Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nezvest (35)

1.      nezvést  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) ki ni zvest: nezvest mož; bila mu je nezvesta / nezvest prijatelj; nezvest služabnik ∙ star. postal je nezvest svoji obljubi ni je držal, izpolnil; star. moj stari spomin je že nezvest slab, nezanesljiv; sam.: Nezvesta! bodi zdrava, čolnič po mene plava (F. Prešeren) ♪
2.      nezvéstnica  -e ž (ẹ̑) knjiž. nezvesta ženska: nezvestnici ni več zaupal ♪
3.      nezvéstnik  -a m (ẹ̑) knjiž. nezvest moški: brezobziren nezvestnik ♪
4.      nèzvestôba  -e ž (ȅ-ó) kar je nasprotno, drugačno od zvestobe: zakonska nezvestoba; nezvestoba v ljubezni; merila o zvestobi in nezvestobi / odpustiti možu nezvestobo / ekspr. poslovna nezvestoba kršitev obveznosti ♪
5.      feloníja  -e ž (ȋ) zgod. nezvestoba v fevdnem razmerju: viteška čast ni dopuščala felonije ♪
6.      iznevéra  -e ž (ẹ̑) zastar. nezvestoba: ni se mogel sprijazniti z njeno iznevero ♪
7.      iznevériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. knjiž. povzročiti, da kdo preneha biti zvest: izneveriti komu ženo 2. publ. biti neuspešen, odpovedati: propaganda je tokrat izneverila / vreme nas je izneverilo 3. zastar. poneveriti: izneveril je veliko vsoto denarja iznevériti se postati nezvest: izneveriti se možu / izneveriti se tovarišem / izneveriti se načelom, navadam ne držati se jih ♪
8.      iznevérjati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. povzročati, da kdo preneha biti zvest: izneverjati komu nevesto iznevérjati se postajati nezvest: dekle se mu izneverja / prijatelji se mu izneverjajo / izneverjati se domačemu kraju / izneverjati se načelom ne držati se jih ♪
9.      járem  -rma m (á) 1. lesena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, navadno za par živali: jarem tišči, žuli; natakniti volu jarem na vrat; sneti jarem; vpreči žival v jarem; trpi kot žival v jarmu / ekspr. junca sta godna za jarem vožnjo 2. ekspr., navadno s prilastkom nasilna oblast, gospostvo: otresti, znebiti se kolonialnega, tujega jarma; rešiti se turškega jarma; živeti pod jarmom / z oslabljenim pomenom tega leta je padel z njih jarem suženjstva, tlačanstva // kar omejuje, utesnjuje prostost: pustil je službo, ker se ni mogel navaditi jarma / jarem dolžnosti // v zvezi zakonski jarem zakonski stan, zakon: siliti v zakonski jarem / skok iz zakonskega jarma zakonska nezvestoba 3. v nekaterih deželah drog za prenašanje bremen: prenašati tovore na jarmih čez ramena; jarem iz bambusa 4. teh. kratek, močen (prečni) nosilec: vpeti zvon v jarem; jarem pri stiskalnici 5. les. gibljivi del jarmenika, v katerega se vpenjajo listi: razporeditev listov v jarmu // oglat okvir pri ročni žagi: žaga z jarmom ● ekspr. dolarski kapital je vpregel Indijance v svoj jarem jih podredil svojim zakonitostim, koristim; star. kupiti dva jarma volov para ◊ agr. čelni jarem vprežna priprava, ki se da živali na čelo; dvojni ali parni jarem za par živali; enojni ali samski jarem za eno žival; avt. jarem del krmilne naprave, ki omogoča pravilno usmerjanje koles; elektr. jarem feromagnetni del magnetnega kroga, ki je brez navitja; navt. krmilni jarem polkrožna deščica, nataknjena na krmilo ♪
10.      ljúbček  -čka m (ȗ) 1. nav. ekspr. moški, ki ima spolno razmerje s poročeno žensko: njegova žena ima ljubčka 2. star. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: njen ljubček je šel na vojsko; nezvest ljubček 3. redko ljubljenec: zaradi svoje pridnosti je bil ljubček vseh učiteljic / ljubček srca / naš mali ljubček je bolan / kot nagovor: priden bodi, ljubček; iron. ljubčki moji, tako pa ne bo šlo 4. otr. poljub: daj mi ljubčka ♪
11.      ljúbi  -ega m (ȗ) star. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: ali je to tvoj ljubi; dekle že ima ljubega; koga ima za ljubega; nezvest ljubi; prim. ljub ♪
12.      ljúbica  -e ž (ȗ) 1. nav. ekspr. ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim: postala je njegova ljubica; njen mož ima ljubico; vzdrževati ljubico / za ženo je ne mara, ima jo samo za ljubico 2. star. ženska oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do fanta; dekle: njegova ljubica se je omožila; fant ima že ljubico; priti k ljubici pod okno; nezvesta, prevarana ljubica 3. s prilastkom ženska, ki uživa posebno naklonjenost koga; ljubljenka: to je naša najmlajša, naša ljubica; pren. Kak tvoje je bilo srce goreče za čast .. Ljubljane, ljubice nebes in sreče (F. Prešeren) // ekspr. ljubljena ženska: naša ljubica je zbolela / kot nagovor kje si bila, ljubica // ekspr. kar je komu ljubo, drago sploh: lovec se ne more ločiti od svoje jeklene ljubice ● knjiž., redko ljubica vijolica ♪
13.      móž  -á m, mn. možjé (ọ̑) 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim 2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las // nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave miličnik, policist 3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož 4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža 5. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož 6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža ● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno ◊ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki ♪
14.      napeljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od napeljevati: napeljevanje vrvi, žice / napeljevanje elektrike, plina / napeljevanje pogovora na politična vprašanja / napeljevanje na nezvestobo ♪
15.      nèdvoúmen  -mna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) 1. ki ni dvoumen: nedvoumno besedilo; njegovo stališče je nedvoumno / nedvoumna ugotovitev 2. ekspr. očiten, jasen: nedvoumna nezvestoba nèdvoúmno prisl.: nedvoumno se izreči za kaj; nedvoumno odgovoriti ♪
16.      nevéra  -e ž (ẹ́) 1. knjiž. nezaupanje, dvom: njegove besede so sprejemali z nevero; nevera v lastne moči, uspeh 2. star. nevernež: še vedno jim ne verjame, ta nevera 3. zastar. nezvestoba: ženina nevera ♪
17.      nevéren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki (česa) ne verjame: ob njenih besedah je bil videti neveren in potrt // ekspr., v zvezi neverni Tomaž kdor (česa) ne verjame: ne bodi tak neverni Tomaž; kljub prepričevanju so ostali neverni Tomaži 2. zastar. nezvest: neverna žena nevérno prisl.: neverno zmajevati z glavo ♪
18.      nevérnost  -i ž (ẹ́) knjiž. nezaupanje, dvom: ob njenem pripovedovanju se mu je na obrazu kazal izraz nevernosti ● zastar. dolžili so jo nevernosti nezvestobe ♪
19.      očítati ¹ -am nedov. (ȋ) 1. opozarjati na storjeno uslugo, pričakujoč hvaležnost: najprej mu je dal, potem pa očital; pomagal mi je do zaposlitve, vendar mi je to že večkrat očital; ekspr. vsak kos kruha mu je očitala 2. z nezadovoljstvom, nejevoljo opozarjati na kaj negativnega pri kom: očitati komu lenobo, malomarnost; očitali so mu, da ne opravlja svojih dolžnosti; ni mu očitala, le prosila ga je; jokaje, s pogledom očitati // dolžiti koga česa: očitali so mu krajo, nezvestobo, potvorbo; po nedolžnem očitati komu kaj ● ekspr. tej sliki ni kaj očitati je dobra; iron. prizadevnosti pri delu mu ni mogoče očitati ni prizadeven očítati si čutiti krivdo zaradi česa: do smrti bi si očital tako nepoštenost; očita si, ker jim ni pomagal ∙ ekspr. pri tem si pa res nimam kaj očitati storil sem vse, kar sem mogel očitáje: očitaje pogledati, reči očitajóč -a -e: ošteval ga je, očitajoč mu nedelavnost; očitajoč pogled očítan -a -o: opravičiti očitani prekršek; večkrat očitana stvar ♪
20.      ójnica  -e ž (ọ̄) 1. nav. mn. vsako od dveh ojes, med katera se vprega žival: naravnati vola v ojnice // ekspr., navadno s prilastlkom kar kaj omejuje: ojnice oblasti; ostal je v ojnicah vaškega življenja / zakonske ojnice ∙ ekspr. skakati čez ojnice biti nezvest v zakonu; ne ubogati, delati, kar je nedovoljeno 2. strojn. drog, ki veže bat ali križnik z ročico ali kolenom na gredi: okvara na ojnici ♪
21.      pártnerica  -e ž (á) ženska oblika od partner: ta država je dobra partnerica na področju zunanje trgovine / nezvesta partnerica / drsal je z novo partnerico partnerko ♪
22.      perfíden  -dna -o prid., perfídnejši (ȋ) knjiž. izdajalski, nezvest: perfidno delovanje // nesramen, zloben: to je perfidno podtikanje / izločili so ga s perfidnim izgovorom premetenim, zahrbtnim ♪
23.      plót  -a tudi -ú m, daj., mest. ed. tudi plôtu; mn. plotóvi stil. plóti (ọ̑) ograja iz kolov, lat: postaviti plot; odtrgati lato s plota; lesti čez plot; vrata v plotu ∙ ekspr. še preko svojega plota ne vidi je omejen, zaverovan vase; ekspr. skakati čez plot biti nezvest v zakonu; ekspr. po tem dogodku se je ogradil s plotom postal nedostopen; pog. ima nekaj za plotom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; drži se svojih nazorov kot pijanec plota zelo ♪
24.      prevárati  -am dov. (ȃ) 1. z določenim namenom zavesti koga v zmoto: prevarati prijatelja; prevarati koga z lepimi besedami / prevarati nasprotnika v igri; prevarati sovražnika 2. navadno v zvezi z za povzročiti, narediti, da kdo ne dobi, kar pričakuje, kar bi moral dobiti: prevarali so ga za nagrado; pren. prevarali so ga za ljubezen 3. postati nezvest: prevarati moža; dekle je že večkrat prevaral; prevarala ga je s sosedom ● ekspr. njegova prijaznost naj te ne prevara on ni tak, kot se zaradi njegove prijaznosti zdi; ekspr. slutnje ga niso prevarale so se uresničile; ekspr. upanje ga je prevaralo ni se zgodilo to, kar je upal; ekspr. s cigareto prevarati prazen želodec s kajenjem cigarete zmanjšati občutek lakote prevárati se zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne doseči tega, kar se pričakuje: prevarati se pri kupčiji; prevarala se je v ljubezni preváran -a -o: prevaran zakonski mož; čutiti se prevaranega ♪
25.      samosílništvo  -a s (ȋ) star. samodrštvo, tiranstvo: carsko samosilništvo; samosilništvo vladarja // oblastno, samovoljno ravnanje: dolžiti koga samosilništva in nezvestobe; gospodarjevo samosilništvo ♪

1 26