Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nič (5.551-5.575)


  1.      kôzka  -e ž (ó) ekspr. manjšalnica od koza 1; kozica: kozka se že pase ♪
  2.      kozlìč  -íča m (ȉ í) manjšalnica od kozel 1: jagnjiči in kozliči ♪
  3.      kozlíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od kozlič: kozice, telički in kozlički; skače kot kozliček ◊ zool. hišni kozliček hrošč z dolgimi tipalkami, katerega ličinka uničuje obdelan les, Hylotrupes bajulus; veliki hrastov kozliček velik hrošč, katerega ličinka dela v hrastovem lesu dolge rove, Cerambyx cerdo ♪
  4.      kozličevína  -e ž (í) 1. usnje iz kozličje kože: denarnica je bila iz kozličevine 2. kozličje meso: jesti kozličevino ♪
  5.      kozmopolítski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kozmopolite ali kozmopolitizem: buržoazni nacionalizem in kozmopolitske tendence / kozmopolitski in domovinski principi v njegovi pesnitvi // nav. ekspr. mednaroden, svetoven: to je veliko, kozmopolitsko mesto / kozmopolitski značaj prestolnice kozmopolítsko prisl.: kozmopolitsko usmerjen človek ♪
  6.      kozólček  -čka [u̯č] m (ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od kozolec: imajo dva kozolčka / izrezljal je kozolček / delati stoje in kozolčke ♪
  7.      kóžica  -e ž (ọ́) 1. tanka koža: vnela se mu je kožica med prsti / obnohtna kožica 2. manjšalnica od koža: odstraniti kožico z gobe; tanka kožica češnje, jagode / marmelada ima že kožico / gladka, mehka kožica polt // navadno s prilastkom odrta koža manjše živali: polšja kožica / pokrivalo iz zajčje kožice ◊ agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju; anat. deviška kožica kožna guba ob vhodu v nožnico; metal. oksidna kožica tanka oksidna plast na površini kovine; zool. plavalna kožica ♪
  8.      kožúšček  -čka m (ȗ) nav. ekspr. manjšalnica od kožuh: veverica z rjavim kožuščkom / tesneje se je zavila v kožušček ♪
  9.      kráčica  -e ž (á) nav. ekspr. manjšalnica od krača: kračica in bržola / prekajena kračica / ima zelo suhe kračice ♪
  10.      kráda  -e ž (á) nar. gorenjsko skladovnica (drv): narediti krado / zložiti drva v krado ♪
  11.      kràj  krája m (ȁ á) 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil / navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod // navadno s prilastkom ta del a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste) b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja ♪
  12.      krájcar  -ja m (ȃ) 1. v stari Avstriji kovanec z vrednostjo ene stotine goldinarja: odprl je mošnjo in odštel nekaj krajcarjev; za zadnje krajcarje si je kupil kruh 2. ekspr. denar sploh: zaslužil je samo nekaj krajcarjev ● ekspr. nimam niti krajcarja nimam popolnoma nič denarja; ekspr. gleda na vsak krajcar je varčen; je skop; podobna sta si kakor krajcar krajcarju zelo ♪
  13.      krájcarček  -čka m (ȃ) ekspr. manjšalnica od krajcar: plačal je dva krajcarčka / bil je brez krajcarčka ♪
  14.      krájček  -čka m (ȃ) 1. nav. ekspr. manjšalnica od krajec: odrezati krajček; rjavo zapečen krajček / krajček belega kruha / krajček lune 2. ekspr. delček, košček: komaj se je videl krajček sonca; krajček zemlje ♪
  15.      krájec  -jca m (ȃ) 1. kos kruha, odrezan na koncu štruce ali hlebca: pojedel je že več krajcev; suh, trd krajec // star. kos (zlasti kruha): odrezal si je velik krajec / krajec belega kruha 2. navadno v zvezi prvi, zadnji krajec luna, ko je viden njen desni ali levi del površine: na nebu se je pokazal prvi, zadnji krajec / lunin krajec; krajec lune // čas, ko je taka luna: ob prvem krajcu se je vreme spremenilo / luna je v krajcu 3. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: pogledal ga je izpod krajcev; široki krajci mu varujejo obraz / krajci klobuka 4. nav. mn., star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajci halje so se ji vlekli po tleh; krajci suknjiča / krajci ovratnika 5. redko delček, košček: krajec zemlje ◊ zool. zadnji (zob) sekalec ♪
  16.      krájevec  -vca m (á) nav. mn. 1. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: nezaupno je gledal izpod krajevcev; črn klobuk z ozkimi krajevci; široki, veliki krajevci 2. star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajevci suknjiča ♪
  17.      krájnik  -a m (ȃ) 1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo: pribiti krajnik; zavarovati stene s krajniki; hrastovi krajniki; plot iz krajnikov; žamanje in krajniki 2. redko, navadno s prilastkom konec, rob: povezal je krajnika palice / samo krajnik sonca je gledal izpod oblakov // nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajniki plašča 3. knjiž. kdor je krajni, zadnji v vrsti: krajnika sta stopila naprej // redko končnica: pri vstajanju se je moral z roko opreti na krajnik 4. nav. mn., redko spodnji, navzven upognjeni del klobuka; krajevec, krajec: široki krajniki ◊ zool. zadnji (zob) sekalec ♪
  18.      krák 1 -a m (ȃ) 1. nav. mn. zadnja okončina pri žabi: skrčiti, iztegniti krake / ocvrti žabji kraki // slabš. noga, navadno dolga: komaj je stlačil svoje krake pod mizo 2. del kakega razvejenega objekta, navadno stranski: ta cesta ima več krakov; zgradili so še zadnji krak naftovoda; krak železnice 3. navadno s prilastkom kar je podobno kraku: krak sidra, šestila; krak vetrnice / žerjav s premičnimi kraki / krak križa / krak gradu krilo ◊ geom. krak kota eden od dveh poltrakov, ki oblikujeta kot; krak trikotnika vsaka od stranic, ki ležita nasproti enakima kotoma v trikotniku; vet. krak kostna izrastlina na notranji strani skočnega sklepa ♪
  19.      kraljévi  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na kralje: razkošni kraljevi dvorci; kraljevi prestol; mogočna kraljeva krona / kraljeva moč, oblast / izhaja iz kraljevega rodu / cesarsko-kraljevi [c. kr.] uradnik uradnik v avstroogrskem cesarstvu / v nagovoru vaše kraljevo veličanstvo // zelo velik, obilen; kraljevski: dobil je naravnost kraljevo plačilo ● star. kraljeva roža Blagajev volčin ◊ min. kraljeva voda mešanica solne in solitrne kisline, v kateri se topi zlato; šah. kraljevi gambit ♪
  20.      kraljíca  -e ž (í) 1. v nekaterih državah vladarica: angleška kraljica; zdela se mi je kot kraljica 2. kraljeva žena: kralj in kraljica 3. nav. ekspr., s prilastkom ženska, ki je kje najvidnejša, najpomembnejša: kraljica plesa / knjiž. izbrana je bila za lepotno kraljico miss // kar je kje najvidnejše, najpomembnejše: jesen, kraljica barv / kraljica morja Benetke; kraljica športa atletika 4. star. matica (pri živalih): v mravljišču je bila tudi kraljica in ličinke 5. šah. šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih smereh; dama: izgubiti kraljico ◊ bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; vrtn. kraljica majnika glavnata spomladanska solata z mehkimi listi ♪
  21.      kraljíček  -čka m (ȋ) najmanjša ptica pevka z rdečo ali rumeno liso na temenu: veselo čivkanje kraljička; sinice in kraljički ♪
  22.      kraljíčin  -a -o (ȋ) svojilni pridevnik od kraljica: kraljičina služabnica ♪
  23.      krámar  -ja m (ȃ) 1. nav. slabš. trgovec s cenenim, navadno drobnim blagom: na trgu so imeli kramarji svoje stojnice; kupiti pri kramarju; kramar s platnom; kramarji in mešetarji / takšne stvari prodaja vsak kramar trgovec 2. slabš. ozkosrčno pridobitniški, malenkosten človek: vse življenje je ostal čisto navaden kramar ♪
  24.      krámarček  -čka m (ȃ) manjšalnica od kramar: zadolžen kramarček / to bi lahko pri vsakem kramarčku kupil ♪
  25.      krámarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kramarje: kramarski voz; na trgu je stalo več kramarskih lop, stojnic / velik kramarski sejem / bedna kramarska politika / tej kramarski duši ni da bi človek verjel / trgovsko-kramarski odnos do umetnosti krámarsko prisl.: kramarsko utilitaren ♪

   5.426 5.451 5.476 5.501 5.526 5.551 5.576 5.601 5.626 5.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA