Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nič (11.939-11.963)


  1.      večérjica  -e ž (ẹ̑) ekspr. manjšalnica od večerja: kuhati večerjico / povabiti koga na dobro večerjico ♪
  2.      véčji  -a -e prid. (ẹ̑) 1. primernik od velik: postajati večji; moja torba je večja kot tvoja / ta kraj je bil včasih precej večji / izdatki so večji kot dohodki; podjetje ima večji promet / večja skupina / on ni nič večji od mene višji / ekspr. to so naši največji prijatelji; imeti večjo srečo kot pamet 2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad zgornjo mejo: večje države; večja gozdna žival / povzročiti večjo škodo; darilo večje vrednosti / ima že večje otroke / spada med večje mislece dvajsetega stoletja ● delali so večji del ponoči večinoma, povečini; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; ekspr. pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo; zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti ◊ mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; sam.: pog. po večjem vse sam naredi; prim. velik ♪
  3.      véčnost  -i ž (ẹ̄) 1. večno trajanje: kaj je tisoč let proti večnosti; trenutek večnosti; neskončnost in večnost; dolg kakor večnost zelo dolg // v nekaterih religijah posmrtno večno a) trajanje: upati na plačilo v večnosti b) obstajanje: upati na večnost; telo je v zemlji, duša pa v večnosti / rajska večnost 2. lastnost, značilnost večnega: delo za človeštvo daje posamezniku večnost / večnost resnice; večnost zla 3. ekspr. doba, ki se zdi, da traja veliko časa: vsaka ura se mu je zdela večnost; minute so se vlekle v večnost / minila je cela, dolga večnost, njih pa od nikoder / graditi hišo za večnost // v prislovni rabi, z izrazom količine zelo dolgo: čakati celo, dolgo večnost ● evfem. iti, preseliti se, stopiti v večnost umreti; ekspr. dnevi, leta tečejo v večnost minevajo; pred vrati večnosti spoznati zmoto v krščanskem okolju tik pred smrtjo ♪
  4.      vèčtíren  -rna -o prid. (ȅ-ȋ) 1. ki ima več tirov: večtirna železnica 2. ki obravnava, rešuje kaj na več različnih načinov: večtirno reševanje problemov / večtirna grajenost romana ♪
  5.      véda 1 -e ž (ẹ́) 1. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost se deli na vede, vede pa na discipline; veda, ki proučuje, raziskuje staranje, se imenuje gerontologija; metode, odkritja kake vede; matematika, fizika in druge vede / družbene, naravoslovne vede; jezikoslovje, pravo in druge duhovne vede katerih predmeti so rezultati človekovega duhovnega ustvarjanja; botanika je empirična, logika pa teoretična veda; geološka, literarna, navtična, pravna, zdravniška veda; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture; publ. etnologija, zgodovina in druge nacionalne vede pomembne za uveljavljanje, zavedanje posameznega naroda; šola za politične vede; tehnične, uporabne vede; heraldika, numizmatika in druge pomožne zgodovinske vede // navadno s prilastkom celota spoznanj te dejavnosti: proučevati, študirati literarno vedo; teorija politične vede 2. zastar. znanje: imeti obsežno vedo; človek velike vede 3. zastar. veščina, spretnost: izuriti se v orožju in drugih vedah ♪
  6.      vedéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. stražarsko, opazovalno mesto blizu sovražnika: oficir je stal na vedeti pred prvo bojno črto 2. predstraža, izvidnica: poslati naprej vedeto 3. slaven, slovit človek: postati vedeta / filmska vedeta ♪
  7.      védeti  vém nedov. (ẹ́) 1. imeti kaj v zavesti a) na osnovi zaznav, obveščenosti: ljudje marsikaj vedo; vedeti novico, resnico; vem, da si bil doma; vedeti za ime, naslov; dosti, za trdno vedeti; takoj sem vedel, kdo je; vedeti iz izkušenj, pripovedovanja; vedeti od prijatelja; ne ve se, kdo je to naredil / elipt. odšel je in ne vedo kam / ne ve se še, kje je bil center potresa; kolikor (jaz) vem, je bilo drugače; kje si bil, je hotela vedeti žena; in koliko stane, če smem vedeti; to je vaša dolžnost, če prav vem / že veš zaradi denarja? Vem; več bodo vedeli o tem sosedje; vedeti po soncu, koliko je ura; ali veš za kakega dobrega obrtnika / ekspr. za cigarete tak otrok še vedeti ne bi smel b) na osnovi učenja, študija: strokovnjak mora marsikaj vedeti; ali veš, koliko je sedem krat pet c) na osnovi spominjanja: ime vem, naslova pa ne več; ali še veš, kako lepo je bilo č) na osnovi sklepa, odločitve: ne vem še, za kaj se bom odločil; vnaprej vem, kaj bo / elipt. ne vem, kaj bi / zanj vem, da bo zmogel d) glede na posledice, odgovornost: saj ne vedo, kaj delajo; vedi, kaj govoriš; vedeti moramo, da je vsako pretiravanje škodljivo zavedati se 2. imeti v zavesti bistvene značilnosti česa na osnovi lastnih izkušenj: to dobro vedo poklicni šoferji; ljudje v teh krajih ne vedo več, kaj je lakota / ekspr. kraj pred zajezitvijo reke ni vedel, kaj je megla v njem ni bilo megle 3. navadno z nedoločnikom na osnovi podatkov v zavesti, spominu moči, biti sposoben uresničiti kako dejanje: vedeti pripovedovati spomine po cele ure; bil je zmeden, da ni vedel kaj reči / elipt.: tema nastane in nikamor ne vedo; žal ti ne vem sveta; ekspr. vse ve, zna pa nič / ekspr. noga dobro ve kam / ekspr.: ne ve z besedo ne kod ne kam; od zadrege ni vedel kam z očmi, rokami; pridelka je toliko, da ne vedo, kam z njim // star. moči, biti sposoben: ne vedo se potolažiti; kaj veš svetovati 4. star. znati: ali še veš to pesem; vedeti pismo na pamet / vedeti tuje jezike / ni si vedel pomagati 5. star. poznati: umetnika, ki je sliko naredil, ne vemo / vedeti napake koga / vedeti živalim navade 6. ekspr. navajati, vsebovati kak podatek: zgodovina ne ve nič o tem; ljudska pripoved ve, da je bilo tam nekdaj jezero / poročila so vedela povedati, da se sovražnik umika 7. ekspr., v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v sedanjiku, v zvezi z zaimki ali prislovi, navadno v zvezah kaj vem, kaj se ve za izražanje a) nedoločnosti, neznanosti: kaj vem kaj ga je prineslo mimo; knjige sem posodil kaj vem komu; iz kaj se ve kakšnih razlogov ni prišel; odšel je kdo ve kam neznano / to bom naredil ne vem kako b) precejšnje množine: imajo kaj vem kaj vse; zbira znamke, star denar in kaj vem kaj še in še marsikaj / iskal sem ga ne vem kje vse marsikje / o tem sem ne vem kolikokrat premišljeval mnogokrat c) stopnje: ni kdo ve kako pameten č) v zvezi ne vem poljubnosti: naj naredim ne vem kaj, jim ne bo všeč; poslali bi lahko ne vem koga, pa jih ne bi pregovorili kogarkoli; ne vem kam ga lahko pošljete, pa se povsod znajde kamorkoli 8. ekspr., v prislovni rabi, v sedanjiku, v zvezi z da gotovo: nekega dne vem da pride tudi on / prinesem ti, veš da ti prinesem; v takem vremenu veste da ne bo šel nikamor / pri nas je ostal vem da tri dni / mi boš kmalu vrnil? Veš da bom; ste šli na dopust? Veste da smo šli // z oslabljenim pomenom, v drugi osebi poudarja presenetljivost česa: bilo je malo kupcev, pa veste da smo prodali; vse ima, pa veš da ni zadovoljen; veste da ga nismo našli, čeprav ni majhen // v medmetni rabi izraža samoumevno pritrditev: hočeš požirek vina. Veš da, kar prinesi ga; ali je zmagal? Veste da 9. v medmetni rabi, v prvi osebi izraža potrditev, zavedanje: vem, hudo je, vem; pregovorili so vas, vemo; ustrašil si se, vem vem / obljubil si mi. Vem; dobro je bilo. O, vem (da) // z nikalnico izraža neodločenost glede pritrditve ali zanikanja: greš zraven? Ne vem / boš kupil? Kaj vem, menda ne; bo šlo? Kaj pa vem 10. v medmetni rabi, v drugi osebi izraža obračanje na ogovorjenega: veste, stric, tole sem vam prinesel; kupila sem blago, veš, čisto svilo / veste kaj vam povem, čimprej odidite; vedi, tu sem jaz gospodar // izraža opozorilo na povedano: jaz sem kovač, veste; veste, lačen sem bil, pa sem omagal; tiho bodi, oče je bolan, veš // poudarja trditev: nesramen si, veš; vedi, to je izmišljeno; vedimo, taka pot ni zastonj / zmotil si se, da veš ● ekspr. tako se je zgodilo, bog že ve zakaj v krščanskem okolju izraža vdanost v božjo voljo, usodo; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno; ekspr. te gore vedo za marsikatero smrt v teh gorah je marsikdo umrl; ekspr. oče je umrl, preden sem jaz vedel zase ko sem bil še zelo majhen; bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; ekspr. to ve vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; ekspr. za njene solze so vedele le stene jokala je v sobi, ne da bi jo kdo videl; ekspr. znanost ve to že sto let to je v znanosti znano že sto let; star. ko boš starejši, mi boš vedel hvalo mi boš hvaležen; ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam; ekspr. moramo končati, pa če ne vem kaj na vsak način; ekspr. zbolel je in nenadoma ni vedel kam s časom imel je veliko prostega časa; ekspr. imajo sadja, da ne vedo kam z njim veliko; ekspr. na, da boš vedel tožariti pri udarcu da drugič zaradi slabe izkušnje ne boš več tožaril; dati vedeti pog. dejstva dajejo vedeti, da stvari niso tako preproste iz njih se vidi, je jasno; pog. domačim je že dal vedeti, kako se je v tujini znašel posredno, prikrito sporočil; pog. dal ji je vedeti, da si obiskov ne želi očitno pokazal; ekspr. klepetulje so hotele vedeti, da jo mož vara so to trdile, pravile bolj na osnovi hotenja, domnev kot na osnovi dejstev; ekspr. ne vem več za prosti čas, počitek nimam več prostega časa, počitka; kaznuj ga, da bo vedel za drugič da ne bo še drugič kaj takega delal, storil; ekspr. po tistem dogodku noče nihče več vedeti za nas imeti zveze z nami, nam pomagati; ekspr. ne želim več vedeti zanj ne želim imeti kakršnekoli zveze z njim, ne želim, da se omenja; ekspr. napije se, da ne ve zase zelo; ekspr. izgine, da sam ne veš kdaj neopazno, nenadoma; ekspr. hudič (ga) vedi, kdaj bo konec tega ni znano; ekspr. čas mineva, da sam ne veš kako neopazno, hitro; ekspr. ne veste, kako sem vesel zelo sem vesel; ekspr. tako bom naredil. Kakor veš izraža prepustitev presoje povedanega govorečemu; ekspr. ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; ekspr. že dolgo ne vem, kakšno je vino že dolgo nisem okusil, pil vina; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi; ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; iron. to se ve, krivi so premagani izraža samoumevnost trditve; ekspr. obljubili ste mi. Ne da bi vedel izraža obzirno zavrnitev; ekspr. mu boš dal? Saj veš kako izraža močno zavrnitev; ekspr. ali misliš tudi ti oditi? Veš da ne izraža zavrnitev; ekspr. sosedova hči vendar ni noseča. Brez ciganke se nič ne ve izraža možnost, domnevo; ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; ima jo rad kot ne vem kaj zelo; drži se kot bi bil ne vem kdo zelo ponosno; več glav več ve; vsi ljudje vse vedo; ekspr. mislim, da je zelo drago. Misliti se pravi nič vedeti vedé: vede popiti strup; vede žaliti koga / elipt. vede ali nevede, popraviti je treba vedóč -a -e: vedoč, da je pozen, je stopil hitreje; otroka, ne vedoča, kaj to pomeni, gresta dalje; vedoča ženska; sam.: vedoči molčijo; prim. bogsigavedi, bogve, bogvedi, kdove, nevede, seveda, vedeč, vragsigavedi, vragvedi ♪
  8.      védno  prisl. (ẹ̄) 1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: vedno ima dosti dela; vedno mislimo nanje; vrata so vedno odprta; biti vedno pripravljen; ekspr. vedno in povsod so bili uspešni 2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: to je vedno pomagalo; pride vedno v nepravem trenutku; tako je storila vedno, kadar je hotela imeti mir / vedno znova ga vznemiri / spet tista stara, vendar vedno nova zgodba 3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: reke še vedno naraščajo / babica ji še vedno pripoveduje pravljice 4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: brezskrbni dnevi so za vedno minili; prišla bo za vedno domov ∙ za vedno nas je zapustil ljubi oče v osmrtnicah umrl je; evfem. za vedno je zaspal umrl je 5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: prihajati vedno bližje; ta postopek vedno bolj opuščajo; denarja je imel vedno manj; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo ♪
  9.      vêdrce  tudi védrce -a s (ē; ẹ̄) manjšalnica od vedro: zliti vodo iz vedrca ♪
  10.      vejáča  -e ž (á) nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejačo metati zrnje proti vetru ♪
  11.      vejálnik  -a [u̯n in ln] m (ȃ) stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu: sito vejalnika; mlatilnica in vejalnik ♪
  12.      véjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. odstranjevati pleve in primesi iz žita: vsul je žito v vejalnik in začel vejati; vejati pšenico / ročno, strojno vejati / nekdaj vejati z velnico 2. nav. 3. os., star. veti, pihati: veter veja po dolini / brezoseb. od reke je hladno vejalo // širiti se, prihajati: iz gozda veja hlad; po sobi veja prijeten vonj ♪
  13.      véjica  -e ž (ẹ̑) 1. manjšalnica od veja: vejice se sušijo; odlomiti vejico; grm je pognal nove vejice; pušpanova, smrekova vejica / za klobuk zataknjena vejica / vejica asparagusa ∙ knjiž., ekspr. odposlanec z oljkovo vejico z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva; v rokah drži palmovo vejico kot simbol zmage 2. lingv. ločilo, ki označuje priredno razmerje v besedni zvezi, loči med seboj stavke iste povedi ter pristavek, vrinek od sobesedila: napisati vejico; v nalogi manjka nekaj vejic; stava vejice 3. nav. mn., knjiž. trepalnica: ima goste, črne vejice ◊ lov. zelena vejica navadno trikraki vršiček iglavca na levi strani klobuka kot lovsko stanovsko znamenje; vejica divjadi zelena vejica, ki se položi uplenjeni veliki divjadi pri pozdravu lovini na leva pleča ali levo perut; vejica plena zelena vejica, ki si jo lovec zatakne na desno stran klobuka ob uplenitvi velike divjadi; mat. decimalna vejica grafično znamenje, ki loči enice od desetin ♪
  14.      véjnik  -a m (ẹ̑) 1. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem: sekati veje z vejnikom 2. posušene mlade veje z listjem za krmo: položiti drobnici, srnjadi vejnik / pognojiti vinograd z vejniki ♪
  15.      véko  -a s (ẹ̄) zastar. veka: utripati z veki; trepalnice na veku ♪
  16.      vékomaj  prisl. (ẹ̄) 1. izraža, da obstaja kako dejanje, stanje brez začetka in brez konca: materija obstaja vekomaj / v krščanstvu Bog je vekomaj 2. izraža, da kako dejanje, stanje nima konca: nihče ne živi vekomaj / tako bo do vekomaj; to bo ostalo na vekomaj neznano / v krščanstvu: kdor veruje, vekomaj ne bo umrl; biti na vekomaj, za vekomaj pogubljen 3. ekspr., v zvezi z od izraža trajanje kakega dejstva, ki nima začetka: človek je živel od vekomaj / zemlja, od vekomaj do vekomaj naša mati // izraža trajanje kakega dejanja, dogodka, kolikor daleč sega človeški spomin: tega se človeštvo vekomaj boji / tako ravna oblast od vekomaj 4. izraža, da kako dejanje, dogajanje traja časovno neomejeno brez prekinitve: narava se vekomaj spreminja; v pravljicah tam je vekomaj pomlad 5. ekspr. izraža trajanje kakega dejanja, stanja do konca življenja, obstajanja koga: vekomaj sta si ostala zvesta; dogodka se bom spominjal vekomaj / biti dolžnik komu na vekomaj, za vekomaj // v zvezi z na, za izraža, da se kako stanje v času po uresničitvi določenega dejanja ne ponovi: država je to ozemlje izgubila za vekomaj; za vekomaj se posloviti od šole / zbogom za vekomaj / sonce svobode nam ne ugasne na vekomaj; sam.: naj se ta trenutek raztegne v vekomaj ♪
  17.      véktor  -ja m (ẹ́) fiz., mat. količina, določena z absolutno vrednostjo in smerjo: množenje, seštevanje vektorjev; vektor hitrosti; usmerjenost, velikost vektorja / komponenta vektorja projekcija vektorja na dano smer; paralelogram vektorjev paralelogram, s katerim sestavljamo vektorje ali razstavljamo vektor ◊ geom. ničelni vektor z absolutno vrednostjo nič; radij vektor točke razdalja točke od pola ali od izhodišča koordinatnega sistema; psih. vektor sila, ki povzroča duševno gibanje ♪
  18.      vele... 2 ali vèle... prvi del zloženk (ȅ) nanašajoč se na velik: veleblagovnica, veletovarnar; velelisten, velemesten ♪
  19.      vèlecvéten  -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) bot. ki ima velike cvete: velecvetne rastline / velecvetni divjakovec, lučnik; velecvetni popčki spomladanska torilnica; velecvetna magnolija ♪
  20.      vèlejádro  -a s (ȅ-ā) navt. največje, spodnje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori; veliko jadro: razviti velejadro ♪
  21.      velélniški  -a -o [tudi u̯n] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na velelnik 1: velelniška končnica / velelniška oseba ♪
  22.      vèleobŕt  -i tudi -í ž (ȅ-ȓ) ekspr. obrt velikega obsega: veleobrt je začela uničevati male obrtnike; izdelki veleobrti ♪
  23.      veléti  -ím dov., vêlel (ẹ́ í) 1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: velel je gostu vstopiti; cesar veli kočijažu ustaviti / elipt. veleti vojakom v napad // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj velite, prosim; odnesi to. Kot velite 2. nedov. in dov., nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: tako veli oporoka, ukaz / tako mi veli dolžnost, ekspr. srce / star. vera veli ljubezen zapoveduje 3. nedov. in dov., star. praviti, reči: koruzi velijo Belokranjci debelača; upravičeno se mu veli junak / velim se Janez Sever imenujem se, pišem se // v sedanjem času praviti, glasiti se: tako veli pesem, pregovor velèč -éča -e: veleč, naj ga počakajo, steče nazaj ♪
  24.      velévati  -am nedov. (ẹ́) 1. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazovati: velevati prihajajočim gostom vstopati skozi desna vrata; velevati delavcem, kaj naj naredijo / elipt., ekspr. čriček veleva v vinograd 2. zastar. poveljevati: velevati četi, konjenici 3. nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: tako veleva predpis, ukaz / delati, kot veleva čast, dolžnost / tako veleva vreme 4. star., v sedanjem času praviti, glasiti se: pregovor veleva: čez sedem let vse prav pride ♪
  25.      veličína  -e ž (í) 1. lastnost, značilnost koga, ki se posebno odlikuje zaradi svoje pomembnosti, sposobnosti: spoznati veličino človeka / veličina dejanja; idejna, stilna veličina umetniškega dela; veličina poguma, poklica / ekspr. veličina narave 2. nav. mn., ekspr. kdor se posebno odlikuje zaradi svoje pomembnosti, sposobnosti: zbrale so se same veličine; politične, športne veličine 3. star. velikost: izmeriti veličino; steklenice enake veličine ◊ teh. kar je točno opredeljeno zlasti z načinom in enoto merjenja ♪

   11.814 11.839 11.864 11.889 11.914 11.939 11.964 11.989 12.014 12.039  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA