Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nič (2.426-2.450)
- založníca -e ž (í) ženska oblika od založnik: založnica časopisa, revije ♪
- zamrzoválnica -e ž (ȃ) prostor ali stavba za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi: zamrzovalnica za meso; hladilnice in zamrzovalnice ♪
- zamúdnica -e ž (ȗ) ženska oblika od zamudnik: odpreti vrata zamudnici; razredničarka je opozorila zamudnico ♪
- zanìč prid. neskl. (ȉ) 1. nav. ekspr. zelo slab: a) zanič cesta; te cigarete so zanič; vino je zanič / gledati zanič film / zanič hrana brez okusa; zanič vreme deževno, mrzlo; ta zdravila so zanič zelo neučinkovita b) zanič obrtnik / imeti zanič oči biti zelo slaboviden c) taka politika je zanič č) zanič vidljivost na cesti / imeti zanič dohodke d) zanič novice e) bolnik je danes zanič; vsako leto je bolj zanič 2. ki je popolnoma neprimeren za (nadaljnjo) uporabo: pralni stroj je zanič; zavreči
čevlje, ki so zanič; zanič stvari odpeljati na odpad; stopnice so že zdavnaj zanič / ekspr. za vojsko je zanič nesposoben ● ekspr. nima otrok, je zanič je neploden zanìč prisl.: ne godi se mu zanič; zanič živeti ♪
- zaníčev -a -o prid. (ȋ) nar. primorsko, v povedni rabi zanič, brez moči: biti, postati zaničev ♪
- zaničeválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor zaničuje: zaničevalec drugače mislečih ♪
- zaničeválen -lna -o prid. (ȃ) ki izraža zaničevanje: zaničevalen nasmešek, pogled / zaničevalna beseda / dajati zaničevalna imena zaničeválno prisl.: zaničevalno govoriti o čem; zaničevalno pogledati koga ♪
- zaničevánje -a s (ȃ) glagolnik od zaničevati: njihove navade so vzbujale zaničevanje; zamerili so jim zaničevanje preprostih ljudi; izraz zaničevanja in sovraštva / gledati koga z zaničevanjem zaničljivo ♪
- zaničeváti -újem nedov. (á ȗ) imeti, kazati do koga negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: zaničevati kmete, reveže; ljudje so ga zaničevali zaradi pijančevanja / zaničeval bi ga, če bi storil kaj takega / nekateri sloji so nekoč zaničevali slovenski jezik / ekspr. ne zaničuje vesele družbe in dobre hrane rad jo ima ● preg. kdor druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje zaničevanje drugih izraža, kaže omejenost; preg. kdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje zaničujóč -a -e: ne prikrivati zaničujočega začudenja; prisl.: zaničujoče gledati koga;
zaničujoče govoriti o kom zaničeván -a -o: zaničevana ženska; sam.: čutiti sočutje do zaničevanih ♪
- zaničljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki izraža zaničevanje: zaničljiv glas, izraz, pogled, vzdih; odgovoril mu je z zaničljivim smehom / zaničljiva beseda / zaničljiv pomen vzdevkov 2. ki zaničuje: bili so prijazni in prav nič zaničljivi zaničljívo prisl.: zaničljivo govoriti o čem; zaničljivo pogledati koga ♪
- zaničljívost -i ž (í) lastnost zaničljivega: zaničljivost pogleda / zaničljivost besed / pogledal jo je z neprikrito zaničljivostjo ♪
- zanóhtnica -e ž (ọ̑) gnojno vnetje za nohtom in ob njem: imeti zanohtnico ♪
- zapéstnica -e ž (ẹ̑) 1. okrasni predmet za okrog zapestja: nositi, podariti zapestnico; zlata zapestnica; zapestnica iz granatov; zapestnica in uhani 2. anat. vsaka od osmih kosti v zapestju: prstnice, dlančnice in zapestnice 3. mn., ekspr. priprava za vklepanje aretirancev, zapornikov; lisice: policist mu je nadel zapestnice; sledovi zapestnic na rokah 4. nav. mn., knjiž. zapestnik, manšeta: s čipkami obrobljene zapestnice / srajca s poškrobljenimi, trdimi zapestnicami ● knjiž. uporabljati pri delu v mrazu zapestnice brezpalčne rokavice; knjiž. pogledala je na svojo zapestnico, koliko je ura na zapestnico z uro ♪
- zapírnica -e ž (ȋ) 1. knjiž. priprava iz dveh nerazstavljivo povezanih ploščic, pritrjenih vsaka na svoj del, ki omogoča zapiranje, odpiranje; šarnir: povezati plošče z zapirnicami 2. nar. severozahodno preprosta vrata, zapora: odriniti zapirnico in stopiti v stajo ♪
- zapísnica -e ž (ȋ) knjiž. beležnica: vzeti zapisnico iz žepa; zapisati si kaj v zapisnico ♪
- zapísničarka -e ž (ȋ) zapisnikarica: izvoliti delovno predsedstvo in zapisničarko ♪
- zapórnica -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki prisilno biva v zaporu: nadzorovati zapornice; iskati stike z zapornicami // jur. ženska, ki prestaja kazen odvzema prostosti: enotne obleke zapornic 2. premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa: odpreti, zapreti zapornice; postaviti zapornice; zapornica pri jezu / vodna zapornica // premična priprava, ki onemogoča prehod: dvigniti, spustiti zapornico na cesti; zapornica na mejnem prehodu / železniške zapornice naprava v obliki dveh drogov, ki ob križanju ceste in železniške proge v vodoravni legi onemogoča prehod čez železniško progo ● slabš. zapri zapornice nehaj govoriti,
molči; evfem. odprle so se nebeške zapornice začelo je deževati; redko zapornice za okna zapirala ♪
- zapórničar -ja m (ọ̑) delavec, ki dviga in spušča zapornico, zapornice: delo zaporničarja / železniški zaporničar ♪
- zapréžnica -e ž (ẹ̑) vrv, navadno pri konjski opremi, za vpreženje živali k vozu: odpeti zaprežnice; konj je utrgal desno zaprežnico ♪
- zaprtotrósnica -e ž (ọ̑) nav. mn., bot. glive, pri katerih nastajajo trosi v trosovniku, Ascomycetes: prostotrosnice in zaprtotrosnice ♪
- zarébrnica -e ž (ẹ̑) kos mesa s kostjo s telečjega ali svinjskega hrbta: kupiti zarebrnico / svinjske, telečje zarebrnice / telečja zarebrnica z omako ♪
- zarníce -níc ž mn. (í) knjiž., navadno v zvezi zarnice igrajo bliska se v daljavi ♪
- zaročníca -e ž (í) star. zaročenka: obiskoval je svojo zaročnico ♪
- zaródnica tudi zarodníca -e ž (ọ̑; í) knjiž. organizem, vrsta, skupina organizmov, iz katere so se razvili drugi organizmi, vrste, skupine organizmov; prednica: zarodnica domače kokoši / zarodnice nekaterih kulturnih rastlin ♪
- zarótnica -e ž (ọ̑) ženska oblika od zarotnik: nevarna zarotnica ♪
2.301 2.326 2.351 2.376 2.401 2.426 2.451 2.476 2.501 2.526