Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nesamostojnost (6)

1.      nèsamostójnost  -i ž (ȅ-ọ́) lastnost nesamostojnega človeka: učenčeva nesamostojnost je kriva njegovega neuspeha / ideološka, politična nesamostojnost ♪
2.      bremeníti  -ím nedov. (ȋ í) 1. obteževati kot z bremenom; obremenjevati: plačevanje anuitet bremeni podjetja; nesamostojnost je bremenila našo preteklost / noče je bremeniti še s tako skrbjo ♦ ekon. izdatki za vojsko bremenijo državni proračun se plačujejo iz državnega proračuna 2. publ. obtoževati, dolžiti: obtožnica ga bremeni, da je vlomil; priča ga bremeni pomoči pri tatvini 3. zastar. ležati kot breme: dolg bremeni na zemljišču ♪
3.      heteronomíja  -e ž (ȋ) knjiž. odvisnost, nesamostojnost, podrejenost: avtonomija in heteronomija v medčloveških odnosih; gospodarska, politična heteronomija ♦ filoz. heteronomija volje ravnanje ali hotenje, ki ne izhaja iz zavestnega prepričanja, ampak iz tujih pobud ♪
4.      negácija  -e ž (á) 1. glagolnik od negirati: njegova odločna negacija je vse presenetila; poudarjanje internacionalnosti ne more biti negacija narodnosti / vztrajal je v negaciji vsega 2. publ., v povedni rabi kar kaj negira, zanikuje: zadnja odkritja so negacija dosedanje teorije / narodnoosvobodilni boj pomeni negacijo naše nesamostojnosti / njegova poezija je nasprotje in celo negacija klasične 3. publ., s prilastkom nasprotje: možnost, svoboda in njune negacije: nemožnost, determiniranost; ljubezensko čustvo se je spremenilo v svojo negacijo ◊ filoz. negacija logična operacija, s katero se iz danega stavka naredi zanikani stavek; dialektična negacija po Heglu kakovostno spreminjanje razvijajočega se pojava, pri katerem se ohranjajo in hkrati odpravljajo določene lastnosti, značilnosti; negacija negacije po Heglu stopnja v razvoju pojava, v kateri se izraža relativna ponovljivost nekaterih lastnosti nižjih stopenj pojava na višji stopnji; lingv. negacija prislov, ki izraža zanikanje; nikalnica; mat. negacija dogodka dogodek, ki se zgodi, če se določen dogodek ne zgodi; negacija izjave izjava, ki zanikuje določeno izjavo; negacija negacije izjava, ki zanikuje drugo, že zanikano izjavo in je enaka prvotni izjavi ♪
5.      obremenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati breme, težek predmet na kaj: obremenjevati tovorno dvigalo; nosilnost tal je slaba, zato jih ne smemo obremenjevati s težkimi omarami 2. nalagati komu veliko dela, dolžnosti: obremenjevati ženske z gospodinjskimi deli; obremenjevati ljudi z obveznostmi 3. obteževati kot z bremenom: odplačevanje dolga obremenjuje podjetje; nesamostojnost je obremenjevala našo preteklost / noče je obremenjevati še s tako skrbjo; obremenjevati si možgane s podatki 4. obtoževati, dolžiti: nihče ga ni videl, da bi ga mogel obremenjevati; priznala bo svojo krivdo in ne bo obremenjevala drugih / zlorabe z akti so jih težko obremenjevale 5. teh. delati, da kaka naprava dosega določeno zmogljivost: obremenjevati motor, stroj ● publ. ropot obremenjuje sluh slabo vpliva nanj, mu škoduje; knjiž. dramo obremenjuje mnogo literarnega balasta v njej je mnogo literarnega balasta; obremenjevati tekst z nenavadnimi, nedomačimi izrazi delati ga težko razumljivega ♪
6.      otrôkov  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na otroka: otrokov glas; otrokov duševni razvoj; otrokova nesamostojnost / bil je otrokov skrbnik ♪