Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nič (12.839-12.863)


  1.      zavójnat  -a -o prid. (ọ̑) ki ima veliko zavojev, ovinkov: ravne in zavojnate črte / zavojnate stopnice ♪
  2.      zavónjati  -am dov. (ọ̑) 1. zadišati: vrtnice so zavonjale / brezoseb. zavonjalo je po kadilu 2. preh. zaznati vonj: zavonjati cvetje / knjiž. konj je zavonjal gospodarja zavohal ♪
  3.      zavóra  -e ž (ọ̑) 1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, žarg. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem 3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor ● star. odvaliti zavoro s ceste oviro ◊ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice ♪
  4.      zavráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce 2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala sovražnikove napade odbijala 3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije 4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis 5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali // odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga // odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike 7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve // izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava 8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo 9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali zavračajóč -a -e: zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje zavráčan -a -o: zavračana čreda ♪
  5.      zavrétek  -tka m (ẹ̑) pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin: popiti zavretek; zavretek iz borovnic / zdravilni zavretek ♪
  6.      zavréti 2 -vrèm dov., zavŕl (ẹ́ ȅ) 1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil; zavreti avtomobil; nahitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo; zavreti z nožno, ročno zavoro; zavreti kolo z verigo // narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal / zavreti hitrost 2. narediti, povzročiti a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod; urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih 3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je zavrla rast rastlin; zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo zavŕt -a -o 1. deležnik od zavreti: zavrte gospodarske možnosti; kolesa avtomobila so zavrta; napredovanje je bilo zavrto 2. oviran v normalnem razvoju, delovanju: zavrt človek; biti zavrt; spolno zavrt ♦ psih. zavrti otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; psihično zavrta osebnost ♪
  7.      zavrníti  in zavŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce 2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti 3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti 4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe 5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali // odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice // odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije 7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati // izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost 8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res 9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil 10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu ◊ med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto zavŕnjen -a -o: zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena ♪
  8.      zavrtáč  -a m (á) zool. 1. nav. mn. metulji, katerih gosenice vrtajo rove v lesu, koreninah listavcev, Cossidae: gosenice zavrtačev; zavrtači in zalubniki 2. podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v kamen ali les, Pholas dactylus ♪
  9.      zavŕtati  -am dov. (r̄) 1. z vrtanjem prodreti v kaj: zavrtati v desko; s svedrom zavrtati v les / z lopatico zavrtati v pesek // z vrtanjem narediti, da koničasti del česa prodre v kako snov: zavrtati sveder v les 2. redko z vrtanjem narediti, izoblikovati; izvrtati: zavrtati luknjo; zavrtali so nove rove 3. ekspr. začeti vztrajno poizvedovati, izpraševati o čem: z odgovori ni bil zadovoljen, zato je zavrtal naprej / ali jih poznate, je zavrtal preiskovalec // v zvezi z v začeti vztrajno izpraševati: po predavanju so zavrtali vanj z vprašanji / kaj pa zdaj, so zavrtali v mater 4. ekspr., s prislovnim določilom prodreti: zavrtati do dna, jedra zadeve; zavrtati v bistvo problema 5. nav. 3. os., ekspr. pojaviti se s spreminjajočo se intenzivnostjo: v hrbtenici je zavrtala bolečina; brezoseb. zavrtalo mu je v zobu; pren. v srcu mu je zavrtal črv dvoma ● ekspr. zavrtati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga zavŕtati se 1. s polkrožnimi gibi telesa prodreti v kaj: ličinka se zavrta v les; školjka se zavrta v kamen / zavrtal se je v steljo in zaspal zaril; pren. vprašanje se mu je zavrtalo v glavo, možgane 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zavrtal se je v delo / zavrtati se v problem / igralec se je zavrtal v vlogo ● ekspr. njegove oči so se zavrtale vanjo preiskujoče, ostro jo je pogledal; začel jo je nepremično gledati zavŕtan -a -o: letev z zavrtanimi luknjami ♪
  10.      zavrtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi: dvignili so zapornico in voda je zavrtela mlinsko kolo; hitro, počasi zavrteti / zavrteti vrtiljak; pren., ekspr. kolesa zgodovine ne moreš zavrteti nazaj 2. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: zavrteti gumb radijskega sprejemnika; zavrteti ključ v ključavnici; zavrteti stikalo; zavrteti vijak / ekspr. zavrtel je glavo, oči, da bi bolje videl // narediti, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter je zavrtel listje po zraku; brezoseb. ob eksploziji jih je zavrtelo in vrglo na tla / ekspr. hitro je zavrtel plesalko po plesišču 3. narediti, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: zavrteti posodo, da se oglje razžari 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave narediti, da ta deluje: zavrteti slamoreznico 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi narediti, da priprava deluje: zavrteti kolovrat / zavrteti ruleto // pog. s posebnimi napravami povzročiti, da postane zvočni ali slikovni zapis zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden: zavrteti film; zavrteli so še nekaj resne glasbe ● ekspr. to dekle zna zavrteti moške jih zna podrediti svoji volji; ekspr. pohvala mu je zavrtela glavo postal je domišljav, prevzeten; ekspr. vino mu je zavrtelo glavo ga je (nekoliko) upijanilo; zavrteti telefonsko številko z vrtenjem številčnice vzpostaviti zvezo s klicno številko zavrtéti se 1. premakniti se okoli svoje osi: drsalec je dvignil roke in se zavrtel; kolo se je zavrtelo za en vrtljaj; plesalka se je trikrat zavrtela na prstih // ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela začeti delovati: stroji so se zavrteli; žičnice so se že zgodaj zavrtele so začele obratovati 2. premakniti se po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: list se je nekajkrat zavrtel v vetru in padel na tla / ekspr.: plesalca sta se spretno zavrtela po dvorani; kovanec se je zavrtel po mizi zakotalil; pren. čudne misli so se mu zavrtele po glavi 3. začeti se gibati po sklenjenem krogu ali elipsi: prijeli so se za roke in se zavrteli okoli lipe / zdi se mu, da se je soba zavrtela okrog njega 4. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč smer iti: priklonil se je in se zavrtel skozi vrata // začeti opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: ob našem prihodu se je gospodinja zavrtela in nam skuhala kosilo; le naglo se zavrti, da boš prej končal 5. ekspr., z dajalnikom dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi je zavrtelo; brezoseb.: pred očmi se mi je zavrtelo; zavrtelo se mi je od pijače / brezoseb. v glavi se mi je zavrtelo 6. ekspr. zaplesati: na veselici smo se tudi zavrteli; fantje so se zavrteli z dekleti zavrtèn -êna -o: ključ je bil zavrten v levo ♪
  11.      zavzdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: zavzdihnil je, rekel pa ni nič; z olajšanjem je zavzdihnila; glasno, žalostno zavzdihniti / ekspr. zavzdihnil je nad svojo usodo / grozno, je zavzdihnila; pren., ekspr. njegovo srce je tiho zavzdihnilo 2. ekspr. dati vzdihu podoben glas: motor je zavzdihnil in prenehal delovati; brezoseb. zunaj je žalostno zavzdihnilo ♪
  12.      zavzémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo; zavzemati nova ozemlja / v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo 2. prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzemali položaje, s katerih se je videlo daleč po dolini; zavzemati strateško pomembne točke // prihajati na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: izpraznjeno pokrajino so zavzemala sosednja ljudstva; z naseljevanjem zavzemati // prihajati na kak prostor z določenim namenom sploh: zavzemati mesta manjkajočih igralcev / žarg., šport. tekmovalci so zavzemali startne položaje so se postavljali v startne položaje 3. začenjati obstajati kje: puščava zavzema čedalje večjo površino / publ.: gibanje za mir zavzema vse večji obseg; nasprotovanje oblastem je zavzemalo različne oblike dobivalo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabljati del razpoložljivega prostora: ti predmeti po nepotrebnem zavzemajo prostor v sobi; slika zavzema večji del stene; zavzemati čim manjšo površino / članek zavzema celo stran; gozd zavzema več kot polovico tega področja // publ. imeti kot sestavni del: ta krajevna skupnost zavzema tri vasi / skoraj polovico prometa v trgovini zavzemajo izdelki domače obrti 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto biti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaju, kot ga izraža določilo: njihov klub zavzema osrednje mesto med klubi / posebno mesto v poslovanju podjetja zavzema izvoz opreme // publ. imeti, zasedati: zavzemal je odgovorna mesta, položaje v različnih podjetjih 6. publ. imeti, izražati: vedno zavzema skrajna stališča / do takih pojavov zavzema kritičen odnos je zelo kritičen ● publ. delo ga je popolnoma zavzemalo ga je zelo zaposlovalo; mu je jemalo veliko časa; zastar. zavzemala ga je misel nanjo veliko je mislil nanjo; zastar. v mladih letih so ga zavzemali pustolovski romani prevzemali, navduševali; publ. zavzemati tuja tržišča začenjati prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih zavzémati se v zvezi z za kazati, izražati voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zavzemati se za ponovno uvedbo klasične gimnazije; zavzemati se za zadružništvo; v javnosti se zavzemati za pravice otrok; dosledno, načelno se zavzemati za kaj / močno so se zavzemali, da bi proslava uspela si prizadevali // z izražanjem volje, hotenja poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzemati se za brezposelne; sindikat se je pri vodstvu zavzemal za delavce; povsod se zavzema zanjo zavzemajóč -a -e: padli so, zavzemajoč sovražnikovo postojanko; veliko površino zavzemajoča stavba; stranka, zavzemajoča se za hitrejši gospodarski razvoj ♪
  13.      zavzéti  -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á) 1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti 2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke // priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe // priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; redko prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame / žarg., šport. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj ♦ mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže 3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja // publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah 6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen 7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele ● publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil zavzéti se 1. priti v stanje velike duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: če se zavzame, lahko vse naredi; zelo se je zavzel in pridobil veliko novih naročnikov; ekspr. osebno sta se zavzela, da bi vse potekalo v redu / ekspr. trdno se je zavzel, da ne bo nikogar izdal odločil 2. v zvezi z za pokazati, izraziti voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zna se zavzeti za svoje cilje, ideje; zavzel se je za uprizarjanje del mladih dramatikov / publ. v razpravi so se poslanci zavzeli za spremembo zakona izrekli // z izražanjem volje, hotenja poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzeti se za brezposelne; zavzeti se za koga pri oblasteh / knjiž. po smrti staršev so se za otroke zavzeli sorodniki začeli skrbeti 3. knjiž. čustveno pozitivno odzvati se: vedno se zavzame, če zasliši njen glas; ob tem prizoru so se vsi zavzeli / ob novici se je tako zavzel, da se je kar tresel vznemiril, razburil / zelo so se zavzeli, ko so videli, da je stanovanje prazno se začudili // odzvati se na kaj, odgovoriti tako, kot nakazuje sobesedilo: ali veste, kako se je to zgodilo? Kako, se je zavzel; ta komedija je precej dolgočasna. Ni res, se je zavzela zavzét -a -o 1. deležnik od zavzeti: zavzeta trdnjava; zavzeto ozemlje; v razpravi zavzeta stališča ∙ publ. preveč je zavzeta sama s seboj se ukvarja sama s seboj 2. v povedni rabi, v zvezi z za ki si z veliko vnemo, požrtvovalnostjo prizadeva za kaj: zelo je zavzet za delo z mladino; ves je zavzet za pravico 3. knjiž. prevzet: otrok je zavzet stal pred sliko; vsa zavzeta ga je gledala 4. knjiž. zelo prizadeven, navdušen: zavzet govorec; zavzet pristaš kake ideje / iron. ni preveč zavzet za delo ne dela rad // ki izraža veliko prizadevnost, navdušenje: zavzete besede; zavzeto razlaganje; prisl.: zavzeto delati; zavzeto pripovedovati ♪
  14.      zavzétost  -i ž (ẹ̑) 1. velika stopnja duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: zavzetost raste, upada; kazati zavzetost za kaj; občudovati zavzetost koga; zavzetost za delo, pri delu / čustvena, ustvarjalna zavzetost / vse, kar dela, dela z zavzetostjo 2. knjiž. močna čustvena vznemirjenost zaradi pozitivnega odnosa do česa; prevzetost: drhteti od zavzetosti; zavzetost ob poslušanju glasbe / ljubezenska zavzetost ∙ knjiž. otroci so poslušali z največjo zavzetostjo zelo zavzeto ♪
  15.      zazánkati  -am dov. (ȃ) 1. namestiti, zategniti zanko okoli česa: z vrvjo zazankati deblo ∙ evfem. iz obupa se je zazankal se obesil // ekspr. zvijačno ujeti, dobiti: končno sem te le zazankal 2. obrt., v zvezi s petlja potegniti eno petljo skozi drugo, da se pletenje zaključi in se ne para: zazankati tri petlje na mestu, kjer bo gumbnica zazánkan -a -o: zazankane petlje ♪
  16.      zazdráviti  -im dov. (ā ȃ) star. ozdraviti, pozdraviti: ko ga bodo zazdravili, se bo vrnil na delo zazdráviti se ozdraveti, pozdraviti se: zapustil je bolnišnico, preden se je zazdravil / rana se mu ni zazdravila zacelila ♪
  17.      zazímiti  -im dov. (ȋ ȋ) agr. narediti, da pride kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se ohrani čez zimo: zazimiti pridelke, vrtnice; zazimiti v klet ♦ čeb. zazimiti čebele ♪
  18.      zaznamováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja / glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti / najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela ● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo ∙ star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano ♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih ♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka ♪
  19.      zazoréti  -ím dov., zazôrel in zazorèl in zazorél (ẹ́ í) nar. dozoreti: koruza, pšenica je že zazorela ♪
  20.      zaželéti  -ím dov., zažêlel (ẹ́ í) izraziti komu željo, da bi bil deležen česa pozitivnega: zaželeti komu prijetne počitnice, srečno pot; zaželeti komu srečo, uspeh pri delu; zaželeti vesele praznike / vstopil je in jim zaželel dobro jutro; zaželeli so si lahko noč in šli spat / zaželeti komu dobrodošlico izraziti ● redko lepšega življenja mu ne morem zaželeti želeti zaželéti si stil. zaželéti začutiti željo po čem: zaželeti si svežega kruha, hladne vode; zaželeti si mir, svobodo; zaželel si je pogovora s prijateljem; zaželela si je, da bi bila daleč proč // začutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom: čutil je, da si ga je zaželela; zelo si jo je zaželel ● star. dobil boš vse, kar boš zaželel kar se ti bo zahotelo; star. zaželelo se mu je, da bi se vrnil domov zahotelo se mu je zaželèn tudi zaželjèn -êna -o 1. deležnik od zaželeti: najti zaželeni mir; z vznesenimi besedami zaželena sreča; prišla je zaželena svoboda; zaželeno je, da se sestanka udeležijo tudi starši 2. ki si ga kdo želi: roditi zaželenega otroka / zaželen gost; opazil je, da pri njih ni zaželen dobrodošel 3. ki se zahteva: raziskava ni dala zaželenih rezultatov; zaželena kakovost, lastnost / za sprejem na delovno mesto so zaželene petletne delovne izkušnje / izročiti kupcu zaželeno blago iskano, naročeno; sam.: zaželeno podčrtajte ♪
  21.      zažémati  -am nedov. (ẹ̑) knjiž. stiskati: obleka ji zažema pas / zažemati ustnice zažémati se zajedati se: vrv se mu je zažemala v dlani ♪
  22.      zažéti  -žmèm tudi -žámem dov., zažmì zažmíte in zažêmi zažemíte; zažél; nam. zažét in zažèt (ẹ́ ȅ, á) knjiž. stisniti: zažeti komu roko / zažeti z obvezo / zažeti ustnice / srce mu je zažel strah zažéti se zajesti se: jermen se mu je zažel v meso zažét -a -o: tesno zažet pas; zažete ustnice ♪
  23.      zažgáti  -žgèm dov., zažgál (á ȅ) 1. narediti, povzročiti, da kaj zagori: strela je zažgala hišo; zažgati trske; z baklo, s cigareto zažgati skedenj / zažgati ogenj / zažgati kopo / star. zažgati si pipo prižgati si; pren., ekspr. zažgati v srcu ljubosumje // dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažgati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo 2. z ognjem, plamenom uničiti: zažgati hišo, kozolec; namenoma zažgati / pri peči si je zažgala obleko // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: sonce je zažgalo travo / premočno gnojilo zažge rastline 3. pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj poškoduje, uniči: zažgati kruh, meso; potica se je zažgala ● ekspr. to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu povzroči pekoč, žgoč občutek zažgáti se narediti samomor z zažigom samega sebe: iz protesta se zažgati zažgán -a -o: zažgan kruh; zažgana hiša; zažgana trava; sam.: duh po zažganem ♪
  24.      zažígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, povzročati, da kaj zagori: zažigati drva, slamo / zažigati ogenj / zažigati možnarje / star. zažigati cigareto, pipo prižigati; pren., ekspr. zažigati v srcih ljubezen ∙ ob prihodu Turkov so zažigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki // dajati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažigati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažigati oljkove vejice ob grmenju 2. z ognjem, plamenom uničevati: zažigati dračje, vejevje; zažigati hiše, knjige 3. knjiž. razvnemati, spodbujati: zažigati upor / njegove besede zažigajo smeh ♪
  25.      zažvížgati  -am dov. (í) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visoke, ostre glasove: zažvižgal je in zapel; glasno, predirljivo, tiho zažvižgati / zažvižgati na prste, skozi zobe / zažvižgati znano melodijo 2. z žvižganjem dati znamenje: ko bom zažvižgal, pridi; zažvižgati psu ∙ žarg., šport. sodnik je zažvižgal konec igre zapiskal 3. dati visoke, ostre glasove: lokomotiva zažvižga; brezoseb. v daljavi je nekaj zažvižgalo // oglasiti se s takimi glasovi: v vrhu češnje je zažvižgal kos 4. ekspr. dati žvižganju podobne glasove: burja je zažvižgala / bič je zažvižgal po zraku; krogle so zažvižgale nad glavami // povzročiti žvižganju podobne glasove: zažvižgati s šibo po zraku ♪

   12.714 12.739 12.764 12.789 12.814 12.839 12.864 12.889 12.914 12.939  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA