Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nespametno (72)

1.      nespámetnost  -i ž (á) lastnost nespametnega človeka: ta odločitev izvira iz njegove nespametnosti / nespametnost sklepa; nespametnost vojne / govoriti, počenjati nespametnosti ♪
2.      ábotnost  -i ž (á) raba peša lastnost abotnega človeka; nespametnost, neumnost: pokopala ga je lastna abotnost / do abotnosti naiven fant / govoriti abotnosti; izbij ji abotnosti iz glave ♪
3.      blaznéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. raba peša kazati znake duševne bolezni: bolnik blazni 2. ekspr. burno izražati svoja čustva: blazneti od bolečine, veselja; pren. njena duša je blaznela v obupu in žalosti ● ekspr. ne blazni ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; zastar. še vedno blazni za tisto lepotico je zelo zaljubljen vanjo blaznèč -éča -e: blazneča ženska ♪
4.      blebèt  -éta m (ȅ ẹ́) slabš. nespametno, nepremišljeno govorjenje: ženski blebet / nerazumljiv bolezenski blebet ♪
5.      blebetáč  -a m (á) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori: čisto navaden blebetač je; veljal je za blebetača; neresen, površen blebetač ♪
6.      blebetáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: povej, pa ne blebetaj toliko / blebetati neumnosti; blebeta, kar mu pride na misel 2. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete blebeta; blebetati nerazumljive besede ♪
7.      blebetávec  -vca m (ȃ) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori: nepremišljen blebetavec ♪
8.      blebetúlja  -e ž (ú) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori, zlasti ženska: stara blebetulja ♪
9.      bledênje  tudi blêdenje -a s (é; é) glagolnik od blesti: poslušati bledenje bolnika / vse, kar govori, je nespametno bledenje ♪
10.      blekáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: kar tjavdan bleka ♪
11.      budáliti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. govoriti, ravnati nespametno: kaj budališ, še boš vesel in srečen; ne budali ♪
12.      čeljúst  -i ž (ȗ) nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane ♪
13.      čeljustáč  -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ne poslušaj tega čeljustača / je velik čeljustač in bahač ♪
14.      čeljustáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: kaj pa čeljustaš! neprenehoma ji je nekaj čvekal in čeljustal // govoriti, pripovedovati: ljudje čeljustajo, da sem jaz kriv; vse mogoče čeljustajo o njem / tudi ti bi se bal, kaj bi čeljustal se hvalil, bahal ♪
15.      čeljustàv  -áva -o prid. (ȁ á) slabš. ki vsebinsko prazno, nespametno govori: čeljustave babnice ♪
16.      čeljústnik  -a m (ȗ) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: fant je velik čeljustnik / strupeni čeljustniki so obirali mladi par ♪
17.      česnáč  -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: bahav česnač ♪
18.      česnáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: pijan je, pa česna; molči, kaj česnaš; česna kakor baba / česnati neumnosti // govoriti, pripovedovati: nikjer ne česnaj tega, kar veš; ljudje o njem marsikaj česnajo ♪
19.      čvéka  tudi čvêka -e ž (ẹ̑; ē) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ti si stara čveka, nikoli ne boš drugačen / je čveka, vse pove // nav. mn. izmišljotina, čenča: kdo je raznesel te čveke? ♪
20.      čvekáč  -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: težko poslušam tega čvekača / velik čvekač in bahač je ♪
21.      čvekálast  -a -o prid. (á) slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: nerad je poslušal čvekalasto sosedo ♪
22.      čvekaríja  -e ž (ȋ) nav. mn., slabš. vsebinsko prazno, nespametno govorjenje: ne meni se za te čvekarije; vsako čvekarijo verjame / glava mu je polna raznih čvekarij ♪
23.      čvékast  in čvêkast -a -o prid. (ẹ̑; ē) slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: čvekasta ženska / molči, čveka čvekasta ♪
24.      čvekáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: nehaj že čvekati; ni znal drugega kakor čvekati // govoriti, pripovedovati: kaj čvekaš neumnosti; vedno je čvekal, da bo vse skupaj pustil in odšel; drzne si čvekati o privatnih stvareh / samo čveka, pa nič ne naredi 2. redko dajati cmokanju podobne glasove; cmokati: pod nogami ji je čvekalo blato ♪
25.      čvekàv  -áva -o prid. (ȁ á) slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: čvekavih ljudi se je izogibal ♪

1 26 51