Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nespamet (168)
- nespámet -i ž (á) lastnost, stanje nespametnega človeka: hudobnost je večje zlo kot nespamet / v svoji nespameti misli, da dela prav / to bi bila velika nespamet ♪
- nespámeten -tna -o prid. (á) ki ne ravna v skladu s pametjo, razumom: nespameten človek; bil je nespameten, da je šel; imeti koga za nespametnega; ne bodi nespametna / ekspr. s tem se ne bo strinjal, saj ni nespameten // ki izraža tako ravnanje: nespameten nasvet, odgovor; nespametna odločitev / nespametna ljubezen staršev do otrok nespámetno prisl.: nespametno govoriti, ravnati; zakaj si se tako nespametno napil / v povedni rabi nespametno bi ga bilo tako dolgo čakati ♪
- nespámetnež -a m (á) ekspr. nespameten človek: tudi nesreča ni izmodrila tega nespametneža ♪
- nespámetnica -e ž (á) ekspr. nespametna ženska: ta nespametnica že ne bo tega razumela ♪
- nespámetnik -a m (á) knjiž. nespameten človek: toliko hudega mu je storil, pa ne vidi tega, ta nespametnik ♪
- nespámetnost -i ž (á) lastnost nespametnega človeka: ta odločitev izvira iz njegove nespametnosti / nespametnost sklepa; nespametnost vojne / govoriti, počenjati nespametnosti ♪
- ábota -e ž (á) raba peša nespamet, neumnost: takšna ljubosumnost je največja abota; človeška neumnost in abota / pooseb. abota abotna! ♪
- áboten -tna -o prid. (á) raba peša nespameten, neumen: ne bodi abotna / pregnati abotne misli; abotno početje ábotno prisl.: abotno govoriti ♪
- ábotnost -i ž (á) raba peša lastnost abotnega človeka; nespametnost, neumnost: pokopala ga je lastna abotnost / do abotnosti naiven fant / govoriti abotnosti; izbij ji abotnosti iz glave ♪
- ávša -e ž (ȃ) ekspr. neumna, nespametna ženska: dekle je čisto navadna avša; ta avša mu je verjela; avša avšasta! govoriš kot kaka prismojena, stara avša / kot psovka ti prekleta avša! je zavpil nad njo ♪
- ávšast -a -o prid. (ȃ) ekspr. neumen, nespameten: ne bodi avšast, vzemi, če ti ponujajo; kaj se pa meniš za to avšasto žensko / ne poslušaj tega avšastega govorjenja ávšasto prisl.: avšasto se obnašati ♪
- bêdast -a -o prid. (é) ekspr. 1. omejen, nespameten, neumen: ti si bedast; ne delaj se bedastega; bedaste čenče 2. zoprn, neprijeten: da je le ta bedasti dan za menoj; bedasto vreme bêdasto prisl.: ne bulji tako bedasto ♪
- blaznéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. raba peša kazati znake duševne bolezni: bolnik blazni 2. ekspr. burno izražati svoja čustva: blazneti od bolečine, veselja; pren. njena duša je blaznela v obupu in žalosti ● ekspr. ne blazni ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; zastar. še vedno blazni za tisto lepotico je zelo zaljubljen vanjo blaznèč -éča -e: blazneča ženska ♪
- blebèt -éta m (ȅ ẹ́) slabš. nespametno, nepremišljeno govorjenje: ženski blebet / nerazumljiv bolezenski blebet ♪
- blebetáč -a m (á) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori: čisto navaden blebetač je; veljal je za blebetača; neresen, površen blebetač ♪
- blebetáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: povej, pa ne blebetaj toliko / blebetati neumnosti; blebeta, kar mu pride na misel 2. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete blebeta; blebetati nerazumljive besede ♪
- blebetávec -vca m (ȃ) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori: nepremišljen blebetavec ♪
- blebetúlja -e ž (ú) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori, zlasti ženska: stara blebetulja ♪
- bledênje tudi blêdenje -a s (é; é) glagolnik od blesti: poslušati bledenje bolnika / vse, kar govori, je nespametno bledenje ♪
- blekáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: kar tjavdan bleka ♪
- brezpámeten -tna -o prid. (á) star. nespameten: ne bodi tako brezpametna ♪
- budálast -a -o prid. (á) ekspr. omejen, nespameten, neumen: fant je videti zelo budalast / budalo budalasto ♪
- budáliti -im nedov. (á ȃ) ekspr. govoriti, ravnati nespametno: kaj budališ, še boš vesel in srečen; ne budali ♪
- bútast -a -o prid. (ú) slabš. omejen, neumen, nespameten: fant je čisto butast; ne bodi butast; delati se butastega; butec butasti / ima tako butast obraz ♪
- čeljúst -i ž (ȗ) nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane ♪
1 26 51 76 101 126 151