Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

neubogljiv (22)

1.      nèubogljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki ni ubogljiv: neubogljiv otrok, učenec / ekspr. žive, neubogljive lase si je trdno spela na tilniku ♪
2.      nèubogljívec  -vca m (ȅ-ȋ) ekspr. neubogljiv človek, zlasti otrok: veliko jeze je bilo zaradi neubogljivcev ♪
3.      nèubogljívka  -e ž (ȅ-ȋ) ženska oblika od neubogljivec: neubogljivke so se mu smejale ♪
4.      nèubogljívost  -i ž (ȅ-í) lastnost neubogljivega človeka, zlasti otroka: otrokova neubogljivost ga je skrbela / kaznovali so ga zaradi neubogljivosti ♪
5.      hudováti se  -újem se nedov. (á ȗ) biti hud, jezen: hudoval se je in preklinjal; nič se ne huduj; mati se je zaradi otrokove neubogljivosti zelo hudovala; huduje se na ljudi, ki ga opravljajo; hudovala se je nad materjo, ker je ni pustila na ples hudujóč se -a -e: hitro se je umaknil s ceste, hudujoč se na šoferje in divji promet ♪
6.      izprídigati  -am dov. (í) ekspr. reči, povedati vse, zlasti kar koga vznemirja, teži: izpridigala je, da so njeni otroci neubogljivi; pusti ga, naj se izpridiga ♪
7.      múhast  -a -o prid. (ú) 1. ki spreminja svoje odločitve, odnos glede na trenutno razpoloženje: zelo je muhast in jezav; muhasta ženska; muhast kot aprilsko vreme; pren. muhasta usoda // ki ima pretirane, samovoljne zahteve, želje: streči muhasti gospodi / ekspr.: muhasta moda nenavadna, spremenljiva; muhasta zima 2. neubogljiv, samovoljen: muhast osel; vojaški konji so muhasti / ekspr. muhast motor 3. ekspr. poln nepričakovanih sprememb: muhaste tržne razmere; muhasto vreme / muhast april 4. zastar. hudomušen, šaljiv: prijazno muhast obraz Pavlihe múhasto prisl.: muhasto deliti dobro in zlo; muhasto spremenljiv ♪
8.      nadlóga  -e ž (ọ̑) kar je za koga zelo neprijetno, težavno: revmatizem je njena stara nadloga; rešiti se nadlog; reka jim dela ob deževju hude nadloge; pomagati v stiskah in nadlogah; vojska, davki in druge nadloge / ekspr. to je nadloga vseh nadlog zelo velika, huda / pooseb.: slabš. že spet je tu ta nadloga; kot psovka izgini že, nadloga ∙ preg. kdor ne uboga, ga tepe nadloga zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega ♪
9.      nèpokóren  -rna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni pokoren: biti nepokoren zakonom / star. učitelj se je jezil nad nepokornimi učenci neubogljivimi ♪
10.      nèpokórnost  -i ž (ȅ-ọ́) lastnost, značilnost nepokornega človeka: njihova upornost in nepokornost jim je delala skrbi / nepokornost človeške narave / star. starši so bili nejevoljni zaradi nepokornosti otrok neubogljivosti ♪
11.      nepokórščina  -e ž (ȅ-ọ̄) kar je nasprotno, drugačno od pokorščine: nepokorščina in upor sta se širila med ljudmi; nepokorščina (proti) oblasti / star. otroke so kaznovali zaradi nepokorščine neubogljivosti ♪
12.      nèposlúšen  -šna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) neubogljiv: ne more ga biti vesela, trmast in neposlušen otrok je / uporni, neposlušni mladi ljudje nepokorni ♪
13.      nèposlúšnež  -a m (ȅ-ȗ) ekspr. neubogljiv človek, zlasti otrok: mati se je neprenehoma jezila nad neposlušneži / upornike in neposlušneže so strogo kaznovali nepokorne ljudi ♪
14.      nèposlúšnost  -i ž (ȅ-ú) neubogljivost: starši so ga večkrat opominjali zaradi njegove neposlušnosti / neposlušnost do učitelja se je stopnjevala / do nesoglasij v stranki je prišlo zaradi upornosti in neposlušnosti posameznikov nepokorščine ♪
15.      ovčíca  -e ž (í) 1. nav. ekspr. manjšalnica od ovca: pasti ovčice; tava okrog kakor izgubljena ovčica ∙ ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru 2. ekspr. faran, vernik v odnosu do svojega župnika, duhovnika: grajal je svoje neubogljive ovčice 3. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic: ovčice kažejo na dež; rdeče večerne ovčice ♪
16.      peklíti  -ím [tudi pǝk] nedov., pêkli tudi peklì in pèkli (ȋ í) ekspr. povzročati zelo veliko duševno neugodje, trpljenje: njegova brezbrižnost jo pekli; peklila ga je misel, da ni izpolnil obljube; pekli ga, da ga nihče ne ceni; pekli se zaradi sinove neubogljivosti ∙ ekspr. še zmeraj ga pekli žeja še zmeraj je žejen; ekspr. po tej hrani ga pekli v želodcu peče, žge peklíti se zelo se truditi, si prizadevati: sam se pekli in ubija, da bi preživel družino ♪
17.      poréden  -dna -o prid., porédnejši (ẹ́ ẹ̄) ki (rad) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti: poreden otrok; bila je poredna / učenci so bili na izletu precej poredni nedisciplinirani, neubogljivi // ekspr. dobrodušno zbadljiv, šaljiv: ta poredni človek jo je zmeraj dražil / poreden pogled, smehljaj nagajiv ● zastar. poreden človek hudoben, slab porédno prisl.: poredno se mu je nasmehnila; poredno jo je uščipnil v lice; poredno vprašati ♪
18.      ropotáti  -ám tudi -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) 1. dajati močne, kratke glasove a) pri delovanju: klopotec ropota v vinogradu; stroji ropotajo; nekateri aparati preveč ropotajo / ekspr.: navil je budilko, da bi ropotala zvonila; strojnice so vso noč ropotale ∙ ekspr. pri sosedovih že ropota traktor ga že imajo b) zlasti pri udarjanju, zadevanju ob kaj: ko so gledalci vstajali, so stoli ropotali; brezoseb. na podstrešju je ropotalo / toča ropota po strehi // povzročati močne, kratke glasove: mati ropota po kuhinji; ropotati s coklami, posodo / ropotal je (po vratih), da bi mu odprli udarjal, tolkel; ekspr. celo uro je ropotal po bobnu ♦ etn. ropotati komu za god povzročati mu hrupni glasbi podoben ropot na večer pred njegovim godom 2. ekspr. ropotajoč se premikati: vlak ropota skozi predor; voz je počasi ropotal dalje / kamenje ropota po skalah ropotajoč pada 3. slabš. glasno izražati svojo nejevoljo: kaj ropotaš nad njim; zmeraj kaj najde, da lahko ropota; spet ropota zaradi otrokove neubogljivosti / ropotati zoper davke pritoževati se // veliko in glasno govoriti: kar naprej je ropotal; ropota kot klopotec / nehaj že ropotati o tem govoriti, pripovedovati ropotáje: vlak se je ropotaje oddaljil; ropotaje oditi; kolesa so se ropotaje premaknila ropotajóč -a -e: ropotajoč stroj, voz; ropotajoča igrača ♪
19.      štátljiv  -a -o prid. (ȃ) nar., navadno v zvezi s konj neubogljiv, trmast pri vodenju: kupil je štatljivega konja ♪
20.      têpsti  têpem nedov., tépel têpla (é) 1. dajati komu udarce: tepsti otroka, žival; tepsti po glavi; tepsti z roko, s šibo; tepsti koga kakor vola zelo močno in neusmiljeno / tepsti konja, da bi premaknil voz / ekspr. dež ga tepe po licih; torba ga tepe po petah ga udarja; redko ptica tepe s krili maha, udarja 2. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: tepejo jih slabe letine, napačne odločitve / usoda, življenje ga zelo tepe ∙ preg. kdor ne uboga, ga tepe nadloga zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega têpsti se 1. dajati udarce drug drugemu: pred gostilno sta se tepla dva moška; otroci se večkrat prepirajo in tepejo / tepsti se s kom 2. ekspr. biti se, bojevati se: dve leti se je tepel na fronti; tepsti se s sovražno vojsko / tepsti se za pravico / tepsti se za izkoriščane, zapostavljene / dekle se je teplo z jokom // v zvezi z za zelo si prizadevati za uresničitev svoje želje ob enakem prizadevanju nasprotnikov: ljudje se kar tepejo za dobrega delavca, novi izdelek 3. ekspr. biti v velikem neskladju: te barve se tepejo; nova stavba se preveč tepe z okoljem / v njegovem ravnanju se tepejo kmečke in mestne navade / to se tepe z razumom ● ekspr. vetrovi se tepejo se v sunkih mešajo; redko tepsti se z revščino otepati se tepèn -êna -o: tepen otrok ∙ ekspr. tepeno moštvo premagano moštvo ♪
21.      ubógati  -am dov. in nedov. (ọ̑) 1. narediti, ravnati tako, kot kdo zahteva, predlaga: otrok uboga starše; pes uboga gospodarja; ti mu reci, mene ne uboga; v vsem ga uboga; ubogati na migljaj, ekspr. na prvo besedo; konj uboga na poteg vajeti; hitro, takoj, ekspr. slepo ubogati / ta deklica rada uboga je ubogljiva / ubogati povelje, ukaz ∙ preg. kdor ne uboga, ga tepe nadloga zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega // upoštevati pri svojem ravnanju: ni ubogal nasveta; ubogati svojo pamet, razum 2. ekspr. zadovoljivo reagirati, odzivati se na določena dejanja, ukrepe: dolgo se je trudil, da bi ga letalo ubogalo / noge ga ne ubogajo ne more več hoditi; oči ga ne ubogajo ne more več gledati; leva roka ga ne uboga ne more delati z njo; spomin ga za zdaj še uboga ima še dober spomin ♪
22.      uročíti  -ím dov., uróčil (ȋ í) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: uročiti kravo, da ne daje mleka; uročiti otroka / uročiti sosedovim konjem neubogljivost z besedo, s pogledom povzročiti, da dobijo to lastnost / uročiti s hvalo, pogledom 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: dekle ga je uročilo; govornik je čisto uročil poslušalce / njena lepota ga je uročila / ta ženska mu je uročila pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: ostro ga je gledal, da bi ga uročil / uročiti žrtev s srepimi očmi, z ostrim pogledom uročèn -êna -o: uročenega človeka rada boli glava; biti uročen od njene lepote; gledati, poslušati kakor uročen; prisl.: uročeno poslušati, strmeti ♪