Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nič (12.189-12.213)


  1.      vozíti  vózim nedov. (ȋ ọ́) 1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo: eden je vozil, drugi so gledali skozi okno; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo // upravljajoč vozilo premikati se: voziti v ovinek s preveliko hitrostjo; vozil je pravilno po desni strani; voziti v koloni; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti; ekspr. po polževo voziti; vzvratno voziti; voziti sto kilometrov na uro 2. s prevoznim sredstvom spravljati kam: voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg; voziti vino v sodih; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo dovažajo 3. premikati se v določeno smer: brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro; vlak vozi od Ljubljane do Celja; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica 4. opravljati določeno pot: koliko časa si vozil do tja; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj 5. uporabljati za vprego: vozijo z voli, orjejo pa s konji // vleči voz kot vprežna žival: učiti junca, konja voziti // nepreh. biti usposobljen za vprego: telici še ne vozita 6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati, živeti: sam ne boš mogel voziti; v službi dobro vozi; z ženo lepo vozita 7. pog., v medmetni rabi izraža ukaz po odstranitvi: ti pa, je pokazal z roko, vozi ● barko voziti pijan se opotekati; popivati; ekspr. pav, puran je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom; ekspr. veter vozi oblake po nebu povzroča, da se enakomerno drseč premikajo; nar. koklja vozi piščeta vodi; žarg., šport. voziti slalom, smuk tekmovati v slalomu, smuku; ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev; avtomobil vozi kot za stavo zelo hitro ◊ avt. voziti v tretji prestavi vozíti se premikati se s prevoznim sredstvom: voziti se na kolesu, v kočiji; voziti se po cesti; rad se vozi po morju; voziti se z avtomobilom, s čolnom / v službo se vozi z vlakom ∙ ekspr. jastreb, kragulj se vozi po zraku leti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili vozèč -éča -e: uživa, vozeč se s kolesom; počasi vozeča ladja ♦ fot. vozeči posnetek posnetek, narejen s filmsko kamero, ki drsi po tračnicah vóžen -a -o: prodam malo vožen avtomobil ♪
  2.      vozlìč  -íča m (ȉ í) manjšalnica od vozel: narediti vozlič ♦ med. (pevski) vozlič vezivna ali vnetna kepica na glasilkah, ki povzroča hripavost ♪
  3.      vozlíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od vozel: na tkanini so se ob drgnjenju naredili vozlički; zategniti vozliček / otipati vozličke na koži ♪
  4.      vozníštvo  -a s (ȋ) nekdaj dejavnost voznikov (s konjsko vprego): železnica je izpodrinila vozništvo ♪
  5.      vôžnja  -e ž (ó) 1. glagolnik od voziti: vožnja je trajala več ur; upočasniti vožnjo; avtobusna vožnja; drzna, hitra, počasna, ekspr. divja vožnja; nočna vožnja je zelo naporna; ekspr. polževa vožnja po mestnih ulicah počasna; varna vožnja; vzvratna vožnja; omejena hitrost vožnje; smer vožnje; obvladati tehniko vožnje / ekspr. bila je vsa trda od vožnje / vožnja po desni strani; vožnja v ovinek; vožnja v koloni; vožnja z avtomobilom, s kolesom, z ladjo; vožnja z dvigalom, žičnico / do mesta je pol ure vožnje; sani so pripravljene za vožnjo / za vožnjo goden junec 2. krajevno, časovno omejeno voženje: dnevno opravi štiri vožnje; brezplačna vožnja / žarg.: voznik je šel na vožnjo; preživljati se z vožnjo s prevažanjem, prevozništvom / črna vožnja nedovoljena uporaba službenega vozila v svojo korist; izredna, poskusna vožnja; avtomobil za službene vožnje ● pog. vožnja je za otroke znižana voznina; pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje ◊ avt. defenzivna vožnja pri kateri voznik v največji meri upošteva cestnoprometne predpise, razmere na cesti in se etično vede do drugih udeležencev v prometu; film. vožnja gibanje kamere med snemanjem; šport. hitrostna, izločilna vožnja; spretnostna vožnja s kolesom, motornim vozilom, ki zaradi umetnih ovir zahteva veliko spretnosti; žel. dvovprežna vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka; koristna vožnja z natovorjenimi vozili ♪
  6.      vpáden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vpad 3: vpadni žarek; vpadna svetloba / vpadni kot kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadna pravokotnica pravokotnica na mejo med območjema v vpadni točki; vpadna točka točka, v kateri valovanje zadene mejo med dvema območjema ◊ urb. vpadna cesta cesta, ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi ♪
  7.      vpenjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vpenjanje: vpenjalna naprava / vpenjalna dolžina ♦ les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; strojn. vpenjalna glava del obdelovalnega stroja, v katerega se vpne orodje ali obdelovanec; teh. vpenjalna stročnica del vpenjalne naprave v obliki cevi, ki je na enem koncu lijakasto odebeljena in navadno trikrat preklana ♪
  8.      vpéti  vpnèm dov., vpél; nam. vpét in vpèt (ẹ́ ȅ) narediti, da je kaj trdno nameščeno, pritrjeno na določenem mestu, v določenem položaju: vpeti platno v okvir; vpeti sveder v držalo; vpeti v zid vpét -a -o: predmet ni dobro vpet; vpeta vrv; poezija je vpeta med preteklost in prihodnost ♦ grad. enostransko vpete stopnice stopnice, vgrajene v zid samo na eni strani ♪
  9.      vpisovánje  -a s (ȃ) glagolnik od vpisovati: vpisovanje podatkov v kartoteko; beležnica za vpisovanje ocen / vpisovanje otrok v šolo / vpisovanje v višje letnike ♪
  10.      vpisováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da je kaj napisano, zapisano v čem: vpisovati podatke v tabelo; učitelj si je vpisoval ocene v beležnico / vpisovati predavanja / šola bo vpisovala novince 2. narediti, da kdo postane član kake organizacije, društva: vpisovati otroke v šolo; začeli so se vpisovati v stranke / študentje se vpisujejo v višje letnike ♪
  11.      vpoglèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. dejanje, ki se uresniči s tem, da se pogleda v kaj z namenom ugotoviti, spoznati vsebino: dovoliti, omogočiti komu vpogled v uradni spis / seznam, spisek je na vpogled javnosti ga javnost lahko pogleda, vidi 2. publ., navadno v zvezi z v pogled v kaj, ki omogoča spoznanje notranjih, globljih lastnosti: to dejstvo, poročilo daje, odpira, omogoča vpogled v dogajanje, stanje // v zvezi dobiti, imeti vpogled globlje (s)poznati kaj: dobiti, imeti vpogled v poslovanje; imeti širok vpogled v zadevo ◊ fin. hranilna vloga na vpogled hranilna vloga, izplačljiva ob predložitvi naloga za izplačilo ♪
  12.      vpoklícanec  -nca m (ȋ) kdor je vpoklican: prihod vpoklicancev v vojašnico / vojaški vpoklicanec ♪
  13.      vprašánjce  -a s (ȃ) ekspr. manjšalnica od vprašanje: še vprašanjce in pogovora bo konec ♪
  14.      vprašánje  -a s (ȃ) 1. ustno ali pismeno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pismeno, ustno vprašanje ♦ jur. delegatsko vprašanje javno vprašanje delegata v skupščini, s katerim se zahteva od izvršnega sveta, upravnega organa odgovor o kaki zadevi; lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje // kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje 2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala za vprašanje, neustalj. na vprašanju 3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci // kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje 4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja 5. v povedni rabi, s prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj 6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je // ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje ♪
  15.      vprášati  tudi vprašáti -am dov., tudi vprášala (á á á) 1. z ustno ali pismeno izraženo željo, zahtevo obrniti se na koga z namenom a) od njega kaj izvedeti: če česa ne veste, vprašajte; vprašati mater, ali je res; vprašati koga, kam gre; vprašala ga je, kdaj se bo vrnil; koliko to stane, je vprašal; ekspr. vprašati po ovinkih; vprašati po telefonu; tega ne vem, vprašajte pri sosedu; vprašati z odločnim glasom; boječe, vljudno vprašati; naravnost vprašati; pismeno, ustno vprašati; vprašati in odgovoriti / vprašati prodajalca za ceno; vprašati za pot; vprašati koga po imenu, željah; če kdo vpraša po meni, reci, da se kmalu vrnem; iti v šolo vprašat za sina poizvedet, kako se sin uči, vede v šoli / vprašati z gibom roke, s pogledom / kot vljudnostna fraza: ali te lahko nekaj vprašam; kaj nameravate narediti, če smem vprašati b) od njega kaj dobiti: vprašati koga za cigareto / vprašati za dovoljenje, nasvet / vprašati za doto kolikšna bo dota; vprašati za račun; vprašati kje za službo / vzame, ne da bi vprašal / za ta izdelek, po tem izdelku vpraša redkokateri kupec c) izraziti zanimanje: vprašati koga po znancih, zdravju 2. ustno ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje učne snovi: vprašati učenca / vprašati koga matematiko; vprašati za oceno / vprašati učenca pesem zahtevati od njega, da jo pove na pamet 3. pog., v medmetni rabi, v zvezi ne vprašaj, ne vprašajte izraža nezaželenost, nepotrebnost vprašanja zaradi poznavanja odgovora: ne vprašaj, kaj bo z njimi; ne vprašajte, kam bo šel // poudarja veliko ali majhno mero: raje ne vprašajte, koliko je bilo obiskovalcev; ne vprašaj, kako smo bili veseli zelo smo bili veseli / ne vprašajte, kje vse je bil marsikje je bil 4. pog., v medmetni rabi, v zvezi še vprašaš, še vprašate izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti odgovora: greš zraven? Še vprašaš; si utrujena? Še vprašate / kaj se je zgodilo? Še vprašaš, razbil si mi avtomobil izraža ogorčenje zaradi nepotrebnosti, odvečnosti vprašanja ● pog. tebe ni nihče nič vprašal tebi se odreka pravica izražanja mnenja, sodbe; za denar, stroške ne vprašam denar, stroški (zame) niso pomembni; ekspr. vprašati za roko dekleta zasnubiti dekle; pog. kdaj se bo vrnil? Preveč me vprašaš ne vem, kdaj se bo vrnil; kdor vpraša, ne zaide; mala maša za suknjo vpraša s septembrom se začenja hladno vreme; preg. bedak zna več vprašati, kot sedem modrijanov odgovoriti težje je odgovarjati na vprašanja, kot pa izpraševati vprášati se tudi vprašáti se zastaviti si kako vprašanje z namenom premisliti ga in najti odgovor: vprašati se o smislu česa; vprašam se, kaj bi to bilo; vprašajmo se, kako bi to naredili ∙ ekspr. če je dobro, to se vpraša to je pomembno, odločilno vprášan -a -o: vprašani človek se je zmedel; bil je vprašan fiziko; sam.: vprašani ni hotel odgovoriti ♪
  16.      vprašljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki vzbuja dvom, pomisleke glede pravilnosti, sprejemljivosti: vprašljiva odločitev, trditev; moralno vprašljivo dejanje / nagnjenost k pretiravanju, prepirljivost in druge vprašljive lastnosti // navadno v povedni rabi negotov, nezanesljiv: zaradi pomanjkanja sredstev je gradnja novega vrtca vprašljiva; zmaga ni več vprašljiva / pot skozi sotesko je včasih vprašljiva tvegana vprašljívo prisl.: vprašljivo govoriti, razlagati kaj / v povedni rabi: tako trditi je vprašljivo; vprašljivo je, ali bodo načrt mogli uresničiti vprašanje je; sam.: v članku je marsikaj vprašljivega ♪
  17.      vpréči  vpréžem dov., vprézi vprézite in vprezíte; vprégel vprégla; nam. vpréč in vprèč (ẹ́) 1. pripeti vprežno žival z vprežno opremo k vozu: vpreči konja; vpreči in izpreči / vpreči v plug, vitel, voz / vpreči vole v jarem / vpreči voz 2. ekspr. vključiti zlasti v kako težje delo, težjo dejavnost: ob žetvi vpreči vso družino; vpreči ljudi v delo / vpreči koga v politiko / vpreči vse svoje moči, sile za uresničitev kakega cilja ● publ. industrija je vpregla tudi reke začela izkoriščati njihovo moč; ekspr. delo ga je vpreglo za ves dan zaposlilo tako, da ni imel nič prostega časa; publ. kapital je vpregel priseljence v svoj jarem jih podredil svojim zakonitostim, koristim; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi vpréžen -a -o: v plug vpreženi konji; biti vprežen od jutra do večera ♪
  18.      vpréga  -e ž (ẹ̑) 1. vprežena žival, skupina živali: priganjati, voditi vprego; orati, voziti z vprego; voz in vprega / levi, desni konj v vpregi / konjska, pasja, volovska vprega / vprego vse bolj nadomeščajo traktorji vprežne živali // žival, skupina živali z vozilom, pripravo, v katero je vprežena: ceste so bile polne vpreg // vozilo, priprava, v katero je vprežena žival, skupina živali: vola sta počasi vlekla vprego 2. oprema, s katero se žival, skupina živali vpreže: dati vprego na konja / vol je stopil čez vprego zaprežnico 3. glagolnik od vpreči: biti vešč vprege / vprega društva v propagando / junec za vprego primeren za vleko, vožnjo kot vprežna žival ♪
  19.      vpréžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vprego: vprežni konj; vprežna živina / vprežna veriga; vprežna vrv zaprežnica / vprežni plug, voz; vprežna kosilnica ♪
  20.      vráč  -a m (ā) 1. pri nekaterih primitivnih ljudstvih kdor z dejanji, stvarmi, ki imajo nenavadno, skrivnostno moč, vpliva na koga ali po določenih znamenjih napoveduje prihodnost: vrač z zagovorom odvrača nevarnost, zdravi bolezni; vprašati za svet vrača; plemenski vrač // svečenik, vedež: vrači božanstev / astrološki vrači 2. star. zdravnik, padar: vrač ga je preiskal in ugotovil pljučnico / delo je najboljši vrač ♪
  21.      vráčarica  -e ž (ȃ) star. zdravnica, padarica: bila je znana vračarica ♪
  22.      vráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen 2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi 3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu 5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel 6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim 7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično 8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed ● ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen vráčati se 1. spet prihajati na izhodiščno mesto: vračati se po svoje stvari; rad se vrača v rojstni kraj / vračati se iz mesta, s sprehoda; vračati se z letalom / za stalno se vračati v domovino / kazalec se vrača na ničlo / narasla reka se vrača v strugo ∙ rdečica se mu vrača v lica spet dobiva normalno barvo; umrli se vrača po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno // spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se vrača v nekdanjo formo / po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko 2. s prislovnim določilom spet začenjati biti, živeti v čem: sanjač se vrača v resničnost / ekspr. bolnik se postopoma vrača v normalno življenje 3. spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo: delavci se vračajo k delu, na delo; ekspr. vračati se k strojem / vračati se k starim metodam 4. delati, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju / misli so se mu vračale v nekdanje čase 5. ponovno se pojavljati, nastopati: spomini, želje se vračajo; ekspr. ta misel se mu pogosto vrača // prihajati v prejšnje, prvotno stanje: moč, spomin, zdravje se mu vrača; ponesrečencu se vrača zavest vračajóč -a -e: zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar; vračajoči se vojaki; sam.: sprejeti vračajoče se vráčan -a -o: vračan dolg; vračana ljubezen ♪
  23.      vračúnati  -am dov. (ȗ) pri računanju upoštevati v kakem znesku: vračunati embalažo, prevoz v ceno, v ceni / blagajničarka je kupljeni sir pozabila vračunati ∙ ekspr. vračunati komu pripor v kazen všteti // upoštevati kaj kot del plačila v računanju dolžnega zneska: pri nakupu novega šivalnega stroja vračunati starega vračúnan -a -o: embalaža je vračunana v ceno ♪
  24.      vrág  -a m (ȃ) 1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo / ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot kletvica: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča 2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari / kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal 3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga 4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag 6. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu; vrag je, če ti gre vse narobe b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj 7. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči; pot se od vraga vleče; od vraga hiter je b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo 8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar 9. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi; kdo, za vraga, te je poslal tja b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo; tristo vragov, da je res č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame; da bi te vrag; kako, za vraga, pa naj jaz to vem ● pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več ◊ rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius vrága pog., ekspr.: vraga, dajte že enkrat mir; prišel je. Vraga; to je živčnost. Vraga živčnost, strahopetnost; prim. vragsigavedi, vragvedi ipd. ♪
  25.      vrágov  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na vraga: vragov rep / čarovnice so vragove ljubice 2. star. vražji: pusti vendar to vragovo žganje / zmagovalci so res vragovi fantje vrágovo prisl.: star. bilo ga je vragovo strah zelo ♪

   12.064 12.089 12.114 12.139 12.164 12.189 12.214 12.239 12.264 12.289  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA