Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nič (3.276-3.300)
- čevljárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na čevljarje ali čevljarstvo: čevljarski stolček; čevljarska delavnica, zadruga / čevljarska dreta, smola; čevljarsko kladivo / čevljarska industrija ♪
- čevljárstvo -a s (ȃ) obrt za izdelovanje ali popravljanje obutve: pomen šivalnega stroja za čevljarstvo / preživljal se je s čevljarstvom z opravljanjem čevljarskega poklica // podjetje, delavnica za to obrt: modno čevljarstvo ♪
- číbka -e ž (ȋ) manjšalnica od čiba: petelinček in čibka ♪
- čìč číča m (ȉ í) nar. sedenje: čič za pečjo ∙ preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja ♪
- čimvèč in čím vèč in čim vèč prisl. (ȅ; ȋ-ȅ) kar se da veliko, kar največ: posvetiti čimveč skrbi kakovosti izdelkov; železnica naj prepelje čimveč blaga ♪
- čír -a m (ȋ) med. razjeda na koži ali sluznici: ima čir na tilniku; želodčni čir; čir na dvanajstniku ♪
- číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ȋ) 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji / čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže // ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren.
svoje vrste hočejo imeti čiste // ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno / vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista
resnica ● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto ◊ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti
biolog biolog, ki študira sámo biologijo čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden ♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto ♪
- čístiti -im nedov., číščen (í ȋ) 1. odstranjevati umazanijo, prah: ves dan čisti in pospravlja; čistiti čevlje, okna; čistiti pribor; čistiti z bencinom; kemično čistiti obleko; čistiti si nohte, zobe 2. odstranjevati primesi: čistiti rudo; čistiti žito za seme / čaj iz teh rož čisti kri // odstranjevati odvečno iz česa; trebiti: čistiti mlad gozd; čistiti senožeti / čistiti jarke / čistiti ribe, solato ◊ med. čistiti (črevo) pospeševati iztrebljanje z odvajalnim sredstvom; voj. čistiti teren uničevati ostanke nasprotnikovih enot čístiti se izgubljati skaljenost, motnost: voda v potoku se že čisti; vino se čisti / nebo se čisti ◊ čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; med. rana se čisti se manj gnoji ♪
- čístka -e ž (ȋ) odstranjevanje nezanesljivih ljudi iz stranke ali s službenega položaja: politične čistke; čistka partije; čistka v upravnem aparatu in vojski / okupator dela čistke; pren. čistka neprimernih knjig v knjižnici ♪
- číšča -e ž (í) navadno v zvezi z mesečen vsak mesec ponavljajoče se krvavenje iz maternice; (mesečno) perilo: imeti (mesečno) čiščo; neredna čišča ♪
- číščenje -a s (í) glagolnik od čistiti: a) pospravljanje in čiščenje; kemično čiščenje oblek; čiščenje čevljev / čiščenje madežev odstranjevanje b) čiščenje plina, surovega sladkorja, voska; čiščenje pšenice c) čiščenje gozda; čiščenje sadnega drevja / čiščenje zelenjave č) čiščenje mošta ♪
- čitálniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na čitalnico: čitalniški prostori Mestne knjižnice / igro so uprizarjali čitalniški odri; čitalniški ples / čitalniška dramatika / slabš. njen odrski nastop je bil precej čitalniški začetniški, primitiven ♦ zgod. čitalniška doba šestdeseta leta 19. stoletja, ko so bile čitalnice središče slovenskega kulturnega in političnega življenja ♪
- čitálništvo -a s (ȃ) 1. nastajanje in delovanje društev čitalnic: doba čitalništva 2. nav. slabš. značilnosti čitalniške dobe: dvigniti zborovsko glasbo iz čitalništva; dramski amaterizem je prestopil mejo čitalništva ♪
- čížemček -čka [žǝm] m (ȋ) manjšalnica od čižem: dobil je prve čižemčke / prožno je stopala v ličnih novih čižemčkih ♪
- čížmica -e ž (ȋ) manjšalnica od čižma: dobila je nove čižmice ♪
- článčič -a m (ȃ) manjšalnica od članek: posvetil mu je spominski člančič / slabš. zmašil je nekak člančič in ga poslal v objavo nepomemben, malo vreden članek ♪
- článski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na člane: članski sestanek; članski prispevki / članska izkaznica izkaznica, ki potrjuje, da je kdo član / tekmovanje v mladinski in članski konkurenci ♪
- človečánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na človečanstvo: uresničevanje resnično človečanskih odnosov v družbi; ljudje s človečanskim čustvovanjem / boj za mir je izraz skupne človečanske povezanosti / človečanske pravice ♪
- človéček -čka m (ẹ̑) 1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici 2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki ♪
- člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom
oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja;
ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
- čmŕljček -čka m (ŕ) nav. ekspr. manjšalnica od čmrlj: čmrljčki in čebelice / kot nagovor ti moj čmrljček ♪
- čóba -e ž (ọ́) nav. mn., nar. vzhodno velika živalska ustnica; šoba: konj je grabil travo s slinastimi čobami // ustnice, usta: Taki imajo še materino mleko na čobah. Kaj ti vedo, kaj je zemlja (F. Godina) ♪
- čóbast -a -o prid. (ọ́) nar. vzhodno ki ima debele ali naprej štrleče ustnice; šobast: čobasta ženska ♪
- čobódra -e ž (ọ̑) slabš. 1. gosta, tekoča zmes: iz kotla je tekla črna, gnojnici podobna čobodra; mlečna čobodra; pren. jezikovna čobodra 2. slaba pijača: v tej gostilni točijo samo čobodro // slaba jed, navadno redka: glasno je srebal čobodro iz sklede; vse leto boš otepal neslano čobodro 3. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po čobodri 4. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: zaradi očeta bom pomagal fantu iz te čobodre; sebi je pomagal, nas je pa pustil v tej čobodri ♪
- čôkec -kca m (ō) manjšalnica od čok: sedeli so na čokcih / čokec in suhec ♪
3.151 3.176 3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376