Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nič (701-725)


  1.      knjížničar  -ja m (ȋ) strokovni uslužbenec v knjižnici: knjižnica bi potrebovala vsaj še enega knjižničarja ♦ biblio. knjižničarski uslužbenec s srednjo izobrazbo // kdor dela v knjižnici: knjižničar mi je prinesel knjigo ♪
  2.      knjížničarka  -e ž (ȋ) strokovna uslužbenka v knjižnici: knjižničarka študijske knjižnice // ženska, ki dela v knjižnici: profesorica je bila hkrati tudi knjižničarka šolske knjižnice ♪
  3.      knjížničarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na knjižničarje ali knjižničarstvo: prirediti knjižničarski tečaj; delavci knjižničarske stroke / knjižničarski manipulant ♪
  4.      knjížničarstvo  -a s (ȋ) dejavnost, ki se ukvarja s sistematičnim zbiranjem, hranjenjem in izposojanjem knjig: knjižničarstvo se je zelo razmahnilo; naloge slovenskega knjižničarstva // nauk o delu v knjižnici: članek o knjižničarstvu ♪
  5.      knjížničen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na knjižnico: knjižnični inventar; dopolnjevati knjižnično gradivo / razširiti knjižnično mrežo ♪
  6.      kobúlnica  -e ž (ȗ) nav. mn., bot. rastline, ki imajo cvete združene v kobule, Apiaceae ♪
  7.      kocínica  -e ž (í) nav. ekspr. manjšalnica od kocina: fant si je vsako kocinico sproti obril ♪
  8.      kolárnica  -e ž (ȃ) 1. kolarska delavnica: kolarnico je imel v zadnjem delu hiše 2. nar. kolnica: postavil je nov hlev in kolarnico; zapelji voz v kolarnico ♪
  9.      kôlčnica  -e [u̯č in lč] ž (ȏ) anat. parna kost medenice: leva in desna kolčnica ♪
  10.      kolébnica  -e ž (ẹ̑) šport. vrv, ki jo telovadec med vrtenjem preskakuje ♪
  11.      kolédnica  -e ž (ẹ̑) etn. 1. voščilna pesem, kakršne pojejo koledniki: peti kolednice / božična, novoletna kolednica; kresna kolednica 2. ženska, ki koleduje: koledniki in kolednice ♪
  12.      kolesárnica  -e ž (ȃ) pokrit prostor za shranjevanje koles: kolesarnico imajo v kleti; spraviti kolo v kolesarnico / šolska, tovarniška kolesarnica ♪
  13.      kolesníca  -e ž (í) 1. sled, ki jo zapusti kolo vozila: v vlažni zemlji je bilo videti sveže kolesnice; voz je zarezal globoke kolesnice / zavoziti iz kolesnic; v kolesnicah je stala voda 2. nav. mn., ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: dogodile so se stvari, ki so ga vrgle iz kolesnic; spet je v starih kolesnicah / hodijo po zvoženih kolesnicah ♪
  14.      kolhóznica  -e ž (ọ̑) v Sovjetski zvezi članica kolhoza: tekmovanje najboljših kolhoznikov in kolhoznic ♪
  15.      kolníca  tudi kólnica -e ž (í; ọ̑) pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev: ob gostilni je stala velika kolnica; spraviti voz v kolnico; otroci so se skrivali v kolnici ♪
  16.      kolobárnica  -e ž (ȃ) bot., navadno v zvezi majniška kolobarnica užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki, Calocybe georgii: nabirati majniške kolobarnice ♪
  17.      kolomáznica  -e ž (ȃ) redko posoda za kolomaz: stal je pri vozu z veliko kolomaznico v roki ♪
  18.      kolovóznica  -e ž (ọ̑) redko 1. kolesnica, tir: v kolovoznicah se je nabirala voda / to bi ga skoraj vrglo iz kolovoznice 2. kolovoz: voz je obstal na razmočeni kolovoznici ♪
  19.      kómornica  in komórnica -e ž (ọ̑; ọ̑) zgod. naslov za žensko plemiškega rodu, ki je v pomoč vladarici: cesarica s svojimi komornicami ♪
  20.      kompóstnica  -e ž (ọ̑) 1. vrtn. prst iz dozorelega komposta: pognojiti s kompostnico; mešanica kompostnice, gnojevke in listovke // kompostna zemlja: saditi v kompostnico 2. agr. jama za pripravo komposta: izprazniti, napolniti kompostnico ♪
  21.      komunicíranje  -a s (ȋ) glagolnik od komunicirati: komuniciranje je bilo oteženo zaradi neznanja tujih jezikov; nujnost komuniciranja / komuniciranje vodstva tovarne s kolektivom / pomen radia in televizije v družbenem komuniciranju / sredstva množičnega komuniciranja obveščanja ♪
  22.      komunicírati  -am nedov. (ȋ) 1. izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se: komunicirajo vsak v svojem jeziku; gluhonema sta uspešno komunicirala s pomočjo dogovorjenih znakov / z njim se ni dalo več komunicirati / v vesoljskem centru komunicirajo s satelitom 2. publ. biti razumljiv, sprejemljiv: ta film slabo komunicira z gledalci ♪
  23.      končníca  -e ž (í) 1. navadno v zvezi panjska končnica čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča: slikati panjske končnice / originalne, ponarejene panjske končnice; ima bogato zbirko panjskih končnic 2. čelna deska postelje: zadel se je ob končnico; izrezljana končnica zibelke / prednja, zadnja končnica / posteljna končnica 3. končni, zadnji del besede ali večmestne številke: na spomeniku je od napisa ostala le še končnica imena; izžrebane so bile številke s končnico pet // lingv. končni, pri pregibanju ali izpeljavi spremenljivi del besede: besede delimo na osnove in končnice // lingv. del besede, ki izraža sklon, število, spol ali glagolsko osebo: dajalniška končnica; ničta končnica 4. šah. zadnja faza igre, ko sta na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še po ena ali dve figuri: poučna, zanimiva končnica / trdnjavska končnica v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še trdnjave / v končnici je igral slabo in izgubil ♪
  24.      koníca  -e ž (í) 1. zelo zožen, priostren končni del česa: obrusiti, odlomiti konico; puščična, šivankina konica; ošiliti topo konico svinčnika / svetleče se konice zvonikov / zamenjati je treba konico strelovoda / jedi dodaj za noževo konico paprike // končni, ožji del česa sploh: konice čevljev; konica jezika, nosu / konice dreves / hoditi po konicah prstov // tako oblikovan predmet: izdelovati, vgrajevati diamantne konice; luknje dela z jekleno konico / pero ima iridijevo konico ♦ arheol. na eni strani priostreno prazgodovinsko orodje ali orožje iz kamna, kosti, kovine 2. publ. čas, ko se kaj pojavlja v najvišji meri, stopnji: promet ob konicah je izredno gost; prodajne zmogljivosti v konicah ne zadoščajo / elektrika nove hidroelektrarne bo le za kritje konic / prometne konice // navadno v povedni rabi najvišja dosegljiva ali dosežena stopnja: pri tem vozilu je konica 140 km na uro; prav v vojni tematiki je pisatelj dosegel svojo kvalitetno konico vrh, višek ♪
  25.      koníčast  -a -o prid. (í) ki je na eni strani zožen, izoblikovan v konico: koničasti vrhovi gora / koničasti čevlji / koničasti listi; mož s koničasto brado / koničasto deblo na enem koncu precej tanjše kot na drugem ♪

   576 601 626 651 676 701 726 751 776 801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA