Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nič (11.989-12.013)


  1.      verodostójen  -jna -o prid., verodostójnejši (ọ́ ọ̄) knjiž. ki mu je verjeti: verodostojna priča / verodostojni podatki / barvni filmi omogočajo verodostojnejšo podobo stvarnosti bolj resnično, prepričljivo verodostójno prisl.: verodostojno opisati kaj ♪
  2.      veroizpóved  -i ž (ọ̑) 1. besedilo, ki vsebuje glavne resnice, nauke krščanske vere, Cerkve: moliti, sestaviti veroizpoved ♦ rel. augsburška veroizpoved ki sloni na Lutrovih naukih, sprejetih leta 1530 v Augsburgu; krstna veroizpoved ki se uporablja pri krstu; nicejska veroizpoved sprejeta na nicejskem cerkvenem zboru leta 325 2. verska skupnost glede na priznavanje takega besedila: v mestu ima svoje obrede več krščanskih veroizpovedi; pripadniki veroizpovedi / popisati prebivalce po njihovi veroizpovedi verski pripadnosti; živeti po zahtevah veroizpovedi vere ♪
  3.      verolómnik  -a m (ọ̑) knjiž. kdor prelomi obljubo, dogovor: zaničevati izdajalce in verolomnike ♪
  4.      veroúk  -a m (ū) rel. pouk o verskih resnicah, namenjen zlasti šolski mladini: obiskovati verouk; prijaviti otroka k verouku / poučevati verouk ♪
  5.      verovánje  in vérovanje -a s (ȃ; ẹ́) 1. glagolnik od verovati: arheološki dokazi o verovanju starih ljudstev / verovanje v posmrtno življenje / verovanje v čarovnice, duhove / verovanje v svojo lastno moč / zagotoviti vsakemu svobodo verovanja 2. kar se veruje v zvezi z bogom, nadnaravnimi silami: verovanje obsega tudi človekov odnos do narave, življenja; razvoj verovanja / poganska, totemistična verovanja // kar se veruje o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: zbirati verovanja in ljudske običaje; verovanje, da rož ni dobro imeti v spalnici, je staro / po ljudskem verovanju je petek nesrečen dan 3. ekspr., navadno s prilastkom skupek kakih naukov, načel, v katera se veruje: ni mogel sprejeti novih estetskih, ideoloških verovanj ♪
  6.      verováti  -újem in vérovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́) 1. imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: raziskovali so, kako verujejo primitivna ljudstva / ateisti ne verujejo; preganjali so ljudi, ki so verovali 2. preh. biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera: verovati v boga, posmrtno življenje ♦ rel. verovati v Kristusa // biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega; verjeti: verovati v čarovnice, usodo / veruje, da črna mačka prinaša nesrečo 3. biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verovati v prijateljstvo, resnico, srečo / verovali so, da bodo zmagali 4. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verovati v ljudi; verovali so v delavski razred / veruje v njihovo nadarjenost 5. ekspr., z dajalnikom biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga; verjeti: mladina jim več ne veruje / ne veruje tem besedam verujóč -a -e: pridružil se jim je, verujoč, da ga bodo pripeljali na cilj; verujoči ljudje verni; sam.: ateisti in verujoči ♪
  7.      vérski  -a -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na vero: verski pojmi / verski nauk; verski obredi, simboli / verski pouk; verski praznik; verska vzgoja / verski dvom; verske knjige / verska šola; verske vojne / verska enakopravnost, svoboda / verska sekta; verske skupnosti / verska blaznost duševna bolezen z blodnjami in halucinacijami verske vsebine ♦ rel. verska dogma; verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk; verska skrivnost nedoumljiva verska resnica; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine 2. nar., navadno v povedni rabi veren, pobožen: posebno verski ni bil, a je bil pošten vérsko prisl.: versko vzgajati otroke; versko nestrpna ideologija ♪
  8.      vêrthajm  -a m (ȇ) pog. verthajmska ključavnica: v vratih imajo verthajm ● žarg., med. naredili so ji verthajm Wertheimovo operacijo; neskl. pril.: verthajm ključavnica ♪
  9.      vêrthajmovka  -e ž (ȇ) žarg., obrt. verthajmska ključavnica: vrata z verthajmovko ♪
  10.      vêrthajmski  -a -o prid. (ȇ) navadno v zvezi verthajmska ključavnica ključavnica, ki jo odpira ključ s simetrično nazobčano brado z več zobci: vrata z verthajmsko ključavnico ♪
  11.      vertikála  -e ž (ȃ) 1. geom. črta, pravokotna na gladino mirujoče vode: narisati vertikalo; vertikala in horizontala 2. knjiž., s prilastkom kar je navpično in visoko: jambori čolnov so stroge vertikale; betonske vertikale novega časa nebotičniki 3. knjiž. različne stopnje, plasti, časovna obdobja česa: zgodovinske vertikale jezika; razvojna podoba ljudskih kultur v vertikali in horizontali ● knjiž. v vertikalo grajena slika v višino; knjiž. prva vertikala razpredelnice navpična kolona, stolpec; knjiž. svet vertikale duhovni svet ◊ geod. smer težnosti v določeni točki, navpičnica ♪
  12.      vertikálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. pravokoten na gladino mirujoče vode; navpičen: vertikalen prerez, rov; stena ni popolnoma vertikalna // vzporeden s stranskim robom: vertikalne črte v zvezku; vertikalna kolona v križanki / poudariti vertikalne šive pri plašču // ki poteka od zgoraj navzdol ali obratno: vertikalni vrstni red skladov; vertikalni morski tokovi 2. grad. ki vodi, je speljan iz etaže v etažo: vertikalna kanalizacija, napeljava / vertikalni promet v stavbi 3. nanašajoč se na enote različne stopnje, vrednosti: vertikalna delitev oblasti; publ. vertikalna rotacija; vertikalno povezovanje državne uprave ◊ arheol. vertikalna stratigrafija lega plasti druga nad drugo; ekon. vertikalna delitev dela delitev dela, pri kateri opravljajo različne stopnje dela od primarne proizvodnje do končnega izdelka različne organizacije; vertikalna integracija integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah; fiz. vertikalni met navpični met; muz. vertikalno združevanje tonov združevanje tonov v akorde; soc. vertikalna mobilnost mobilnost posameznikov ali skupin iz enega družbenega sloja v drugega; vertikalna skupina skupina, ki povezuje ljudi iz različnih družbenih slojev; strojn. vertikalni stroj stroj, pri katerem je rotor, vreteno v navpični legi; šah. vertikalno polje polje na šahovnici, ki poteka naravnost od enega igralca k drugemu; teh. vertikalni krog navpično postavljen kovinski trak, plošča z lestvico pri teodolitu za merjenje navpičnih kotov vertikálno prisl.: dvigati se vertikalno; vertikalno povezane organizacije ♪
  13.      vêrz  -a m (ȇ) 1. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila, vrstica: napisati, prebrati verz; rimani verzi; iz štirih, treh verzov sestavljena kitica; metrum, ritem verza / akatalektični, hiperkatalektični verz; akcentuacijski ali naglasni verz ki temelji na urejenem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov; četverostopni, jambski verz; kvantitativni verz ki temelji na urejenem menjavanju dolgih in kratkih zlogov; prosti ali svobodni verzi s prosto ali svobodno oblikovanim ritmom in z različnim številom zlogov; silabični verz ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena, zlogovni verz; silabotonični verz ki temelji na številu zlogov in enakomernem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov, zlogovno-naglasni verz; drama, roman v verzih 2. mn. pesem: delati, pisati, slabš. kovati verze / rad bere verze ♪
  14.      vès  vsà vsè [vǝs] zaim., ed. m. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, za neživo vès, za živo in v samostalniški rabi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; ž. vsè, vsèj stil. vsì, vsò, vsèj stil. vsì, vsò; s. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, vsè, za živo tudi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; mn. m. vsì, vsèh, vsèm, vsè, vsèh, vsèmi; ž. vsè dalje kakor m.; s. vsà dalje kakor m., razen tož. vsà; dv. m. vsà, vsèh, vsèma, vsà, vsèh, vsèma; ž. vsì, vsèh, vsèma, vsì, vsèh, vsèma; s. kakor ž. (ǝ̏ ȁ ȅ) I. v pridevniški rabi 1. ed. ki zajema polno količino, mero česa omejenega: presejati ves pesek; pohoditi vso travo / zbrati ves pogum; imeti vso oblast sam; vreden vsega spoštovanja // ki zajema polno vsoto sestavnih delov, enot česa: namazati ves obraz; po vsej deželi je suša / ves dan in vso noč; med vso vožnjo je spal; vse življenje ti bo žal / razdelil je vse svoje premoženje / ekspr. vsega Prešerna zna na pamet vse Prešernove pesmi // ki zajema največje mogoče število članov kake skupine, skupnosti: vsa družina je na dopustu; organizirati vse delavstvo v pokrajini / ekspr.: ves gozd prepeva vse ptice v gozdu; vse mesto govori o tem vsi prebivalci mesta 2. mn. izraža, da se iz določene skupine, množice ne izvzema a) nobeno bitje: hrana je všeč vsem gostom; vse ribe so zastrupljene / vseh deset je zbolelo; vsi drugi so odšli b) nobena stvar: prijaviti vse dohodke; govori vse slovanske jezike / ekspr. prihajajo iz vseh krajev sveta / vse drugo pustite tu 3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: od vsega začetka sem to slutil 4. poudarja polno mero, stopnjo a) kake lastnosti, kakega stanja: biti ves bled, vesel; vsi razburjeni so se začeli prepirati; tako vsa mlada se je poročila; od vonja je vsa omamljena / bila je vsa v skrbeh zaradi otroka; ekspr.: otrok je ves iz sebe; biti ves v krvi / ekspr. malopridnež, ves, kar ga je b) kakega dejanja: ves se osredotočiti na problem; ekspr. vsa se je posvetila družini 5. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko 6. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri in zlezel v rov / kobacati, plaziti se po vseh štirih 7. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov; oklepati se grunta z vsemi štirimi 8. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel II. v samostalniški rabi 1. ed., s. vse stvari, vsa dejanja: vse se mu posreči; ne trudite se, tu je vse zaman; med njima je vsega konec; naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen; biti zadovoljen z vsem / ostati brez vsega brez denarja, premoženja / dali so mu vse: službo, stanovanje, avtomobil / on je vse vedoč, odgovoril tudi na to vprašanje / vsega skupaj sto ton 2. ed., s. izraža množino bitij: vse se ga boji / ekspr.: prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški 3. mn. vsi člani, elementi določene skupine, množice: vsi so mu čestitali; dosti dreves je ohranil, vseh pa ne; posloviti se od vseh / mi vsi to vemo III. v prislovni rabi izraža polno količino, mero česa prej povedanega: žgancev je bilo veliko, pa so vse pojedli; koliko si naredil? Vse ● na ves glas se smejati zelo glasno; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta na vse strani; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; ekspr. na vse kriplje se trudi zelo; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; ves svet ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. za ves svet tega ne bi storil nikakor ne; vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; ekspr. moštvo je odpovedalo na vsej črti popolnoma, v celoti; ekspr. na vso moč se truditi zelo, močno; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. to je nadloga vseh nadlog zelo velika, huda; ekspr. na vse pretege hvaliti zelo; ekspr. na vso sapo hiteti zelo; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; ekspr. moliti vse štiri od sebe ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami; ekspr. ta človek je z vsemi štirimi na zemlji je realen, trezen; ekspr. iz vsega grla, na vse grlo klicati zelo glasno; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; ekspr. na vsa pljuča zavpiti zelo; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim) zelo hitro; ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; pog. saj je vse en hudir vseeno je; star. vse v (en) kup ti je vseeno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko; ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko; pog. vsega dvakrat je bil vprašan samo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad, ne da bi se obotavljal; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; ekspr. za vse nič ne grem nikakor ne, sploh ne; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; ekspr. vse pride, vse mine; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; prim. nadvse, vse, vseeno ♪
  15.      vésa  -e ž (ẹ́) 1. viseči položaj: držati breme v vesi ♦ alp. vesa položaj plezalca, ko se drži z rokami, z nogami pa se samo opira; metal. pražiti v vesi pražiti tako, da delci zaradi vpihavanja zraka v peči lebdijo; šport. dvigniti ročko iz vese nad koleni iz položaja nad koleni, kjer visi v rokah; mešana vesa v kateri se visi, držeč se z rokami in nogami ali držeč se z rokami in opirajoč se z nogami; prosta vesa v kateri se visi, držeč se samo z rokami ali samo z nogami; vesa na drogu, krogih; koleb v vesi 2. zastar. ravnovesje, ravnotežje: tehtnica je v vesi / bitka med Ahajci in Trojanci se je držala v vesi 3. zastar. viseča tehtnica: tehtati z veso / če upoštevamo te dokaze, se vesa nagiba na sosedovo stran ♪
  16.      veselíčka  -e ž (í) 1. ekspr. manjšalnica od veselica: najprej bo kulturna prireditev, nato pa še veselička 2. evfem. žensko spolovilo: skrila je veseličko pod krilce ♪
  17.      veselíšče  -a s (í) knjiž. prostor, kjer se kdo veseli, zabava: zidanica je bila pozimi veselišče / spremeniti gledališče v veselišče / vrtiljak v veselišču zabaviščnem parku; mestna veselišča zabavišča ♪
  18.      veselíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati, povzročati, da je kdo vesel: pogled na bela pobočja jih veseli; vsa slava, ki jo je dosegel, ga ne veseli več; uspehi otrok starše veselijo / povedal je, kaj ga na njih, pri njih najbolj veseli // s smiselnim osebkom v tožilniku, z odvisnim stavkom izraža pozitiven čustveni odnos do česa: veseli nas, da delo napreduje; od srca, v resnici ga veseli, da so se pobotali / veselilo bi me, če bi se o tem lahko kdaj pogovorili želim si, da bi se / kot vljudnostna fraza: veseli nas, da ste nas počastili z obiskom; veseli me, da vas vidim // v medmetni rabi izraža pozitivno mnenje, soglašanje: jutri grem na Triglav. Me veseli / kot vljudnostna fraza ob pohvali lepo smo se imeli pri vas. Me veseli; kot vljudnostna fraza pri predstavljanju Janez Koren. Me veseli 2. vzbujati pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: kmetovanje, poklic ga veseli; veseli ga zgodovina / pijača ga ne veseli več ne čuti več potrebe po njej; goji različno sadje, veselijo ga zlasti jabolka najbolj se ukvarja z njimi ∙ ne veseli me iti v takem vremenu od doma ne grem rad, ne želim iti veselíti se 1. biti v stanju veselja: ljudje se veselijo ali jokajo; vsi so veseli, veselite se še vi / ekspr. z njim se veseli, kar živi // delati stvari, ki vzbujajo, izražajo veselo razpoloženje: gledal je otroke, kako se veselijo na travniku; veseliti se s sosedi v zidanici; hrupno se veseliti 2. biti v stanju prijetnega pričakovanja česa: veseli se počitnic; veseliti se pomladi, potovanja; veseli se, da se bo peljala z njim // imeti pozitiven čustveni odnos do česa: veseli se napredka; veseli se tujega uspeha; od srca se veseli lepe knjige; daril se veseli kot otrok ● ekspr. še danes se veseli čvrstega zdravja je zdrav; bibl. veseliti se z veselimi in jokati z jokajočimi; ekspr. prezgodaj si se veselil kar si pričakoval, se ni izpolnilo veselèč -éča -e: jadrali so, veseleč se, da so si rešili življenje; veseleča se družba ♪
  19.      vesêljce  -a s (é) ekspr. manjšalnica od veselje: vsak človek ima svoje veseljce / napraviti komu veseljce ♪
  20.      vesêlje  -a s (é) 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali // izražanje te vznemirjenosti: veselje se je sprevrglo v divjanje; vsepovsod vlada veselje; ekspr. mesto hrumi od veselja; hrupno, praznično veselje; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje; opustiti ponočno veselje veseljačenje 2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja: prinesti komu veselje in mir; ekspr. veselje kar kipi v njem; živeti v sreči in veselju; vir veselja / ekspr. v tej deželi je doma, prebiva veselje so ljudje veseli / ekspr. veselje mu je sijalo iz oči; njegov nasmeh je poln veselja // čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega: ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje; ni jim maral greniti veselja; pokazati veselje nad darilom; jokati, vzklikati od veselja; ekspr. kar sije, se topi od veselja zelo je vesel; čisto, ekspr. neizmerno veselje; solze veselja / z učenjem jim dela veselje; ima veselje, če jih lahko spre; z igračo je otroku naredil veliko veselje ga je zelo razveselil; to mi je v veliko veselje 3. kar ima kdo rad, mu je prijetno: pravljice so otroško veselje; vsak človek ima kakšno veselje; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje razveseliti ga / ekspr. oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja snega // v povedni rabi, z nedoločnikom izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik: veselje ga je gledati, kako dela; veselje je hoditi po tako lepih krajih; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati ima zelo lep, zelo dober avtomobil 4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja // vnema, prizadevnost: veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela rad; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza: z veseljem vas pozdravljamo med nami; z veseljem sprejmemo vaše povabilo // v medmetni rabi, v zvezi z veseljem izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev: boste prišli? Z veseljem 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo: vojaki so izurjeni, da je veselje; zdravi so, da je veselje; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje zelo hitro; napivalo se je, da je bilo veselje dosti; krompir je obrodil, da je bilo veselje obilno, bogato // zelo dobro: plava, pleše, da je veselje; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje zelo uspešno; plezali so, da je bilo veselje zelo spretno ● otroci ji delajo veselje se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi; z njim, redko nad njim nimam nobenega veselja ni tak, kot si želim; vznes. šel je v nebeško veselje umrl je; ekspr. kratko veselje — dolga žalost; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga ♪
  21.      veseloígrica  -e ž (ȋ) ekspr. manjšalnica od veseloigra: pisal je duhovite veseloigrice ♪
  22.      vésen  -sna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na veso: vesno ravnotežje / knjiž. vesni delci lebdeči ♦ alp. vesna prečnica prečnica, po kateri se pleza v vesi; šport. vesno orodje orodje za veso ♪
  23.      vést 1 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) 1. občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti: oblikovati, vzbuditi komu vest; ekspr. vest je neizprosen sodnik; ekspr. vest mi govori, šepeta: kriv si; ekspr. vest mi narekuje, ukazuje tako narediti; ekspr. trkati komu na vest; to je zoper našo vest; delati po vesti; otopela, knjiž. tanka vest; knjiž. glas vesti; očitek vesti / ekspr. vest mu ni dala miru; ekspr. vest grize, peče, teži; ta človek nima vesti, je brez vesti ne dela, misli v skladu s splošnočloveškimi načeli dobrega, vendar se mu ne vzbuja občutek moralne odgovornosti, krivde; ekspr. imeti čisto, kosmato, mirno, slabo, težko vest; ekspr. očistiti si, olajšati si, umazati si vest; pomiriti, ekspr. potolažiti vest koga / obljuba me veže v vesti // s prilastkom ta občutek, zavest v zvezi s kako dejavnostjo: lovska, pedagoška vest nam tako ravnanje prepoveduje / potolažiti svojo znanstveno vest 2. ekspr., v zvezi imeti na vesti, ležati na vesti izraža moralno odgovornost, krivdo koga za kaj slabega, nedopustnega: imeti na vesti krajo, požar; take krivice nočem imeti na vesti / imeti koga na vesti biti kriv njegove smrti, nesreče / ta ujetnik ima na vesti več neuspelih pobegov; slike, ki so izginile, ima on na vesti on je kriv, moralno odgovoren, da so izginile; on jih je ukradel / ta cesta, ovinek ima na vesti že pet žrtev 3. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom kdor ali kar vzbuja v kom ta občutek, to zavest: ti si moja vest; mi smo njihova slaba vest / pisatelj hoče biti vest družbe 4. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom brez pridržkov, pomislekov: mirne vesti lahko rečem, da nas je bilo precej ● ekspr. izprašati komu vest temeljito zaslišati koga; ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega sam kriv premisli; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi ◊ jur. ugovor vesti ugovor glede lastne uresničitve, opravljanja kakega dejanja, službe, izvirajoč iz vesti; rel. izpraševanje vesti premišljevanje svojih dejanj, besed, misli, čustev s stališča vesti ♪
  24.      vést 2 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) kar se novega (iz)ve in na kratko sporoči: objaviti vest; prinesti komu dobro, razveseljivo vest; širiti lažne, neresnične, vznemirljive vesti; vest o nesreči, zmagi / agencijske, časopisne vesti; lokalne, turistične vesti / potrditi, zanikati vest resničnost njene vsebine / dolgo ni poslal nobene vesti o sebi sporočila, obvestila / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest, da je umrl naš oče ♪
  25.      vestálka  -e ž (ȃ) pri starih Rimljanih vsaka od deviških svečenic, ki varujejo sveti ogenj v templju boginje Veste, zaščitnice družine: v bele tunike in škrlatne plašče oblečene vestalke ∙ knjiž. vestalka družinskega ognjišča mati ♪

   11.864 11.889 11.914 11.939 11.964 11.989 12.014 12.039 12.064 12.089  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA