Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nič (12.601-12.625)


  1.      zamúda  -e ž (ȗ) 1. glagolnik od zamuditi: oprostiti komu zamudo; opravičljiva zamuda; zaradi zamude vlaka priti prepozno v službo / plačilna zamuda; zamuda roka / trudili so se, a brez zamude ni šlo; pri tem delu prihaja do zamud / biti v zamudi z izdelavo načrtov zamujati / obravnavati šolske zamude izostanke 2. čas med predvideno, določeno in dejansko uresničitvijo česa: zamuda se manjša, veča; nadomestiti zamudo / vlak ima pri prihodu pol ure zamude / prihajati, pripeljati, priti z zamudo pozneje, kot je predvideno, določeno; sestanek se je začel z zamudo; izpolniti obljubo z majhno zamudo ♪
  2.      zamudíti  -ím dov., zamúdil (ȋ í) 1. zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se začetka česa: zamuditi pouk, službo / zamuditi pet minut, pol ure // zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se česa: zamuditi prvo dejanje igre; zamuditi pozdravni govor // zaradi prepoznega prihoda kam ne dobiti več česa kje: zamuditi avtobus, vlak / pog. cenejše blago si že zamudila ne moreš ga kupiti, ker je že razprodano ∙ ekspr. zamuditi zadnji vlak ne izkoristiti zadnje priložnosti 2. nepreh. priti kam pozneje, kot je določeno: hitela je, da ne bi zamudila; čas je, da greš, sicer boš zamudil; zamuditi h kosilu; precej, veliko zamuditi 3. nepreh. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: pomlad je letos zamudila 4. ne narediti česa, ne začeti delati česa v času, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi s plačilom davka, prispevka / zamuditi rok ♦ šport. zamuditi start 5. ekspr. ne doživeti, ne narediti tega, kar bi lahko v določenem času: spoznal je, da je v življenju veliko lepega zamudil / nič nisi zamudil, ko te ni bilo nič posebnega, zanimivega se ni zgodilo // ne izrabiti, ne izkoristiti: zamuditi ugoden čas za gradnjo hiše / zamuditi priložnost, trenutek 6. ekspr. povzročiti, da se za koga ali kaj porabi določen čas: naloga ga zamudi kaki dve uri; popravilo me je dolgo, veliko zamudilo zamudíti se 1. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: letos se je setev zamudila 2. ostati, zadržati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi se na poti; žena se je zamudila pri šivilji; v trgovini smo se zamudili / zdravnik se je pri bolniku precej zamudil // ostati, zadržati se kje: tam se bova zamudila kako uro; na sprejemu se je zamudil do polnoči 3. v zvezi s s, z porabiti za koga ali kaj daljši čas, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi se z malenkostmi; zamuditi se z oblačenjem otrok / z iskanjem podatkov se je zamudil več let; uslužbenka se je s stranko zamudila pol ure zamujèn -êna -o: nadomestiti zamujen čas; zamujeni dnevi; lepa priložnost je bila zamujena; s tem še ni bilo vse zamujeno ∙ minuta zamujena ne vrne se nobena zamujeno se ne da nadomestiti; sam.: nadomestiti, popraviti zamujeno; prav nič še ni zamujeno ♪
  3.      zamúdnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost zamudnega: zamudnost nabiranja borovnic ♪
  4.      zamújati  -am nedov. (ú) 1. zaradi prepoznega prihoda kam ne udeleževati se začetka česa: zamujati pouk, sestanke; vsak dan zamuja predavanja // zaradi prepoznega prihoda kam ne udeleževati se česa: pogosto zamuja prvo dejanje predstave // zaradi prepoznega prihoda kam ne dobivati več česa kje: redno zamujati prvi jutranji vlak 2. nepreh. prihajati kam pozneje, kot je določeno: čeprav je stanoval blizu šole, je zamujal; ves teden zamujati po pol ure / letalo, vlak zamuja ima zamudo 3. nepreh. začenjati se, nastopati pozneje, kot se predvideva, pričakuje: letos zima zamuja; žetev precej zamuja / publ. gradnja podhoda zamuja poteka počasneje, kot je predvideno; se še ni začela, kot je bilo določeno 4. ne delati česa, ne začenjati delati česa v času, kot se predvideva, pričakuje: gradbeno podjetje zamuja z deli; ne bi smeli zamujati s škropljenjem / zamujati roke / zamujati s knjigo napisati, izdati jo pozneje, kot se predvideva, pričakuje 5. ekspr. ne doživljati, ne delati tega, kar bi lahko v določenem času: vse življenje je zamujal // ne izrabljati, ne izkoriščati: zamujati priložnost za uveljavitev / gostje ne zamujajo lepih sprehodov po parku hodijo na lepe sprehode po parku 6. s svojo prisotnostjo, početjem ovirati koga pri njegovem delu; muditi: pride na obisk in nas zamuja; kaj ga zamujaš s temi zadevami zamújati se 1. ostajati, zadrževati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: povabili so ga, naj ostane, a se ni maral zamujati // ostajati, zadrževati se kje: kdo bi hodil tako daleč in se zamujal kdove koliko časa 2. v zvezi s s, z porabljati za koga ali kaj daljši čas, kot se predvideva, pričakuje: premalo časa imajo, da bi se zamujali s podrobnostmi; imam dosti dela, ne utegnem se zamujati z vami zamujajóč -a -e: redno zamujajoč avtobus, je nehal kupovati mesečno vozovnico ♪
  5.      zanapréj  prisl. (ẹ̄) 1. izraža čas od trenutka govorjenja naprej: za zdaj naj bo, zanaprej bo pa drugače; zanaprej bolj pazite 2. star. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati; vnaprej: dobiti plačilo zanaprej; že zanaprej je vedela, da to ne bo dobro ♪
  6.      zanášati  -am nedov. (ȃ) 1. s svojim delovanjem povzročati, da kaj prihaja kam: burja zanaša sneg na podstrešje; brezoseb. dim, prah iz tovarne zanaša daleč naokrog // z nošenjem spravljati kaj kam z določenim namenom: ranjence so zanašali v varno zavetje 2. noseč premikati en del česa v drug položaj, v drugo smer: zanašati omare proč od zidu // z delovanjem povzročati, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: močen tok zanaša plavalca od obale; veter je zanašal ladjo proti čerem / brezoseb.: na poledeneli cesti je začelo avtomobil zanašati; zanašati v desno; pren. pri pripovedovanju ga je nehote zanašalo, da je kaj dodal, olepšal // brezoseb. povzročati tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaradi popite pijače ga je zanašalo; ekspr. plesalci so se vrteli, da jih je kar zanašalo / ekspr. soseda že navsezgodaj zanaša je pijan 3. povzročati tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: navdušenje ga zanaša; brezoseb. govornika večkrat zanaša 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: zanašati razdor, strah, zmedo med ljudi / popotniki so zanašali k nam nove bolezni 5. star. prizanašati: nič ji ne zanašaj, naravnost ji povej; smrt nikomur ne zanaša zanášati se v zvezi z na biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: nanj se ne moremo zanašati; preveč se zanaša na prijatelje; ekspr. slepo se zanašati na koga // pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanašati se na izkušnje, sposobnosti; zanašati se na obljube; ekspr. zanašati se le na svoje noge in glavo / zanašati se na to, da bo kdo drug opravil delo zanašáje: izzivali so, zanašaje se na urnost svojih nog zanašajóč -a -e: ni se bal prihodnosti, zanašajoč se na svojo delavnost; vse se je naučila, ne zanašajoč se, da ne bo vprašana; visoko zanašajoče čustvo zanášan -a -o: začel je plavati, zanašan od deroče reke ♪
  7.      zanemáriti  -im dov. (á ȃ) 1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročiti neustrezen potek česa: zanemariti delo, študij; zanemariti vzgojo / zanemariti dolžnosti // s premajhno skrbjo povzročiti nezadovoljenost potreb koga: zanemariti družino, otroka / vzgojno zanemariti mladino // s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemariti gospodarstvo, šolstvo; to znanstveno panogo smo precej zanemarili // s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da to ni urejeno, negovano: zanemariti cesto, hišo, sadovnjak; zanemariti lase, nohte 2. publ. ne upoštevati, spregledati: tega dejstva ne smemo zanemariti / pisec razprave je tega avtorja preveč zanemaril / take priložnosti ni nikoli zanemaril zamudil; ničesar, kar ga je veselilo, ni zanemaril opustil zanemáriti se zaradi premajhne skrbi za sebe postati neurejen, nenegovan: v mladosti je zelo skrbela za svojo zunanjost, zdaj pa se je zanemarila; zelo se zanemariti zanemárjen -a -o: zanemarjen moški; imeti zanemarjene nohte; zanemarjena obleka; zanemarjeno stanovanje; to področje je še zelo zanemarjeno ♪
  8.      zanesenják  -a m (á) kdor se zaneseno zavzema, navdušuje za kaj in tako tudi dela: v gradu so zanesenjaki uredili muzej; bil je zanesenjak z zelo naprednimi nazori; čustven, fanatičen, romantičen zanesenjak / gledališki, planinski, športni, tehnični zanesenjak ♪
  9.      zanesljív  -a -o prid., zanesljívejši (ȋ í) 1. na katerega se da zanesti: zanesljiv človek, delavec; zanesljiva priča; biti zanesljiv pri delu; čustveno zanesljiv; politično ni preveč zanesljiv / zaupni dokumenti so v zanesljivih rokah; zanesljiv vir informacij / imeti zanesljiv občutek, okus; zanesljiv spomin dober / ta avtomobil je trden in zanesljiv; zanesljiva tehtnica 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: napovedali so mu zanesljiv poraz, uspeh; rešiti koga zanesljive smrti gotove / iskati zanesljiv zaslužek / ti podatki bodo zanesljiva osnova za oceno; zahtevati zanesljivo nakazovanje obrokov redno, zagotovljeno b) resničnosti, pravilnosti: zanesljivega dokaza še nimamo; zanesljiva metoda; take primerjave niso vedno zanesljive; zanesljivo merilo za kaj / zanesljiva znamenja bolezni jasna, očitna c) varnosti, uspešnosti: z zanesljivim gibom je odprl padalo; njihov položaj ni posebno zanesljiv; zanesljiva obramba proti bolezni; zanesljiva opora trdna zanesljívo prisl.: počasi, toda zanesljivo izgublja; česar se loti, zanesljivo tudi izpelje; na to lahko zanesljivo računate; voziti zanesljivo ∙ ekspr. njej zanesljivo ne bo verjel nikakor ne; publ. domače moštvo je zanesljivo zmagalo z razmeroma veliko razliko v rezultatu; sam.: nič zanesljivega ne ve ♪
  10.      zaníhati  -am dov. (ȋ) 1. premakniti se od ene skrajne lege do druge in nazaj: nihalo zaniha; zanihati sem in tja / gladina vode je zanihala se je dvignila in znižala // knjiž. zagugati, zazibati: zanihati gugalnico; močno zanihati ∙ knjiž. zanihati z nogami zabingljati 2. spremeniti se, menjati se, zlasti glede na količino, vrednost: cene so zanihale / zaradi podražitve je naklada revije zanihala 3. knjiž. postati neodločen, omahljiv: ko je slišal novico, je za trenutek zanihal ♪
  11.      zaníkati  -am dov. (ȋ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikati govorice o čem; zanikati izjavo; zanikati kako novico; zanikal je, kar so trdili drugi; odločno kaj zanikati / agencija je vest že zanikala // nepreh. z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je; ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal b) z željo, hotenjem: vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal 2. dov. in nedov. izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: dejstev ni mogoče zanikati; skušal je zanikati smotrnost v naravi; zanikati usodo / zanikati pomen česa za človekovo življenje / zanikati obstoj boga, duhovnega sveta // ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ne zanikam, da mi ugaja; ni mogoče zanikati, da je zelo delaven 3. dov. in nedov. izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikati kak nauk; zanikati razlago, teorijo / nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev; življenje to vsak dan zanika / zanikati avtoriteto koga 4. dov. in nedov. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal; obtoženec dejanje zanika; zanikati sodelovanje s kom; vse je zanikal; zanikal je, da bi bil on to storil // izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zanikati krivdo, odgovornost za kaj 5. dov. in nedov., nav. ekspr. izraziti negativen, odklonilen odnos do česa: zanikati družbene norme; zanikati kako življenjsko vrednoto 6. publ. pokazati neupravičenost obstoja: s tem dejanjem je zanikal svoj sloves; nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika ● ekspr. zanikal je vsako možnost okužbe izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča ◊ lingv. zanikati povedek izraziti ga v nikalni obliki zanikajóč -a -e 1. deležnik od zanikati: odgovoril mu je, zanikajoč vse obtožbe; pesnikov duh, zanikajoč obdajajočo ga stvarnost 2. knjiž. negativen, odklonilen: zanikajoč odgovor zaníkan -a -o: zanikana izjava, trditev / zanikani povedek ♪
  12.      zanikoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) nav. ekspr. kdor kaj zanikuje: ta filozof je zanikovalec človekove svobodne volje / zanikovalec življenjske resničnosti / knjiž. med mladimi je bilo v tistem obdobju veliko zanikovalcev ♪
  13.      zanikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati // nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino zanikováti se knjiž. nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta zanikujóč -a -e 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti ♪
  14.      zaníkrn  -a -o prid. (ȋ) 1. slabš. neskrben, malomaren: fant je zanikrn; zanikrna gospodinja; nediscipliniran in zanikrn / zanikrni starši / zanikrno opravljanje službe 2. slabš. zanemarjen, umazan: neobrit, zanikrn moški / zanikrna obleka neurejena / majhen, zanikrn kraj; zanikrna gostilna 3. slabš. ničvreden, malovreden: to so zanikrni ljudje, izogibaj se jih; družiti se z zanikrnimi ženskami / kot psovka sram te bodi, paglavec zanikrni / tam raste samo zanikrno goščavje 4. nar. slabo razvit, zaostal v rasti: zanikrn otrok / zanikrna žival / zanikrna rastlina zaníkrno prisl.: zanikrno opravljati delo; biti zanikrno oblečen, počesan ♪
  15.      zaníkrnež  -a m (ȋ) slabš. 1. neskrben, malomaren človek: ta zanikrnež samo poležuje 2. zanemarjen, umazan človek: opozoril je zanikrneža, naj se umije in si zakrpa hlače 3. ničvreden, malovreden človek: ne zaupaj temu zanikrnežu ♪
  16.      zaníkrnik  -a m (ȋ) star. 1. neskrben, malomaren človek: zaradi tega zanikrnika se je vse pokvarilo 2. zanemarjen, umazan človek: ta zanikrnik se ni niti počesal 3. ničvreden, malovreden človek: zanikrnik in malopridnež ♪
  17.      zaníkrnost  -i ž (ȋ) slabš. 1. neskrbnost, malomarnost: očitati učencu zanikrnost; zanikrnost pri delu / storiti kaj iz zanikrnosti 2. zanemarjenost, umazanost: zanikrnost in zapuščenost železniške postaje; nered in zanikrnost v hiši 3. ničvrednost, malovrednost: vsi poznajo njegovo zanikrnost ♪
  18.      zanímanje  -a s (ȋ) hotenje, želja a) vedeti, izvedeti kaj: hliniti, skrivati zanimanje za kaj / nenavaden šum je vzbudil njegovo zanimanje pozornost / poslušati koga brez zanimanja b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: njegovo zanimanje za učne predmete se spreminja; vzbujati komu zanimanje za glasbo, tuje jezike, računalništvo / dekle je vzbudilo njegovo zanimanje / imeti, kazati veliko zanimanje za koga, kaj / delati kaj brez zanimanja; ukvarjati se s čim iz resničnega zanimanja / literarna zanimanja c) dobiti, imeti kaj: njihovo zanimanje za parcelo / to je še povečalo njegovo zanimanje za službo // izražanje takega hotenja, take želje: med ljudmi je, vlada veliko zanimanje za volilne rezultate / zanimanje za ta šport narašča; povečano zanimanje bralcev za kako knjigo / zanimanje kupcev za te avtomobile se je zmanjšalo / biti v središču zanimanja ● publ. dogodek je vzbudil veliko zanimanje o njem so veliko govorili, razpravljali ♪
  19.      zanímati  -am nedov. (ȋ) 1. vzbujati pri kom hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi zanímati se 1. imeti, kazati hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: zanimati se za vesti s fronte; zanimati se za vzroke nesreče / včeraj se je nekdo zanimal zate je povpraševal po tebi b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanimati se za filozofijo, šport; za politiko se ne zanima / že od malega se zanima za avtomobile / ti starši se premalo zanimajo za otroka premalo skrbijo zanj; ne zanima se za sosede ne želi imeti stikov z njimi c) dobiti, imeti kaj: več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje / kupci se zelo zanimajo za te izdelke povprašujejo po njih / zanimati se za nakup zemljišča 2. publ. prizadevati si, zavzemati se: zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge zanimajóč -a -e: poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku ♪
  20.      zánkati  -am nedov. (ȃ) obrt. delati zankasti šiv: učiti koga zankati / zankati gumbnice obšivati z zankastim šivom zánkan -a -o: zankana gumbnica ♪
  21.      zanosít  -a -o prid. (ȋ) zastar. zanosen: zanosit mladenič / zanosit govor; zanosite besede zanosíto prisl.: zanosito peti ♪
  22.      zaokrožíti  in zaokróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti okroglo: zaokrožiti robove / zaokrožiti ploščo / pravilno zaokrožiti vratni izrez / zaokrožil je ustnice in zažvižgal 2. narediti, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: zaokrožiti število / pog. zaokrožiti cene, račun navzdol, navzgor 3. združiti zemljišča v enoten kompleks: zaokrožiti njive, travnike / z nakupom tega zemljišča je zaokrožil svojo posest 4. narediti, da kaj postane skladna celota: s tem prispevkom je pisec zaokrožil podobo obdobja / ta stališča zaokrožijo v celoto filozofove poglede na logiko / ekspr.: vsak pripovedovalec je po svoje zaokrožil to pravljico dokončal, končal; z ugotovitvijo zaokrožiti svoje razmišljanje skleniti, zaključiti 5. knjiž. zakrožiti: odprli so okno in hladen zrak je zaokrožil po sobi / metulj je zaokrožil nad cvetom ● star. pevci so zaokrožili veselo pesem zapeli zaokrožíti se in zaokróžiti se 1. postati okrogel: kamen se v strugi zaokroži / ekspr. z leti se mu je telo zaokrožilo 2. postati skladna celota: z novimi spoznanji se je njihovo vedenje o vesolju zaokrožilo ● ekspr. usta so se mu zaokrožila v nasmeh nasmehnil se je zaokróžen -a -o: zaokrožen pregled slovenskega slovstva; lepo zaokrožen rob; tematsko zaokrožena poglavja zaključena; zaokroženo število ♪
  23.      zaóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. naoljiti: zaoljiti ključavnico ● knjiž. zaoljiti delovno obleko zamastiti, zamazati z oljem, maščobo ◊ teh. svečka se zaolji zaradi nepopolnega izgorevanja zmesi goriva in zraka se na njej nabere olje zaóljen -a -o: zaoljena obleka; zaoljena svečka ♪
  24.      zaostájati  -am nedov. (ā) 1. zaradi počasnejšega gibanja ostajati za določeno razdaljo za kom: otrok je utrujen, zato zaostaja; še izgubili se boste, preveč zaostajate / bolna žival zaostaja za čredo; zaostajati za skupino 2. ostajati v čem za drugimi glede na povprečno, pričakovano stopnjo: zaostajati v rasti, teži; duševno, razvojno zaostajati 3. biti po vrednosti, kakovosti za čim: prevod ne zaostaja za izvirnikom / publ. po številu avtomobilov zaostajajo za sosednjimi državami imajo jih manj kot v sosednjih državah 4. ne delati česa ob dogovorjenem času ali delati kaj glede na dogovorjeni čas prepozno: zaostajati z izpolnitvijo pogodbe; zaostajati z delom, s plačilom za pol leta ● publ. razvoj trgovske mornarice je začel zaostajati se upočasnjevati, se zmanjševati; ura zaostaja kaže manj, kot je v resnici; star. časopisi so zaostajali z novicami niso bili na tekočem zaostajajóč -a -e: zaostajajoča vozila ♪
  25.      zaostáti  -stánem dov. (á ȃ) 1. zaradi počasnejšega gibanja ostati za določeno razdaljo za kom: pohiti, da ne boš zaostal; zaostati pol kilometra / nekateri ptiči so zaostali za jato 2. ostati v čem za drugimi glede na povprečno, pričakovano stopnjo: zaostati v rasti; duševno zaostati / zaostati v kulturi, razvoju 3. ne narediti česa ob dogovorjenem času ali narediti kaj glede na dogovorjeni čas prepozno: zaostati z obnovo gradu; zaostati s plačilom / zaostati z obrokom posojila 4. ne izdelati: zaostal je v petem razredu; večkrat je že zaostal / zaostati iz matematike biti ocenjen negativno ● ta ura večkrat zaostane začne kazati manj, kot je v resnici zaostàl -ála -o: v rasti zaostal otrok; prim. zaostali ♪

   12.476 12.501 12.526 12.551 12.576 12.601 12.626 12.651 12.676 12.701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA