Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nič (6.964-6.988)


  1.      nèujemálen  -lna -o prid. (ȅ-ȃ) lingv., v zvezi neujemalni prilastek prilastek, ki se v sklonu ne ujema z odnosnico ♪
  2.      neúmen  -mna -o prid., neúmnejši (ú ū) 1. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: njegovi sodelavci niso neumni; ni neumen, le učiti se mu ne ljubi; preveč je neumen za šolo; neumen je kot noč, nizko kot tele zelo / ekspr. za krajo ni neumna zna spretno krasti / kot psovka gos neumna // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: neumen obraz; neumne oči / neumen odgovor 2. ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo: vsak neumen otrok bi se pametneje odločil; mlad je še in neumen; človek je v teh letih najbolj neumen / ekspr.: bil je tako neumen, da mu je zaupal; ni tako neumen, kot se dela / ekspr.: neumen si, če ne izkoristiš priložnosti izkoristi jo; nisem neumen, da bi šel ne bom šel / kot psovka kaj si pa šel, tepec neumni; kot vzklik človek neumni, zdaj je prepozno // ki izraža tako ravnanje: neumen nasvet; neumna odločitev / ekspr.: neumne knjige; neumne misli 3. ekspr. duševno bolan, duševno nerazvit: kaj si neumen, da tako kričiš; bil je ravno toliko neumen, da ga niso mogli poklicati na odgovor; smejal se je, kot da bi bil neumen; uči se kot neumen zelo 4. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves neumen je od veselja; zaradi tekme je čisto neumen 5. ekspr. neprimeren, neustrezen: neumna navada; te pentlje na obleki so prav neumne; osebe v drami imajo neumna imena / imel sem same neumne izdatke // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: spravi te neumne karte; neumne težave; neumno naključje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima neumno srečo; obšlo ga je neumno veselje / pripoveduje neumne laži ● pog. naredil se je neumnega in ga ni pozdravil kot da ga ni videl, opazil; kot da ga ne pozna, ni spoznal; pog. naredi se neumnega in vprašaj kot da nič ne veš; pog., ekspr. neumen je na avtomobile zelo rad jih ima; pog., ekspr. neumen je na ženske ima veliko slo po ženskah; ekspr. še neumna žival skrbi za svoje mladiče nerazumna; ekspr. neumna leta puberteta; ekspr. neumno vreme zelo spremenljivo, nestalno; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti neúmno prisl.: neumno govoriti, se smejati, svetovati; neumno dober je do sorodnikov; neumno začuden obraz / v povedni rabi: neumno bi bilo, če bi se dali obkoliti; ni neumno, če greš neúmni -a -o sam.: neumni ne upoštevajo dokazov; govoril je same neumne; po neumnem je zapravila ugled ♪
  3.      nèumirljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da umiriti: neumirljiv fant / ekspr. neumirljivo iskanje resnice ♪
  4.      nèupravíčenec  -nca m (ȅ-ȋ) kdor nima pravice do česa: zgodilo se je, da so dobili nakaznice neupravičenci, upravičenci pa ne ♪
  5.      nèusmíljen  -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki mu manjka usmiljenja, dobrote: neusmiljen človek; trd, neusmiljen gospodar; biti neusmiljen do koga / ekspr.: neusmiljena roka; neusmiljeno srce / ekspr. neusmiljena smrt, usoda / ostra, neusmiljena kritika neprizanesljiva nèusmíljeno prisl.: neusmiljeno pretepati; neusmiljeno ravnati s kom; neusmiljeno uničevati ♪
  6.      nèusójen  -a -o prid. (ȅ-ọ́) ekspr. ki (komu) ni usojen: stopala je za krsto neusojenega ji zaročenca / manjkalo je samo še nekaj neusojenih let, da bi uresničil svoj načrt ♪
  7.      nèustvarljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) knjiž. neuresničljiv, neizvedljiv, neizpolnljiv: neustvarljivi načrti / neustvarljive obljube ♪
  8.      nèutajljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da utajiti, prikriti: neutajljivi dohodki; neutajljiva krivda; neutajljiva dejanja / neutajljiva resnica; to so neutajljiva dejstva / neutajljivo razburjenje, veselje // knjiž. neizpodbiten, nedvomen: bliža se neutajljiv konec; neutajljiv poraz, uspeh / razlika med njima je neutajljiva nèutajljívo prisl.: podatki neutajljivo pričajo o tem ♪
  9.      nèutéšen  -šna -o prid. (ȅ-ẹ̄) nav. ekspr. ki se ne da utešiti: obšla ga je neutešna žalost // neizpolnljiv, neuresničljiv: neutešna želja po svobodi; močno, neutešno hrepenenje nèutéšno prisl.: neutešno jokati ♪
  10.      nèutešèn  -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) 1. ki ni utešen: neutešen otrok / neutešen jok; neutešena radovednost / neutešena lakota / neutešeno srce // knjiž. neizpolnjen, neuresničen: neutešene želje; njeno hrepenenje je bilo neutešeno 2. knjiž., redko (spolno) nezadovoljen; nepotešen: neutešena žena / neutešena sla ♪
  11.      nèutešljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da utešiti: v svoji potrtosti je bila neutešljiva / neutešljiva žalost / neutešljiva lakota, žeja // knjiž. neizpolnljiv, neuresničljiv: neutešljive želje; misel na dom jo je navdala z neutešljivim hrepenenjem nèutešljívo prisl.: neutešljivo jokati ♪
  12.      nèutešljívost  -i ž (ȅ-í) knjiž. neizpolnljivost, neuresničljivost: neutešljivost želj ♪
  13.      neváren  -rna -o prid., nevárnejši (á ā) 1. ki lahko povzroči nesrečo, škodo ali kaj slabega, neprijetnega sploh: nevarni poskusi z razstrelivom; ta plin je nevaren; škarje so za otroke nevarne / nevaren ovinek; narasla reka postaja nevarna; na tem odseku je cesta smrtno nevarna / družbi, za družbo nevarni pojavi; biti v nevarnem položaju; zdravju nevarno delo škodljivo / to je nevaren človek / nevarna žival ki rada napada 2. o katerem se domneva, da bo imel za koga slabe, hude posledice: nevarna bolezen, poškodba; rana je smrtno nevarna; nevarno prehitevanje; plezanje po skalah je pozimi nevarno / nevarne grožnje / pogovor se je zasukal v nevarno smer ♦ med. nevarna novotvorba 3. ekspr. o katerega dobrem, pozitivnem uspehu za prizadetega se dvomi: ta tvoj načrt, poskus je nevaren 4. ekspr. ljubezensko, spolno zelo privlačen: to je nevarna ženska; biti nevaren za žensko srce / njemu ni nobena ženska nevarna ● ekspr. fant je zdaj v nevarnih letih v puberteti nevárno 1. prislov od nevaren: nevarno zboleti; nevarno strme stopnice 2. v povedni rabi izraža a) veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega: nevarno je, da se bo v takem vremenu prehladil b) neprimernost, škodljivost česa: takrat je bilo nevarno govoriti resnico; sam.: to ni nič nevarnega ♪
  14.      nevárnost  -i ž (á) 1. možnost nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega sploh: nevarnost mu grozi; nevarnost je minila; ni se zavedal nevarnosti; izpostavljati se nevarnosti; čutiti, slutiti nevarnost; naznanjati, opozarjati na nevarnost; pravočasno odkriti, odvrniti nevarnost; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; rešil ga je iz nevarnosti; ekspr. fant kar sili v nevarnost; spravljati, spuščati se v nevarnost; umikati se pred nevarnostjo; huda, velika nevarnost; ušel je smrtni nevarnosti // v povedni rabi stanje, nastalo zaradi take možnosti: bili so v veliki nevarnosti; niti vedeli niso, da so v življenjski nevarnosti smrtni nevarnosti; publ. bolnik je že izven nevarnosti iz nevarnosti 2. navadno z rodilnikom razmere, okoliščine, zaradi katerih lahko pride do nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega sploh: nastopila je nevarnost plazov; nevarnost požara, vojne, za vojno / skupna, splošna nevarnost ki zadeva več ljudi, skupin 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega: nevarnost je, da se hiša podre / iron. ni nevarnosti, da bi se poboljšal ne bo se poboljšal 4. publ. odgovornost, tveganje: blago so poslali na njihov račun in na njihovo nevarnost 5. lastnost, značilnost nevarnega: zavedajo se nevarnosti poskusa; opozorili so ga na nevarnost njegove odločitve ● ekspr. pogumno je gledal nevarnosti v obraz ni se ji izognil, ni se umaknil pred njo; ekspr. s tem spravlja v nevarnost svoje dobro ime daje možnost za zmanjšanje spoštovanja; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase ◊ avt. znaki za nevarnost; jur. nevarnost možnost, da se zavarovana oseba, zavarovani predmet poškoduje, uniči ♪
  15.      nèveljáven  -vna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) ki ni veljaven: neveljavna oporoka, pogodba / nepravilno izpolnjene glasovnice so neveljavne / znamka je neveljavna ne velja več ♪
  16.      nèverjéten  -tna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) 1. ki se ne da verjeti: neverjeten izgovor, vzrok; neverjetna novica; pripovedovati neverjetne stvari; zgodba se jim je zdela zelo neverjetna 2. star. ki (česa) ne verjame; neveren: ne bo vam verjel, je preveč neverjeten / neverjetni Tomaž 3. ekspr. nenavaden, poseben: to je res neverjeten primer; opazoval je ribice neverjetnih barv in oblik // ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: pokazal je neverjeten pogum; ima neverjetno energijo; med njima je neverjetna podobnost / pripravili so si neverjetne zaloge zelo velike nèverjétno 1. prislov od neverjeten: neverjetno pripovedovati; neverjetno zmajevati z glavo; neverjetno zdrav; bilo je neverjetno lepo 2. ekspr., v povedni rabi izraža a) dvom, negotovost: zdi se jim neverjetno, da bi zmagali b) začudenje, presenečenje: neverjetno je, da ga še niso našli; elipt. neverjetno, pa vendar resnično / v medmetni rabi: kako je zrasel, neverjetno; neverjetno, kakšen lenuh je ♪
  17.      nevéstica  -e ž (ẹ́) ekspr. manjšalnica od nevesta: pokazal nam je svojo nevestico ◊ vrtn. zimzelena sobna rastlina popenjavka z voskastimi belimi cveti v kobulih, Stephanotis floribunda ♪
  18.      nevóljiti  -im nedov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. spravljati v nejevoljo: vse je bilo v redu, nič ga ni nevoljilo ♪
  19.      nevrasteníja  -e ž (ȋ) med. bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja, živčna slabost: zdraviti nevrastenijo / akutna, kronična nevrastenija ♪
  20.      nèvréden  -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) nav. ekspr., z rodilnikom ki ni vreden, ki ne zasluži česa: biti nevreden ljubezni, občudovanja, svobode, zaupanja / stvar je omembe nevredna ♦ jur. dedno nevredni dedič dedič, ki se mu zaradi nepravilnega ravnanja odreka sposobnost za dedovanje // malovreden, ničvreden: izdajati nevredna literarna dela // ki ni v skladu s čim, ki čemu ne ustreza: to je inteligenta nevredno dejanje, ravnanje; človeka nevredno življenje nèvrédno prislov od nevreden: nevredno prejemati dobrote // knjiž., v povedni rabi izraža neupravičenost, neprimernost: nevredno se je jeziti zaradi tega; sam., zastar.: po nevrednem doseči kaj nezasluženo; po nevrednem nosi uniformo neupravičeno ♪
  21.      nevréden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) star. malovreden, ničvreden: nevredni ljudje so to ♪
  22.      nevrédnež  -a m (ẹ̑) star. malovreden, ničvreden človek: spraševala se je, kako je mogla ljubiti takega nevredneža; shajal se je z nevredneži in pijanci ♪
  23.      nevrédnost  -i ž (ẹ́) star. malovrednost, ničvrednost: težko je bilo živeti s sosedi zaradi njihove nevrednosti ♪
  24.      nèvreténčar  in nèvretênčar -ja m (ȅ-ẹ̑; ȅ-ȇ) nav. mn., zool. žival, ki nima vretenčaste hrbtenice: vretenčarji in nevretenčarji ♪
  25.      nevšéčnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost nevšečnega: nevšečnost takih opravkov // kar je nevšečno: narediti komu nevšečnost; to mu je povzročalo nevšečnosti; tehnične, vremenske nevšečnosti / z njim bo imel še velike nevšečnosti ♪

   6.839 6.864 6.889 6.914 6.939 6.964 6.989 7.014 7.039 7.064  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA