omámiti -im dov. (ȋ á; á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamiti človeka s plinom, udarcem / omamiti čebele z dimom / ekspr. groza mu je omamila čute 2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: glasba in ples sta ga omamila, da je pozabil na težave; omamiti se z mamilom 3. knjiž. olajšati, omiliti: omamiti bolečino 4. med. narkotizirati: omamiti bolnika z injekcijo ● ekspr. knjiga ga je čisto omamila prevzela, navdušila; knjiž. te besede so mu omamile vest povzročile, da se je manj zavedal svoje krivde omámljen -a -o: ni mrtev, samo omamljen je; omamljen od mamil, petja ♪
  7.      omámljati  -am nedov. (á) 1. delati, povzročati, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamljati koga s plinom, strupom / omamljati živali 2. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: omamljati koga z govorjenjem, smehom; omamljati se z mamili ∙ ekspr. čudovite umetnine so omamljale obiskovalce prevzemale, navduševale omamljajóč -a -e: omamljajoče dišave ♪
  8.      omamljív  -a -o prid. (ȋ í) omamen: omamljiva pijača / omamljive besede // ekspr. močno, prijetno dišeč: omamljive vrtnice omamljívo prisl.: omamljivo dišati ♪
  9.      omárica  -e ž (ȃ) manjšalnica od omara: a) odkleniti omarico; nizka, ozka omarica / garderobna omarica; nočna, knjiž. posteljna omarica nizka omarica ob zglavju postelje; viseča omarica ki se pritrdi na steno; omarica za čevlje, prvo pomoč b) omarica s števci in varovalkami / hidrantna omarica z vodovodno pipo in cevmi za gašenje požarov, nameščena v zidu večjih stavb ● knjiž. glasbena omarica glasbeni avtomat ◊ agr. grelna omarica termostat; elektr. kabelska omarica za povezavo in prevezavo kabla z drugimi vodniki; rad. zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki ♪
  10.      omehčáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj mehko, mehkejše: milnica je brado omehčala; omehčati kožo / posušeno sadje omehčati v sladki vodi 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: omehčati koga; z lepo besedo je omehčal njeno srce; ni se dala omehčati; po dolgih prošnjah, nazadnje se je le omehčal in plačal / bolečine so omehčale njegovo voljo naredile jo manj izrazito, močno ◊ kem. omehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli omehčáti se ekspr. postati manj strog, bolj mil: glas se mu je nenadoma omehčal; poteze na obrazu so se omehčale ● ekspr. vozli na vrvi se še niso omehčali se še niso zrahljali omehčán -a -o: spregovoril je z omehčanim glasom; omehčana voda ∙ sneg je bil že nekoliko omehčan se je udiral, vdajal; ekspr. po polnoči so bili že precej omehčani v nogah so bili negotovi v hoji zaradi vinjenosti ♪
  11.      omejênček  -čka m (é) ekspr. manjšalnica od omejenec: mali omejenček se je igral na tleh / imeli so ga za omejenčka ♪
  12.      omêlce  -a s (ē) manjšalnica od omelo: očistiti pohištvo z omelcem ♪
  13.      ométati 4 -am nedov. (ẹ̑) zastar. zanikovati, ne priznavati: te resnice ni mogoče z ničimer ometati; ometali so njegove trditve; ometati veljavnost oporoke ♪
  14.      ómica  -e ž (ọ̑) ljubk. manjšalnica od oma: omica je nevarno zbolela ♪
  15.      omíšljati si  -am si nedov. (í) 1. ekspr. kupovati si, priskrbovati si: vedno si omišlja obleke po zadnji modi; omišljal si je čedalje več parcel / za njo so si začele omišljati klobučke tudi njene vrstnice začele nositi 2. knjiž., redko raziskovati, proučevati: objavil je vrsto podatkov, gradiva pa ni omišljal in razlagal ♪
  16.      omlatíti  in omlátiti -im dov., prvi pomen tudi omláčen (ȋ á) 1. s cepcem, mlatilnico spraviti zrnje iz klasja, latja: omlatiti ajdo, ječmen, pšenico / pri sosedovih so že omlatili končali mlačev 2. star. natepsti, pretepsti: fantje so pošteno omlatili izzivalca ● ekspr. v trenutku je omlatil kos kruha pojedel; ekspr. pri nas si omlatil pojdi; nisi zaželen ♪
  17.      ómnibus  -a m (ọ̑) 1. nekdaj kočiji podobno vozilo za prevoz večjega števila oseb v javnem prometu: peljati se z omnibusom; dvonadstropni omnibus / omnibus na tračnicah; omnibus s konjsko vprego 2. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi kar je iz različnih sestavin, za različne namene: njihova revija je pravi omnibus / ta izraz je terminološki omnibus // z rodilnikom skupek raznovrstnih stvari: ta igra je omnibus žanrskih prizorov ◊ film. filmski omnibus film, sestavljen iz dveh ali več krajših filmov; gled. dramski omnibus dramska predstava, sestavljena iz več krajših dramskih del; neskl. pril.: omnibus film, revija ♪
  18.      omočíti  omóčim dov. (ȋ ọ́) 1. nekoliko zmočiti: dež je omočil cesto; omočiti noge; omočiti robove kozarcev z limono; s pijačo si je omočila ustnice 2. namočiti: omočiti perilo; omočiti žemljo // pomočiti: omočil je palec v vodo ◊ knjiž., ekspr. tudi oni si morajo omočiti grlo kaj popiti; star. starki so se omočile oči postale solzne omóčen -a -o: omočen klobuk; omočena tla ♪
  19.      omodréti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. pomodreti: grozdje se je napelo in omodrelo / nos mu je omodrel omodrèl in omodrél -éla -o: omodrele ustnice ♪
  20.      omračênec  -nca m (é) knjiž., redko duševno bolan človek, duševni bolnik: bolnica za omračence ♪
  21.      omračeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. delati nejasno, zmedeno: lažne trditve omračujejo resnico ∙ knjiž. um se ji omračuje postaja duševno bolna 2. redko delati mračno, temno: meglice so omračevale luno; pren. trpljenje mu je omračevalo zadnja leta življenja ♪
  22.      omračíti  -ím dov., omráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha; tudi vino mu ni omračilo glave; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin 3. redko narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba; za hip se je soba omračila ● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno omračèn -êna -o 1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega ♪
  23.      omŕviti  -im dov. (ŕ ȓ) redko rahlo odlomiti, odtrgati: omrvil je nekaj kruha in drobtine natresel siničkam / omrviti koruzo oluščiti, orobkati ♪
  24.      òn  ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
  25.      ôndile  in óndile prisl. (ȏ; ọ̑) star. tamle: ondile so včeraj pokopali ženico ♪

   7.351 7.376 7.401 7.426 7.451 7.476 7.501 7.526 7.551 7.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA